Odpiram kar novo temo:

koliko vas je takih, ki ste denimo tako kot jaz že po naravi bolj dovzetni za neprijetne zunanje vplive (da ste torej precej občutljivi -nagnjeni k zaskrbljenosti ipd., kar se kronično odraža tudi na telesu) in se vam je stanje zaradi šoka ob smrti bližnje osebe poslabšalo?

Koliko časa po dogodku se vam zdi “normalno”, da človek skuša te težave (tesnobe, želodčne težave ipd.) – sploh če je dogodek sledil dolgotrajni težki bolezni?

Za kakršnakoli menenja in podletive izkušen že vnaprej hvala 🙂

Pozdrav
Jaz imam podobne težave kot ti in ko je pred dvema letoma umirala mama za zelo hudo boleznijo(dolgo je bila nepokretna)sem imela hude psihične težave.Sem prosila zdravnika,da mi je napisal pomirjevala,ki jih še vedno občasno vzamem.Sem pa leto po tem zbolela za avtoimuno boleznijo,pa ne vem,če je to kaj povezano,pa vendar.Ja najhujši za mene so bili njeni zadnji meseci življenja in prvi trije po smrti,potem je bilo malo bolje.Želim ti,da bo čimprej bolje.

O,
hvala za tale odgovor!
Me je res pomiril. Od smrti v družini je šele dva meseca. Kolikor se da, si pomagam z naravo in sprostilnimi tehnikami (razen za želodec redno jemljem predpisana zdravila, zdaj še več), ampak včasih me čisto “odnese” in se ustrašim, da sem tudi sama hudo bolna, da ne bo nikoli bolje ali celo – da nima veze s šokom, ki smo ga doživeli, češ, tako hudo pa spet ne more biti, mene daje nekaj drugega, bolj zakompliciranega in se samo “izgovarjam” na travmo … Skratka, zmeda v glavi je včasih kar precejšnja.
No, priznati moram, da težave že veliko bolje obvladujem, a vsak dan je po svoje ‘bitka’ in ja – včasih vzamem tudi pomirjevalo, ko drugo ne zaleže.
Bi pa rekla da ja, avtoimuna bolezen je pravgotovo povezana z vsem strahom, grozo, upanjem in razočaranjem, ki so te bržkone izmučili …
Drži se & še piši, če želiš!

🙂