Spoštovani mag. Rejec,
rad bi Vam najprej čestital za izvrstno vodenje pričujoče strani, kar je vsekakor zahtevna naloga, glede na to, da lahko sogovornika vidite v samo eni dimenziji. Bi pa rad odprl vprašanje psihoterapije, ki se zelo pogosto pojavlja na teh straneh. Moje mnenje je, da je psihoterapija v današnjih razmerah bolj izjema kot pravilo. V psihiatrični ambulanti pomeni tako intenziven odnos (vsaj 1x tedensko po 45 minut) problem glede organizacije dela: že samo 8 klientov pomeni, da je en dan v tednu zaseden s psihoterapevtskimi obravnavami in je tako manj prostora na voljo za druge obiskovalce ambulante. Na ta način se podaljšujejo čakalne vrste. Tako, da tudi če vidim, da bi bil za posameznika psihoterapevtski proces dragocen, se zanj pogosto ne odločim, ker za to ni možnosti. Druga stvar so psihoterapevtske intervence ob običajnih srečanjih s psihiatrom nekje 1x mesečno ali na mesec in pol. Sam torej vidim psihoterapijo že kot nadstandard v psihiatrični ambulanti in se bojim, da v prihodnosti ne kaže najbolje, da bi se topogledno kaj spremenilo (več psihiatrov in boljše vrednotenje psihoterapevtskega dela s strani Zavarovalnice). Oglasil sem se zato, da ne bi vzbudili v širši javnosti občutka, da je psihoterapija del psihiatrične obravnave, ki posamezniku v stiski avtomatično pritiče, ampak, da jo, žal, lahko uporabimo le pri manjšini klientov, s katerimi se srečujemo v praksi (govorim seveda zase).
S spoštovanjem in lepimi pozdravi, Miloš Židanik.

Spoštovani,
psiohoterapija je kompleksna tehnika in ne poteka zgolj tako, kot je v Freudovih časih to je izključno individualno, ampak se vse bolj uveljavljao skupinske oblike, ki hkrati terapevta pribljižajo večim udeležencem, transferni procesi ,soočanja in reflektiranje stanja pa potekajo obenem tudi znotraj skupine same terapevt pa deluje kot moderator. Kiončno k na primer vedenjski psihoterapiiji prištevamo še vse terapevtske naloge, ki jih klient po predhodnih psihoterapevtovih navodilih sam izvaja doma in o njih kasneje poroča na seansi.Ne nazadnje pomeni psihoterapevtski suport vsako sprotno ocenjevanje doseženega napredka zdravja, tudi če gre za kombinirano terapijo s psihofarmaki.,spodbuda k nadaljevanju prizadevanja za pričakovane cilje in posredna psihoterapija, kadar gre za navodila partnerju ali družini v celoti. Psihoterapija je pravica vsakega klienta,seveda pa bo psihiater ( ali v posameznih primerih psiholog) določil vrsto, obliko in morebitne omejitve, glede na svojo strokovno oceno intenzivnosti potrebe,verjetne učinkovitosti in aktualne možnosti.

Miloš Židanik je pisal/pisala:
Oglasil sem se zato, da ne bi vzbudili v širši javnosti občutka, da je
psihoterapija del psihiatrične obravnave, ki posamezniku v stiski avtomatično pritiče, ampak, da jo, žal, lahko uporabimo le pri manjšini klientov, s katerimi se srečujemo v praksi (govorim seveda zase).

Kot razumem vaše pisanje, je psihoterapija nadstandard, zaradi časovne stiske. Pa zaradi nekritja zavarovalnic.
Vendar pa mislim, da kljub temu dejstvu, je psihoterapija nujni del psihiatrične obravnave. Ker medikamenti niso dovolj za spremembo pri človeku, temveč le za utišanje simptomov.
Tako, sem mnenja, da je pravica vsakega posameznika v (psihični) stiski, da je deležen psihoterapije, če jo želi.

Pa še prispodoba: Ne smeš biti žejen, ker je premalo vode.

SpoštovanaSas:(h:)a,
če bi dobro prebrali moj odgovor, bi vedeli, da psihoterapija ni nadstandard, ampak redna pravica pacienta, uporablja pa se v skladu z doktrino( presoja indikacij , kontraindikacij,izbira tehnike in sprejemanje odgovornosti je stvar lečečega strokovnjaka.)Vsekakor je osnovni pogoj za psihoterapijo aktivno sodelovanje klienta.

Ja, saj moj odgovor je bil namenjen g. Židaniku. Vas sem dobro razumela.

Lep Pozdrav
Imam velik problem, verjetno veljam za čudaka pri vseh ki me poznajo. Star sem 23 let in nimam prijateljev. To me zelo skrbi vendar se še vedno tolažim da bo enkrat boljše imam veliko fantazijo vedno mislim na namišljeno družbo. Sem tiha oseba, ki se ne more skoncentrirat v družbi in imam kompleks majnvrednosti, vedno ko se s kom pogovarjam čutim neko zatesnjenost ne morem ga gledati v oči in sploh ne vem kako naj reagiram v pogovoru zato morda izpadem smešno. To se je začelo nekje pri 11 letih. Do 10 leta sem imel prijatelje čeprav sem verjetno bil nepriljubljen zaradi tega ker sem kot mali otrok vedno hotel biti glavni , vsepovsod sem hotel zmagati in nisem prenesel poraza, čeprav kasneje ko sem izgubil prijatelje to nisem več bil. V začetku šolanja sem bil vedno bolj tihi ampak sem imel prijatelje, pri 11 letu sem se čisto spremenil v šoli so me imeli za maskoto bil sem majnvreden od drugih vsi so se norčevali iz mene in postajalo je še huje, v srednji šoli se mi je to spremenilo ampak še vedno je zelo slabo. Prijatelj v svoji okolici sploh nimam že iz otroštva. Sedaj končujem faks in živim samotarsko življenje. Mislim da je glavni razlog zato moj egoizem v otroštvu tega se sedaj prav dobro zavedam zakaj nisem bil priljubljen vendar pa ne morem tega spremenit. Sem zelo nesamozavesten in ne upam iti ven sam, saj niti ne vem kak se bom obnašal in še huje je ker nikogar ne poznam. Kako naj si pomagam ?

Spoštovani Mirč,
po v sem, kar opisujete, gre pri vas za lastnosti shizoidne osebnosti, kar še ne pomeni bolezni,ki bi jo bilo treba zdraviti, čeprav vas ovirajo v socialni učinkovitosti.Običajno ljudje z vašim podobnmi lastnostimi razvijejo odlično sposobnost analiziranja in čustveno nespontanost ( čustva običajno skrivajo globoko v sebi) nadomeščajo z racionalno nadgradnjo.Potreba po stikih vsekakor ostaja, so pa stiki povezani s tesnobnostjo in nelagodjem.
Strategijo odpravljanja neugodnega odziva okolice začniva z učenjem kontakta s pogledom: v oči boste brez težav zrli.če boste z obema svojima očesoma gledali le v sogovornikovo eno oko.
2.načrtno boste začeli obiskovati kraje in situacije, kjer se zbirajo vaši vrstniki: javne prireditve,športna srečanje,brucovanja,prostore v knjižnicah in drugih študijskih prostorih, ki so dostopni javnosti in je v njih dovoljen običajno glasen pogovor.Tam boste postavili najbližji ( neznani )okolici vprašanje ali dva , ali pa se boste pridružili s komentarjem.Tudi, če boste takoj sebi doživeli zaželjejega odziva, s postopnim navezovanjem stikov nadaljujte.
3. Ker ste v dobi,v kateri šport pomeni ne samo družabno obveznost , ampak tudi osebno potrebo,se poskušajte pridružiti kaki rekreativni skupini / za tekmovalni trening bržkone nimate potrebnih predpogojev/, ali pa vsaj skupini navijačev.
4.Na javnih prireditvah ni nujno, da se “polastite mikrofona”, za začetek bo dovolj polglasem komentar z najbližjimi okoli sebe.
Vseh neposrednih tehnik pridobivanja samospoštovanja vam tukaj ne morem navesti,mvsekakor pa začnite s tole: na papir napišite vsaj petnajst lastnosti na katere ste pri sebi ponosni in jih vsako jutro preberite, dokler jeih ne boste znali našteti na pamet in jih končno ne boste tudi smiselno osvojili.Če vam nič od naštetega ne bo šlo od rok, se bo treba oglasiti pri strokovnjaku z obvladanjem psihoterapije ( psihiatru ali psihologu ), še najbolje pri takemu ki vodi tudi psihoterpevtsko skupino.

Spoštovani,
vidim, da nisem bil dovolj jasen. Nekaj so psihoterapevtske tehnike, ki jih uporabljamo ob vsakem srečanju s klientom, drugo pa je psihoterapevtska obravnava, ki je tako strukturirana, da nudi klientu intenziven proces: vsaj 1x tedensko po 45 minut. To je psihoterapija v ožjem pomenu besede in ne, da ni plačana s strani Zavarovalnice, ampak močno podcenjena glede na druge storitve. Kar se tiče vedenjsko-kognitivne psihoterapije – ta je sicer odlična, vendar za svoj izbor klientov (ni za vse) in pogosto opažam pri kolegici, ki ima poleg poznavanja te smeri tudi obsežno znanje iz analitično usmerjene psihoterapije, da počasi preide iz vedenjsko kognitivne smeri v analitični proces. Stvar je v tem, da (govorim zase) ne vidim namena obravnave v dajanju nasvetov in domačih nalog, ampak da posamezniku pomagam, da pride v stik s sabo, s svojimi čustvenimi odzivi in da začne prepoznavati svoje potrebe in želje in jih začne uresničevati. Na srečanjih lahko greva skozi možne rešitve, izbira pa je vedno od posameznega človeka. Nasvet je namreč poceni, problem pa je, kaj z njim: nasvet je predvsem v skladu s terapevtovo osebnostjo in pogosto se zgodi, da bolj ko terapevt klienta pozna, težje mu je svetovati. Skupinska terapija je dragocena, vendar je povezana z organizacijskimi problemi, o katerih se ta trenutek ne bi razpisal. Vsekakor ostajam pri svoji trditvi. Zelo rad bi omogočil intenziven psihoterapevtski proces vsakomur, ki ga potrebuje in ki je zanj motiviran, a tega ne morem, ker gre to “na račun” drugih ljudi, ki ravno tako potrebujejo pomoč.
Lep pozdrav, Miloš Židanik, dr. med., spec. psihiater in psihoterapevt.

Spoštovani kolega,

forum sicer ni področje za debato o psihoterapevtski terminologiji, vendar bi psihoterapevt moral jasno ločiti nasvet od terapevtske naloge. Psihoterapevtska terminologija tudi ne pozna formulacije “cilj, da bi nekdo prišel v stik s sabo”, saj to hkrati pomeni, da prej s sabo ni bil v stiku, in je bil torej v stanju depersonalizacije, ta pa je, kot vemo, psihotični fenomen in dokler aktivno traja, predstavlja celo kontraindikacijo za psihoterapijo. Klasična psihoterapevtska seansa ima res določen čas trajanja, ki ga n.pr. zavarovalnica omejuje na 45 minut, vendar je seveda terapevtu prepuščena tudi možnost, da ga po lastni presoji podaljša. Prepoznavanje svojih potreb in želja je redni sestvni del terapevtskega pakta, ki jo s svoje strani definira klient in ni v ničemer vezan na tip in obliko psihoterapevtske obravnave. Strinjam se z vami, da potrebnega letnega števila obiskov, ki ga postulira zavarovalnica (3300 letno) ni mogoče doseči zgolj z individualno psihoterapijo, saj se od psihiatrične ambulante pričakuje, da bo nudila kompletno oskrbo pripadajoči populaciji in ne le, da bi opravljala posamezne izbrane storitve. Želje po psihoterapiji določenega tipa so postale ne potreba, temveč zahteva določene populacije, ne glede na njihovo strokovno indikacijo. Naslednji paradoks je dejstvo, da psihoterapevti, ki so sami psihiatri, odklanjajo psihofarmaka in zgolj s tem ciljem pošiljajo svoje paciente po zdravila h kolegu, češ oni tako ali tako piše le zdravila.V javnosti tako prihaja do nedopustne zmote, ki zveni pribljižno takole: obstajajo strokovnjaki, ki znajo zdraviti brez zdravil, ti so zaželjeni in sposobni, in strokovnjaki, ki teh sposobnoti nimajo, zato se poslužujejo zdravil.
Oba seveda veva, od kod in do kod sežejo indikacije za psihoterapijo in kakšna je njena terapevtska potenca, v katerih primerih je škodljiva, kakšna in kako pogostna mora biti supervizija ne glede na uporabljeno tehniko in s kakšnimi zapleti mora terapevt računati.
Da ne bi z vprašanji, ki so ozko strokovne narave, vznemirjali dopisovalcev foruma, predlagam, da bi tehnična vprašanja (metode, finansiranje, politika zavarovalnice)reševali na nivoju strokovnih teles ( Združenje psihoterapevtov, Zbornica) forum pa naj še naprej ostane področje najširše imenjave pogledov.

Spoštovani mag. Rejec,
opravičujem se vnaprej, ker se oglašam še danes. Morda sem upal, da se bo pri “sanjaču” nekaj odprlo. Po tem sporočilu Vas res ne bom več vznemirjal. Vsaj ne na tem forumu. Ampak nekako ne morem mimo vašega komentarja na katerega se danes odzivam. Hitre diagnoze in “terapevtskih nalog”, ki iz diagnoze sledijo. Ste razmišljali morda o narcistični osebnostni motnji? Morda o izogibajoči? Morda o kakšni drugi varianti, ker samo uvodna pritožba za razjasnitev ozadja (meni, pa morda še komu) ne zadošča. Občudujem Vaš pogum.
Lep pozdrav, Miloš Židanik.

Spoštovani kolega,
eden od namenov tega foruma je tudi spodbujati in ne spodbijati kulturo dialoga, zato vas vabim še naprej k tvornejšemu sodelovanju.

Včeraj sem prvič bila pri Židaniku in ga priporočam vsem, ker daje zelo iskren in topel občutek posluha.

Skratka nad Židanikom pozitivno presenečena, nad drugimi razočarana!

Lp!

Miloš Židanik car!! Vse pohvale

Pozdravljeni! Zanimam se za knjigo s področja psihoterapiej, a ne vem točnega naslova. Gre se o tem, da lahko na podlagi risanja dreves ugotovimo kakšna osebnost smo. Nevem ničesar drugega, le da obstaja knjiga o tem. Podarila bi jo kolegici za rojstni dan. Ona se je bližje spoznala s tem na praksi v zaporu.
Hvala za odgovor!

Se strinjam. Tudi sama sem vec kot zadovoljna z dr. Zidanikom. Lahko povem, da sem pred njim obiskovala dva psihiatra in dobila dve razlicni diagnozi. Napacni seveda. 7 let sem trpela neznosne telesne bolecine. Pojavila se je tudi obcasna ohromelost nog, bolela me je celo koza na dotik in kosti kot da se bodo vsak cas zdrobile. MR, nevrokirurg, ortoped, fiziater, protibolecinske tablete, fizioterapija….nic ni pomagalo.Izgubila sem zaupanje v zdranike. Kako dami ne morejo pomagat, ko me pa tako boli, da mi ni vec za zivet? Pomislila sem, kaj pa ce je kaj z mojo psiho? Poiskala sem novega psihiatra ( dr. Zidanika) in dva dni zatem jokala od neopisne sreče, ko sem se zbudila brez bolecin. Danes, 3 mesece po prvem pregledu se se vedno lahko sama oblacim, obuvam , hodim normalno brez strahu, da bom padla ker mi bodo noge ohromele. Dr. Zidanik je zelo predan svojim pacientom, lahko popolnoma razumem casovno stisko in druge slabe okoliscine, ki jih omenja.

Spoštovani
Mene pa samo zanima, če je psihoterapija možna na napotnico in kdo potem tako storitev izvaja? Tako kot je recimo fizioterapija pravica in jo izvajajo fizioterapevti. Je kaj podobnega tudi pri psihiatriji? Do sedaj sem zasledila, da je induvidualna psihoterapija možna le samoplačniško, 50e na teden pa je glede na trajanje terapije znaten zalogaj za klienta.
Hvs

Pozdravljeni,

psihoterapija je možna z napotnico psihiatra, če imate indikacijo. Običajno jo izvajajo klinični psihologi. Težava nastane zaradi majhne razpoložljivosti in dolgih čakalnih dob. Zaenkrat je to tako urejeno (slabo).

Lep pozdrav,