psihoterapija za shiziotipske motnje
Pozdravljeni,
ali se sprašujete zase ali za koga drugega? Bi lahko opisali za kaj gre? Načeloma je ljudi težko popredalčkat v diagnoze in hkrati diagnoza zares niti ni pomembna.
S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj
Pozdravljeni,
postavlja se mi več vprašanj. Prvo, ali oseba vidi v sebi oz. pri svojem vedenju kakšno težavo, saj brez osebne motivacije in želje po spremembi psihoterapija ne more biti uspešna.
Drugo, če vidi težavo in si želi spremembe, kakšna vrsta psihoterapije bi mu/ji ustrezala. Kakšne ima cilje v psihoterapiji? Moj predlog je sicer psihodinamska psihoterapija (npr. psihoanalitična), ki je dolgotrajnejša oblika psihoterapije, vendar je pomembno, da oseba sama začuti kakšno obliko pomoči si želi. Če ponazorim s primerom. Omenjate hrčkanje, kopičenje stvari – s simptomatsko usmerjeno psihoterapijo (npr. vedenjsko-kognitivno) bi s terapevtom delali na tem, da bi lahko s tem prenehali in tudi odvrgli nepotrebno kramo, medtem, ko bi s psihoanalično raziskovali globlje vzroke za takšno psihodinamiko in občutja ter čustva, ki se pojavljajo. S takim načinom bi prihajali do ozaveščanja in predelave. S tem naj bi težavo sčasoma izkoreninili, medtem, ko bi pri simptomatski psihoterapiji odsekali zgornji del rastline in bi čez čas lahko pognala na istem mestu ali kje drugje (v obliki kakšnega drugega simptoma).
Govorim vam na splošno, ker še vedno nisem nimam pred seboj osebe, ampak posplošeno diagnozo. Glede na to, da jo je postavil specialist, ki se je z osebo poglobljeno spoznal, bi lahko tudi tam vprašali kakšni so predlogi za nadaljnje zdravljenje?
Z lepimi pozdravi,
Miha Štrukelj