Pozdravljeni.
Zanima me, če se psihoterapevti (ki niste psihiatri) ukvarjate tudi s psihoterapijo pri boleznih, kot so psihoze.
Sama hodim že 3 mesece na psihoterapijo, očitno se gre zaenkrat za tesnobo, morda obsesivno motnjo.
Opazila sem, da moja psihoterapevtka ponavlja gibe za mano. Če nagnem glavo, jo nagne tudi ona in to v trenutku! Če prekrižam noge, jih prekriža tudi ona, če sedim po turško, sedi tako tudi ona. S to razliko, da mene ne bolijo kolki, ona pa potem zelo težko vstane. Sicer mi je to dokaj smešno, se moram prav zadrževati, da se ne začnem smejati. Vse skupaj je preveč očitno in me precej moti. Vseeno mislim, oziroma pričakujem, da me bo terapevtka ocenila in na podlagi svoje ocene delala z mano, če pa samo ponavlja stvari za mano – kakšen smisel ima potem vse to? Ok, je je moje ogledalo, opazila sem tudi, da so gibi zrcalni. ampak… če vas tako učijo – je to dokaj nenaravno in smešno. Na tak način izgubi nekoliko kompetentnosti, se mi zdi. Namesto, da bi jo jemala resno, mi je smešna.
Prosim za vaš komentar. Se to dogaja pri vseh psihoterapevtih? Ker je zelo moteče.

Lep pozdrav.

Lepo pozdravljeni,

s psihoterapijo se lahko pomaga tudi ljudem, ki imajo diagnosticirano bolezni v psihotičnem spektru. V primeru, ko gre za akutno stanje je v večini primerih sprva pomembno, da se takšno stanje umiri, tudi s psihofarmaki (zdravili).

Psihoterapija je proces, kjer je pomembno, da poveste vse kar vam pride na misel. Ste svoji psihoterapevtki zaupali kaj vas je zmotilo in kako vam je ob njej?

S prijaznimi pozdravi,

Pozdravljeni!

Lepo vas prosim za odgovor.

Sem žrtev čustvene zlorabe v otroštvu. Mama je bila srčni bolnik in je imela hude težave po srčni operaciji, ki je bila ena prvih v Sloveniji. Celo življenje, dokler ni umrla, je za to krivila mojega očeta, češ, da ni dobro poskrbel zanjo, zato sem kot otrok morala gledati obračunavanja med njima. Kot 22 letno dekle sem bila tudi hospitalizirana v psihiatrični bolnici zaradi živčnega zloma, vendar mi niso znali pomagati. V bistvu so naredili več škode kot koristi in mi nakopali še dodatne travme. Pomoč sem poiskala tudi pri kliničnem psihologu, vendar so rane globoke in mislim, da bi potrebovala psihoanalitično psihoterapijo. Rada bi imela še kaj od življenja. Od otroštva naprej si že poskušam zaceliti rane, ki so mi jih naredili starši, vendar mi ne uspe. Sem že v srednjih letih. Kaj mi svetujete?

Lepo pozdravljeni,

si predstavljam, da vam je bilo v takih razmerah zelo težko. Biti priča obračunavanju staršev je zelo stresno in lahko tudi travmatično. Sprašujete se ali bi potrebovali psihoanalitično psihoterapijo. Bom razložil kaj lahko v takem procesu pričakujete. Ustvarja prostor, kjer lahko v varnem zavetju, ob rednih srečanjih raziskujete in predelujete svojo zgodbo. Če čutite, da ste pripravljeni za tako pot, vam priporočam, da poizkusite. Navsezadnje kaj lahko s tem izgubite?

S prijaznimi pozdravi,