Moja draga, diagnosticirana MOM, hodi približno 4 mesece, enkrat tedensko na terapije. Tu pa meni nekaj stvari ni všeč, oz. se mi ne zdijo v redu:
-MOM izraz se ne uporablja, niti kakršenkoli drugi, tako da če ji omenim MOM ali kaj iz knjige “MOM za telebane”, mi moja draga pravi, da naj ji neham to govoriti, ker ni nora in da terapevtka pravi, da se iz knjig ne da vsega naučiti in da je vsak zase poseben primer.
-Terapevtka mi je preko maila razložila, da je problem tisto, kar moji dragi dela probleme. Torej če imam jaz probleme v odnosu z njo, ona pa ne omeni tega na terapiji, potem to ni problem?
-Ko sem preko maila hotel nekaj zadev o MOM razčistiti (ne o terapiji), nisem dobil od terapevtke odgovora. Poslal še en mail, hotel sem dobiti vtis o tem koliko kaj ve o tem, pa zopet nič.
-Pred novim letom, je po dveh terapijah moja draga zadovoljno razlagala, da kako je terapevtka zadovoljna z njenim sodelovanjem, da naj kar tako naprej izpostavlja probleme in da jih bosta razreševali. Od takrat naprej se je najin odnos zelo poslabšal, oz. je isti kot leto nazaj.
Kaj mislite o tem? Upam, da bo odgovorila tudi dr, Dernovšek, ki bi verjetno najbolj vedela kako je s tem.

Glej, ob tvojem opisu zadeve sem dobila občutek, da poskušaš kontrolirati tako svojo partnerko kot tudi terapevtko. Verjetno je to tudi razlog za prekinitev komunikacije z njene strani. Njen pacient je tvoja partnerka, ne ti. In ti tudi ni dolžna polagati račune ali dokazovati svoje poznavanje MOM.
Verjamem, da si že precej obupan, takrat ljudje delamo tudi marsikaj, česar običajno ne bi. Ampak na tak način ne gre. Na dolgi rok to ne pelje nikamor. Kontroliramo lahko samo sebe, pa še to ne vedno 🙂

Hmmm, ali pa terapevtka motnje ne pozna dovolj dobro in dela tako kot bi s kom drugim, recimo s takšnim klientom, ki je prišel k njej zaradi preobremenjenosti na delovnemu mestu, kar pa z MOM ne bo prineslo ravno nekih uspehov. Najbolje je slepo zaupat terapevtu, počakat dve leti, zapravit nekaj jurjev, pa bomo videli? Delati se da oseba z MOM, nima MOM? To je potuha za osebo z MOM. Hoteti vedeti ali terapevt pozna MOM in kakšen je cilj terapije, pa pomoje ni kontroliranje. Ali pač?

Pozdravljen desperado!
Načeloma velja, da terapevt dela s klientom in njegovimi težavami , ne z svojcem ( razen , če je tak dogovor) . Poleg tega pa ne sme deliti informacij s svojci, razen če ima za to dovoljenje klienta.

Vseeno pa je tu kaj nekaj čudnih stvari. Načeloma velja tudi, da če imaš mom klienta, si lahko samo vesel, če sodeluje svojec in ti svojec pove tudi svojo plat zgodbe ( to ne pomeni, da terapevt izdaja, kaj mu je klient povedal) , ker boš brez tega zelo težko videl realno situacijo, zato je pri MOM sodelovanje s svojci zelo dobrodoščlo in zaželjeno. ( če seveda terepavt to zmore)

Tisto, kar bi meni sprožilo alarm bi bil vesel in zadovoljen klient z MOM, ki navdušeno hvali terapevtko – že to je samo po sebi nekaj, kar ni možno, razen v primeru, da je momster terapevta tako zelo namazal na kruh, da mu ni nič več jasno in momster uporablja tako terapijo kot terapevta za to, da je še lažje in celo z izgovorom še naprej momster. Če seveda opaziš, da gredo v realnosti stvari na slabše, potem je skoraj zagotovo to problem.

Momsterji so izjeno spretni v manipulaciji z terapevti, psihologi in celo psihiatri zato velja, da bi moral imeti vsak, ki se ukvarja z ljudmi z MOM še supervizorja, ker ni šans, da ne bi kdaj momster tudi njega namazal na kruh. Moja momsterka je peljala v lisičjo luknjo dobesedno vsakega strokovnjaka, ki ga je srečala ( tudi druge medicinske delavce) in če bi prijavila v kaj vse jih je pripravila, bi nekaj njih celo lahko izgubilo licenco.

Pri nas je znanja o MOM še izredno malo že pri tistih, ki bi ga morali imeti, kaj šele pri drugih strokovnjakih. Tudi če prebereš nekaj knjig in greš na kakšen seminar to ni dovolj, zato bodite zelo previdni pri teh “kar naenkrat strokovnjakih” za mom (in še posebej pri tistih, ki bodo celo rekli, da so osebnostne motnje kar nekaj, da diagnoza ni važna, tej pa res nimajo pojma o ničemer). Ker so se v zadnjih letih pri nas terapevti bolj namnožili kot pa je zanimanje zanje, je mnogo njih v osebnostnih motnjah videlo odlično priložnost za svoj biznis in so se začeli za to oglaševati. Dobra stvari pri vsem skupaj je to, da bodo momosterji k takšnim z veseljem hodilil, ker jim v resnici ne bo treba zares delati ( vse kar bo treba bo prepričati terapevta kako je super in kako vse deluje…) in bodo s svojim neznanjem ( ali na pol znanjem) terapevti slej ko prej kasirali momsterske posledice in sem prepričana, da bo tale val nenadnih strokovnjakov zelo hitro ponehal in ko bodo dojeli, kaj osebnostne motnje v resnici so se jih bodo začeli vsi otepati in to je pa slaba stran tega ,poleg seveda, da bo mnogo svojcev že na robu norosti, ker bodo pri takšnem terapevtu imeli momsterji zgolj podporo, da se še bolj izživljejo nad njimi in bodo to znali celo podkrepiti s kakšnim “strokovnimi” izrazi.

Bodo se pa vmes naredili tudi odlični terapevti ( psihologi, psihiatri…itd) in tudi znanje bo čedalje večje tudi pri ostalih ljudeh, tako da se bo manevrski prostor momsterjev vseeno počasi začel ožati. IN šele ko ne bo izhoda se ponavadi začnejo pravi premiki pri njih.

GittaAna

Hvala GittaAna za odgovor, da bo malo bolj razumljivo, bom pa še opisal kakšno je ozadje tega mojega “vmešavanja”. V bistvu je bilo tako, da sem jaz iskal možnosti, kam bi lahko hodila na psihoterapijo in ker bi si težko privoščila terapijo z polno ceno, sem ji svetoval SFU Ljubljana (Inštitut Sigmunda Freuda). Na enemu forumu sem zasledil sicer komentar od nekoga, da raje ne bi zaupal študentom terapije za MOM, a me je prepričalo to, da je to plačljiv študij, torej naj bi si tisti, ki želi to delati, res želel to delati. Potem po moji logiki, če se je izobraževal zadnjih 5 let, da mogoče vseeno ima nekaj podlage o mejni os. mot. Supervizija je… Z njo sem bil tam samo prvič na uvodnemu srečanju (enemu od treh, ko še ni imela dodeljene terapevtke). Torej sem jo jaz pripravil, da je šla tja, terapevtko so dodelili oni, tako da je nisva iskala med terapevti za katere se ve, da znajo delati z MOM. Moja draga se je takoj “ujela” z njo, verjetno tudi zato, ker je šla tja s takšnim pričakovanjem. Vem, da se ne smem vtikat v to, kaj se govori na terapijah in se ne, kar sem opozoril terapevtko je samo to, da naj bo pozorna na to, da nista padli v vlogo žrtve in rešiteljice, ker se lahko zgodi, da bosta reševali probleme, ki to niso. No, vsaj ne takšni, kot tisti, ki bi se jih bi bilo treba lotiti. Zato sem tudi potem hotel z debato o MOM dobiti vtis, koliko ve o tem. Vem tudi to, kar si omenila GittaAna, za sodelovanje svojca s terapevtom, zato da dobi terapevt celotno sliko, samo tega tu ni. In to, ter moja draga z svojo jezo, me rine v brezizhoden položaj. Če moja draga ne vidi problema v odnosu z mano, še manj pa terapevtka, potem sem jaz problem? MOM je res motnja, ki sama sebe zanika, da obstaja.

Pozdravljeni Desperado!
Kot razumem iz vaših zapisov je partnerka bila nekajkrat na terapiji in je navdušena in preživlja medene tedne terapije.
Očitno je, da imata od psihoterapije vsak svoja pričakovanja in še vsak po svoje preverjata, kaj se tukaj dejansko da in kaj ne da narediti. Tukaj je še malo prezgodaj, da bi ocenjevali zadeve, tako da svetujem nekoliko počakati.
Terapevti so res odkrili MOM/NOM in sedaj je celo nekaj izobraževanja na to temo. Res sem vesela, da se počasi kotalijo zadeve v pravo smer. Morate se zavedati, da ste vsi vi, ki ste se ozavestili in ki hočete imeti stvari boljše, pravzaprav vizionarski orači, ki so se lotili ledine.
Vsaka terapevtska šola problemov loteva po nekem svojem pravilu in diplomanti te smeri, kamor hodi partnerka delajo preko odnosa, ki naj bi bil korektiven.
Mi tukaj na forumi svojcev delamo preko prepoznavanja situacije, posameznih elementov tukaj in zdaj, kaj pripisati MOM/NOM, kako postaviti zdravo odgovornost, zdrave meje, se zaščititi, …
Zato priporočamo branje različnih knjig, spodbujamo medsebojno svetovanje, delitev izkušenj. To spada v okvir psihoterapevtskih pristopov za zdrave in funkcionalne (to pravzaprav pomeni, da smo malo nevrotični) in v hudi stiski.
Vi seveda berete, prepoznavate in ponovno ugotovite, da nimate pravega sogovornika v partnerki, kar je žal še preveč res in golo dejstvo. Predlagam, da se poglobite v knjigo “Rezanje spon”, avtor je Halpern. V tej knjigi boste našli zelo zanimive opise odnosov med starši in otroci in glej ga zlomka, kako vestno vse to ponavljamo v svojih odnosih s partnerjem, otroci, prijatelji, .. ni da ni.
Če radi berete o načinih komunikacije, potem predlagam še knjigo, ki jo je napisal Amador: Nisem bolan, ne potrebujem pomoči. Knjiga je sicer o shizofreniji, kjer je komunikacija včasih zelo zahtevna in ljudje popolnoma zanikajo bolezen, čeprav je več kot očitna. Amador se je sam kot psiholog znašel v vlogi svojca, ko je zbolel njegov brat in ugotovil, da je popolnoma nemočen pred zanikanjem. Zakadil se je v študij in prakso in nam ponudil nekaj zelo dragocenega s področja komunikacije. Slišala sem za primer matere, ki je najprej vadila na svojem zdravem možu, da bi potem pomagala hčerki. Začudena je ugotovila, da deluje.

Predlagam, da se umaknete v poglobljen študij navedene literature in se odzivate malenkost drugače.
Preusmerite pozornost na vajino zvezo. Kakšna so vajina pričakovanja glede vajinega odnosa? Lahko spretno povišate tonus pri nekaterih vprašanjih, ki vaju oba tarejo in partnerka jih bo potem nesla na terapijo, brez da bi se pravzaprav tega zavedala. Ne imejte občutka krivde, ona ne vidi tako široko in je včasih zelo v svojem svetu. Pomagajte na ta način, da bo včasih (ne vedno!!!) usmerila terapijo v smer, ki je za vaju oba problem. Poskusite, velikokrat deluje.

Poročajte, kako vam gre.
LP
M

Hvala za nasvete! Bom poročal kaj bo, se pa bolj nagibam k temu, da v tej zvezi vztrajati nima smisla. Zadnje čase sem zaradi vsega tega brez volje, depresiven. Pred slabim letom sem mislil, da je možno pozdraviti MOM, samo pač izgleda, da ni kaj dosti upanja za to. Nisva poročena, nimava otrok, skupaj imava v najemu stanovanje, to je pa to kar naju veže, iz moje strani.

Tudi pri temu moram razložiti, kakšno je ozadje moje zadnje izjave: “…, to je pa to kar naju veže, iz moje strani.”
Mojo partnerko sem nekaj mesecev nazaj vzpodbudil, naj se začne ukvarjati s hobijem, s katerim se je vedno želela ukvarjati, a se ni, ker je drago, itd. (gre se za živali). No, našla si je določen klub, kjer lahko tam preživi kolikor časa hoče. In to je, ko ima proste dneve, skoraj cel dan, zelo pogosto pa tudi popoldneve, ko dela zjutraj. Zadnji mesec se je najin odnos zelo ohladil. Velikokrat imam občutek, da se obnaša kakor da me ni. Kot da sem objekt, ki pa mora zadovoljevati njene določene potrebe: jo peljati ali posoditi avto, narediti kaj doma, peljati psa na sprehod,… Čustev ne kaže do mene, razen jeze ali ko ima občutek, da bi me mogla nadzirati. Seksa sploh ni (kaj je že to?). Kaže pa močno navezanost na žival in obratno. Tako sem dojel, kar si mi ti GittaAna konec poletja pravila (po spominu): Da sem si izbral ravno takšno partnerko, ki me lahko zapusti, ne da bi trenila z očesom! Dojel sem, da je res tako. Zapustila me je čustveno, ker dobi ta občutek ljubljenosti drugje. Prav si tudi imela, ko si napisala, da se nikoli ne bo zavedala, koliko enega truda sem vložil vanjo. Zato, ne da mi je vseeno kaj bo, ampak hočem, da prekineva zvezo, ker žal jaz nisem orodje za izpolnjevanje potreb in to celo samo tistih, ki jih izbere ona. Ker pa sem že kar nekaj zadev o MOM prebral, pa ne mislim reči: “Punca, zdej greva pa narazen!” (za tiste, ki ne vedo, je lahko pri tem huda reakcija z MOM strani), ampak bom izkoristil to, da je potrebo po ljubezni že sama preusmerila v žival, sam pa bom s pasivnostjo do nje pripomogel, da mi sama reče, da je konec med nama. Tistim, ki niso toliko v temu, se mogoče zdi to celo podlo, samo pri MOM je bolje tako, ker če bi ji rekel, bi bilo sigurno razbijanje in potem še maščevanje. Nima se smisla kregat, ker ne bo variante karkoli dopovedat. Naj ima to “zadovoljstvo”, da mi sama reče, da je konec. Upam pa, da se seveda izteče vse po načrtu.

Je pa tako, da si me izmenično podajata med seboj dva občutka: jeza in pa neizmerna žalost, ker je pa res, da to ni bila njihova izbira in sami zelo trpijo zaradi tega. Zase vem, da bodo vseeno še tekle solze.

Ne zdi se mi prav, da je od tu naprej bilo izbrisano, saj ni bilo žaljivih besed, ali kaj takega, kar ne bi bilo primernega za brati. Prosim GittaAna, da se objavi nazaj. Vsaj tisti od “hud za 5”, če že ne vse 🙂

Kar je napisanega je bila trditev, da na forumu objavlja in te napada terapevtka tvoje žene in to brez kakrkšnih koli dokazov, zgolj tvoje prepričanje ( meni se sicer ne zdi tako, amapk v obeh primerih gre zgolj za najina prepričanja in ne dejstva). V zasebnem sporočilu si mi napisal, da želiš objavo, da boš to kot dokaz poslal na SFU, da bodo videli kako nesposobno terapevtko imajo,

Povedala sem ti, da to ni dokaz, da je za tem imenom lahko kdorkoli in tudi, da forum ni namenjen obračunavanju s komerkoli, pa tudi, da je povsem vseeno kam hodi tvoja partnerka in kaj počne ta terpevtka, ker je tvoja partnerka odrasla in ima pravico iti kamorkoli , tudi k povsem nesposobnem terapevtu ( če je to res) in da je edna tvoja “pravica” ki jo imaš, da razmisliš, kaj boš s tem, kar se dogaja ( kakroli pač že) naredil.

Zdi pa se mi, da vidiš edino rešitev, da boš partnerko spravil tam, kamor ti misliš, da bi jo lahko preprogramirali v to kar si ti želiš, da bi bila. To tako ne gre in to je v bistvu ena od stvari, ki jo počnejo momsterji. Da od drugih pričakujejo , da se bodo obnašali tako, kot se zdi njim prav in da prelagajo odgovornost zase na druge. ( če bi se od tako vedel, počel, mislil, čustvoval….potem bi bilo vse ok). Tako pač ne gre in niti ni prav. Vsak ima pravico izbirati karkoli in vsak je nato odgovoren za svoje izbire. Torej tvoja partnerka je odgovorna za svoje izbire, ti pa za svoje ( tudi to, kaj boš z njenimi izbirami storil).

Če pa še vedno meniš, da je rešitev tvojega problema v tem, da prijaviš terapevtko zaradi neprofesionalnega dela pa to lahko storiš, prepričana sem, da te bodo mnogo bolj resno jemali, če ne boš zraven prilepljal teksta anonimnih oseb na forumu in trdil, da si sveto prepričan, da je to počela ta terapevtka. Ampak izbira je tvoja.

GittaAna

Izbira ni moja, saj teksta ni in če bi namesto “Mislim, da bo jutri dovolj močna, da te zapusti…”, pisalo “Mislim, da bo jutri njen zadnji dan življenja.”, vedelo, da gre skočit iz letala s padalom, bi nas pa samo nekaj ljudi, mislim da bi bilo dovolj sumljivo, če se padalo ne bi odprlo, da bi policaji morali vprašati, zakaj so bile izrečene te besede. V prispevku je bilo več stvari, ki so nakazovale nanjo in na manipulacijo. Samo sedaj tako in tako nima smisla, ker pisati tukaj o temu, je enako kot da bi opozarjali, naj pričakuje, se pripravi, izmisli nekaj, če je slučajno moja teorija pravilna,… Si me pa tudi malo razočarala s tem, da si šla to pisati sem. Kaj pa je bil razlog izbrisa? Je bilo kakšno ime napisano? Ne! Žaljivka? Ne! Kaj je razlog GittaAna? Imaš kakšen zares močan argument?

Aja, pa še to, mislim, da nisem nikoli napisal, da je to dokaz, ampak da kaže več zadev, da bi lahko bila ona in o tem sem govoril kot o moji teoriji. Tudi to, da naj oni presodijo, če je kaj na tem sem omenil in nisem omenjal nobenega obračunavanja. Nisem več skupaj z partnerko in zavedam se, da ne bo nič drugače in to sem ti v sporočilih tudi napisal. S tem zanikanjem, ti ne dopuščaš možnosti. Odločila si se, da ni možno, čeprav je možno.

Desperado praviš da nisi več skupaj s partnerko, pa se še vedno na polno ukvarjaš z njo namesto sam s seboj? Se ti ne zdi to večji problem, da se loviš na vejice in pike in obsedeno iščeš takšen razlog, zakaj sta šla narazen, ki bi bil tebi povšeči, kot pa naj bi bil problem domnevno pisanje terapevtke na forum ( kar se mene tiče je to zgolj eno izmed tistih pisanj, ki se vsake toliko časa pojavijo, ko kak momster ali nomster ali pa kdo ki pojma nima o osebnostnih motnjah pokuka na forum)? Koliko časa si v zadnjih dneh posvetil sebi in koliko tvoji teoriji zarote? Kaj pravzaprav hočeš doseči s tem? Se vrtiš in picajzlaš okoli detajlov, da se ti ne bi bilo potrebno soočiti sam s seboj? S partnerko sta šla očitno nedarvno narazen, ona je našla druga veselja in ljubezni in hodi k terapevtki, ki ji ustreza ( četudi se tebi zdi nestrokovna in jo sedaj obtožuješ, da je ona kriva za vajin razhod) . Do vsega prej opisanega ima partnerka vso pravico in to ne glede na to, kaj vse si ti vložil vanjo in koliko časa in energije si izgubil za odnos, ki je nato razpadel. Odnosi pač niso daj – dam. Ti si se odločil zanjo in da boš investiral vanjo, jo podpiral in ker si izbral partnerko, ki ni sposobna zdravega ondosa, je očitno vse to izkoristila in te zapustila, kot je našla nove stvari. Tako pač je pri momsterjih in tega z ničemer ne boš spremenil. To je bila tvoja izbira in sedaj moraš prevzeti odgovornost zanjo.

Seveda to grozljivo boli in se počutiš jeznega, užaljenega, prizadetega, izkoriščanega…. ( vse to poznam iz lastne izkšunje) vendar ti to, da boš sedaj iskal dežurnega krivca in poskušal nekako spremeniti situacijo v takšno, kot si jo ti želiš ( pa četudi na silo) ne bo pomagalo. Edino , kar lahko pomaga ( po lastnih izkušnjah) je, da se čimprej sprijazniš s tem kar je bilo in kar je, se soočiš sam seboj, prevzameš svoj del odgovornosti in začneš iskati rešitve iz tega, dobro pa je, da toliko narediš na sebi, da se ti situacija ne bo več ponovila.

Kar se pa brisanje postov tiče, jaz sem moderator foruma in jaz odločam kaj bo gor in kaj ne. MOja odločitev je bila, kakršna je bila in za njo stojim. Dovolj časa sem že porabila (tako na zasebnih sporočilih kot na forumu) da bi ti razložila, zakaj sem se tako odločila, četudi mi tega niti ne bi bilo treba, pa se mi zdi, da ne želiš slišati nič od napisanega in da hočeš zgolj dokazati svoj prav. Tudi s tem ni nič narobe, če ti to odgovarja, meni pač ne, ker se mi zdi bolje čas in energijo porabiti za kaj bolj konstruktivnega. Zato iz tega izstopam in najino debato o tem zaključujem.

GittaAna

Če hočem malo poročati kaj se dogaja, moram že zaradi ljudi, ki bi brali to, vsaj malo opisati kaj je bilo izbrisano, ne bom pa se preveč spuščal v to, kaj in zakaj je ta gost, ki ne vemo kdo je, to objavil/a .
Torej, moderatorka foruma je izbrisala objavo nekega gosta in moje reakcije na to, je pa ta gost pisal/a, da mi čisto nič ne verjame, da izrabljam to stran za to, da nato uporabim informacije, ko jih potrebujem, da igram žrtev…, v zadnjemu stavku pa pravi, da misli, da bo moja draga toliko pametna, da me bo zapustila, sedaj ko je še čas, preden jo uničim.
Naslednji dan, takoj po njeni terapiji, je moja partnerka pričela pogovor, ki je pripeljal do sklepa, da bo najbolje, da greva narazen. Čez pet dni se je odselila. Še sva v stiku, do sedaj se ni vedelo kaj bova, sem pa bil v redu, predvsem ko je bilo treba priskočiti na pomoč. Kar pa me je prejšnji teden zopet presenetilo, je bila izjava, moje partnerke, kaj ji je terapevtka povedala o mojih obtožbah, da je bila ona tisti gost, ki je napovedoval konec najine zveze. Povedala naj bi sledeče: “Tistega ni objavila ona, si pa je pogledala malo ta forum in bila šokirana, da se govori tu o postavljanju mej partnerju z MOM. Na forumu naj bi bili sami amaterji in da je uporaba izrazov momovec, momovka, momster in podobno žaljiva, ter da je zaradi tega razmišljala celo o ovadbi policiji.”
Tega raje ne bom komentiral, bi pa vseeno rekel, da se mi zdijo te izjave, če je res terapevtka to tako povedala, izjemno premišljene z določenim namenom, ali skrajno nepremišljene, zaradi neznanja o MOM. Mislim da nič od tega, ni odlika dobrega terapevta, zato svetujem vsem ki iščejo terapevta za osebo s to motnjo, da iščite med terapevti, za katere se ve, da to res poznajo, ali pa s pogovorom sami ugotovite ali ima znanje o tem. Lahko ima 5 fakultet narejenih, pa vseeno ne bo vedel o MOM nič. Ne pravijo zastonj, da je največji izziv terapevtu zares pomagati borderline osebi. V več tujih priročnikih poudarjajo, da naj bi bili vsi, ki sodelujejo pri zdravljenju ali terapijah osebe z MOM, izobraženi o tej motnji. Sedaj vem zakaj je to pomembno.

Poročilo:
Moje pritožbe na SFU, so naletele na popolno ignoriranje, zato dajem SFU in terapevtki Evi Krevl en velik minus. Mislim, da opozarjanje na kršenje etičnega kodeksa slovenske krovne zveze za psihoterapijo (SKZP), zasluži vsaj odgovor. Pa ga ni bilo. Mislim, da sem se terapevtki zameril, zato je najverjetneje uporabila svoje veščine za maščevanje in me je odstranila. Tudi, če je za to vzela za osnovo tisto, kar je moja draga povedala slabega o meni, mi povejte koliko ljudi od vas, ki poznate MOM, bi verjeli vse kar vam oseba z MOM pove o nekom. Da ne govorim o tem, da se lahko ta tema razširi v nekaj zelo pomembnega, ker terapevtko to zanima in da na koncu lahko verjame tudi oseba z MOM, da je to največji problem, ki ga ima. Predvidevam, da je terapevtka za to, da jo je “odstranila” od mene uporabila NLP (neuro lingvistično programiranje), saj je v nekaterih zadevah postala še bolj brezčustvena in usmerjena sama vase, vsekakor ji je te slabe občutke o meni ojačala, namesto da bi jih omilila. Zato odsvetujem SFU za MOM, ker se lahko zgodi, da se bodo nato “poigravali” in rekli, da je ona podpisala papirje in da se lahko. Poročam zato, ker sva s partnerko bila zopet skupaj, a je po vsaki terapiji postajala bolj oddaljena od mene, dokler ni včeraj rekla, da je konec.

Desperado ali so na SFU ravnali prav ali narobe ne morem soditi, ker ne vem dovolj. Res pa je, da bi na tvojo pritožbo lahko vsaj odgovorili.

Vendar je moje mnenje ( lahko se motim) da tvoj problem ni niti SFU, niti ex partnerka, temveč tvoja skoraj obesedenost, da bi situacijo , partnerko, SFU pripravil, da bi se vedli, počeli, mislili tisto, kar ti meniš, da je prav. Včasih postanemo tako obsedeni z nečim, kadar se ne moremo soočiti sami s seboj, svojo bolečino, izgubo, težavami….To je približno tako, kot pri starših, ki se težko sprijaznijo, da njihov otrok v šoli ni ni takšen in tako uspešen, kot si ga želijo in za to krivjo učitelje, šolo in vse ostalo ( včasih imajo prav, amapk vseeno tu ni bistvo problema) namesto, da bi sprejeli otroka takšnega kot je in raje popucali s svojimi projekcijami.

Če bi vso to energijo raje usmeril vase in poiskal, kaj je tisto, da si se sem noter vpletel in zakaj se še vedno vrtiš v začaranem krogu bi sedaj lahko stvari videl takšne kot so in te ne bi več toliko obremenjevale. Predvsem pa bi bil usmerjen vas in naprej in ne v druge in nazaj.

Ampak, kot sem rekla, to je zgolj moje menje.

GittaAna

Ja, res je, imam hudo separacijsko tesnobo in to mislim, da je vedela gospa terapevtka še predno se je to vse skupaj začelo dogajati. Partnerka me je sama poklicala in dejala da probava še enkrat. Mislim, da je to storila po temu, ko ji je tretja oseba povedala nekaj pozitivnih stvari o meni in da terapevtka o tem ni nič vedela. Ko je zvedela, da sva spet skupaj, je po dveh terapijah partnerka rekla, da je konec.
Glede tistega egoizma pa bi povedal, da ko sem govoril partnerki stvari, ki so meni v škodo, je odgovarjala, da me razume, samo da mi ne more pomagati (čeprav mislim, da bi mi lahko), ali celo, da je ne zanima, ali da to zanjo ne obstaja. Ko pa sem ji rekel nekaj kar gre njej v škodo, pa takoj izpadi, kako sem jaz lahko tak, da ni vedela, da sem tak, itd. Zato, se mi zdi, da od novega leta naprej, torej dobre 4 mesece, se dogaja večinoma to, da se partnerka “odstranjuje” od mene, ker naj bi bil jaz njen največji problem. Da ne omenjam koliko stresa to obema povzroča.
Za ignoriranje s strani SFU, pa ti ne znam povedati nič, ker enostavno nič ne vem, kar se mi zdi zelo nepravično, ker nikoli nisem na 4 oči z nikomer od njih sploh govoril. Torej me ne poznajo in kdove zakaj vse to? Možno, da bivša partnerka ve, pa mi ne pove. Samo to bi bile srednjeveške metode dela: obtožba in sodba na podlagi zgodbe nekoga, brez dokazov in brez da bi obtoženega in obsojenega vprašali o tem, ali mu povedali za kaj se sploh gre! Ali ne? Edino če sem se zameril do te mere, da so bili užaljeni, ker sem pisal pritožbe in jih malo kritiziral. Ne vem, povedal mi ni nobeden nič!

+ odklanjajo mi pomoč, oziroma me nočejo vzeti na terapije, pa se res zavedam, da imam tudi sam cel kup enih težav, ki jih sam ne zmorem obvladati. Jasno je, da se je nekaj “zakuhalo”, kaj pa, pa ne vem!

Terapevtka se je zgražala nad forumom, rekla je da smo tukaj sami amaterji, čudila se je nad tem, da se govori o postavljanju mej in dejala da uporabljamo žaljive izraze za osebe z MOM itd. Tako mi je povedala partnerka in verjamem ji, da je to res terapevtka izjavila. Ni to malce nenavadno za “strokovnjakinjo”, ki naj bi vedela kaj MOM je in kako vpliva tudi na ljudi okoli osebe z MOM? Prav tako pa je nenavadno, da se je zgražala nad forumom pred svojo klientko, še posebej, ker je vedela, da sodelujem na forumu tudi jaz. Je samo meni to terapevtkino zgražanje in ravnanje sumljivo? Vem pa tudi, ker mi je partnerka povedala, da je bila užaljena (tako sem razbral iz pripovedovanja), ker sem ji enkrat pisal in navajal nekaj iz knjige MOM za telebane.