Pisal sem že večkrat in dobil ustrezne odgovore. Stanje s katerim se spopadam poznam. Imam nevrotiformne težave (sem tesnoben, anksiozen itd.), ki so se z manšimi presledki začele že l. 1996 in eksplodirale v l. 1999. Moja težava je v tem da vedno znova ostajam sam, saj v strokovni podpori ne najdem ljudi, ki bi mi 100% stali ob strani. Lečeči zdravniki, ki so se brez mojega vpliva menjavali so se v mojem primeru orientirali predvsem na krvni tlak. Rahlo povišanje je botrovalo preiskavam, ki so se nadaljevale tudi po registraciji paroksizmom atrijske fibrilacije (srce, kri, ledvica, ščitnica, glava itd.). Metoda izključevanja je bila zelo dobrodošla, vendar je problem v zaključku. Sem pacient, ki ima predvsem somatoformne motnje. Pomoč, ki mi je bila nudena v tej smeri, pa ni prinesla bistveno izboljšanje. V dveh letih sem samo trikrat obiskal psihiatra, ki mi je predpisal medikamete v obliki tablet in priporočal psihoterapevtsko obravnavo, ki sem jo v dolgih intervalih izvajajal (obisk vsak drugi mesec) pri kliničnem psihologu (pogovor, seznanitev sproščanjem). Od meseca julija pa do danes nisem bil nikjer ker čakam, da se bo psihoterapija nadaljevala. Kdaj in v kakšni obliki ne vem. V lastni režiji sem poizkušal tudi z alternativo, ki pa ni spremenila moje simpatije do uradne medicine. Sedaj pa vprašanje. Zanima me kakšno psihoterapevtsko obravnavo (primer iz prakse) bi po vaših izkušnjah moral imeti človek, ki ima dnevno težave v obliki omotice, glavobolov, zapletanja govora, bolečine v zatilju, hladnih rok, kronične utrujenosti, stiskajoče bolečine v prsnem košu ipd.(fobije?) in kakšno vlogo mora imeti pri tem lečeči zdravnik? Ali lahko psihiater na podlagi treh razgovorov, ugotovi pacientovo stanje in ali morda ni boljše da je kompletna terapija (tableti, psihoterapija) domena ene osebe? Moje subjektivno mnenje je, da prave terapije, v dveh letih nisem bil deležen. Nočem biti preveč kritičen vendar sem v vsem tem času dobil občutek, da je za nekatere pomembna zgolj registracija pacienta. Včasih se sprašujem, če je tudi z mano kaj narobe in da nisem morda postal Molierov varovanec oz. nergač, ki ga nihče ne jemlje resno.

Lep pozdrav

Jos

Spoštovani Jos,
psihoterapija,ki ne poteka vsaj enkrat tedensko, ne more nuditi potrebnega terapevtskega kontinuuma,očitno pa sta se z vašim terapevtom drug drugega že naveličala, v tej luči je preskromen napredek v zdravje razumljiv.Morali bi redefinirati zaželjene cilje psihoterapije in obojestranske obveznosti,verjetno pa bi bila skupinska oblika učinkovitejša od individualne.