Moje sožalje.
S časom je lažje, čeprav čisto dobro ni nikoli več.
Se pa verjetno vsi tolažimo s tem, da so šli na boljše in jim je prihranjeno trpljenje in bolečine.

lp

Pozdravljeni!

Zadelo me je kot strela z jasnega. Včeraj kliče gospa z Onkološke klinike, ki želi govoriti z mojo mamo (že 13 let ne živim več doma), da ima spremenjeno uro obsevanja. Mama ni ničesar povedala. Klicala sem jo in jo prosila za pojasnilo. Da mi je hotela povedati, da ni nič takega, en majčken maligen tumor na črevesju, 3 cm in, da bo imela 20 obsevanj in, da ne potrebuje, da grem z njo, da bo šla po obsevanju domov. In da naj ne delam panike.

Z rakom nimam nobenih izkušenj, še manj, kako ravnati z mamo. Je to res tako nedolžno ali gre pri njej samo za zanikanje? Šele sedaj namreč ugotavljam, da že 1 leto hodi na preiskave, a ni ničesar povedala, ker imam sama dovolj težav. Ko sem začela vrtati vanjo, pa je začela (kot že celo življenje) igrati vlogo žrtve. Ne vem, kaj naj. Ne vem, kaj pomeni ta diagnoza, kako bo to vplivalo na mamo, ki ni psihično stabilna, ima zelo slabo samopodobo, živi sama (po 40 letih se je končno lani razšla z mojim očetom) in je tudi sicer zelo negativna ter polna gneva (čeprav sama trdi nasprotno).

Rada bi ji pomagala, a sploh ne vem, kako. Včeraj se je že drla name, da naj jo pustim, pa da ima še krče in, da naj neham z vprašanji. Kakršen koli nasvet bo koristen, pripravljena sem narediti karkoli, toda z njo že sicer ni lahko … Hoče biti močna, hkrati je pa ves čas žrtev in v vsakem trenutku poskrbi, da drugim zbuja občutke krivde.

Vnajprej hvala za pomoč in vsem vse dobro želim,

Aurora,

če mama ne želi govoriti o bolezni, je ne silite. Meni se sicer zdi normalno, da bi si znotraj družine člani zaupali in pomagali, ampak verjetno povsod ni tako. Na daleč je težko reči kakšno je stanje vaše mame, vse to bi izvedeli iz izvidov, ki jih je mama zagotovo prejela po vsakem izmed pregledov. Sam tip raka in ostale zadeve so ponavadi zapisane v histološkem izvidu.
Sama imam tako izkušnjo, da je tašča grozno prepotencirala zadevo (ne me narobe razumeti, bila je zelo bolana, ampak si je poleg zmišljevala en kup zadev), da bi imela pozornost, ki je prej dolga leta ni imela (bila je strašno nesramna do vseh in je praktično iz svojega življenja izrinila tako brata kot sestro in svojega edinega sina). Ko smo jo vsi po vrsti soočili s tem, da vemo kaj dela in nas s tem odvrača, je sicer prenehala, začela pa s telefonarjenjem v vsaki uri dneva kako je boga, češ ona umira mi pa ne, ko smo bili pri njej nas je žalila, se drla nad nami, nič ni bilo dobro, kar smo ji prinesli in ji ni pasalo je ponavadi vrgla kar na tla……. Na tak način je k njej prenehalo prihajati 99% ljudi, praktično sva k njej hodila samo njen sin (moj partner) in jaz. Meni se je zdelo, da gre za depresijo (to se je dogajalo pol leta po diagnozi, ko se ji je rak razširil), ona je to seveda vztrajno zanikala. Vseeno ji je zdravnica predpisala antidepresive in resnično se ji je stanje tako popravilo in smo lahko z njo vzpostavili normalen odnos.
hočem reči, da samo vi poznate mamo in veste ali je njen odnos/obnašanje njenega karakterja ali gre za katero izmed faz depresije/zanikanja/jeze na ves svet zaradi bolezni.

lp

Maja,

najlepša hvala za vaš odgovor. Verjetno bi kakšni antidepresivi pomagali, če bi mama rpiznala, da jih potrebuje. Rada bi pozornost, a hkrati jo odklanja, da nas ne želi obremenjevati. Mislim, da bom vztrajala, in bova šla oba s partnerjem skupaj, vsaj na 1. obsevanje, da vidimo, kako to je. Za nikogra diagnoza rak ni krasna zadeva in verjetno se vsak sooča po svoje.

Vsekakor imate prav, bom pogledala izvide in poprosila za tolmačenje še prijateljico zdravnico. Vse dobro vam, vaši tašči – upam, da se je dorbo izšlo.

..26 letna sorodnica je imela raka na črevesju,obdelana je bila kot vsi bolniki s to boleznijo,borka za življenje,sedaj je imela odstranjen jajčnik in zopet mora prejemati kemoterapije,ampak ker ji je zdravnica rekla,da za naprej ni nobene garancije je zgubila voljo do zdravljenja in na žalost tudi voljo do življenja…preživljamo pekel verjemite mi,ali je to potrebno-zaradi par nepravilnih besed…ali se neda drugače povedati takih stvari…

Rak je zelo “zanimiva” vsebina za skoraj vse ljudi.
Čudno je, zakaj na tem forumu že skoraj 2 leti ni nobene objave, čeprav ljudi to področćje še kako zanima.
Ta forum ni deloval v smeri odkritega pogovora o raku in ljudje to občutijo in nočejo sodelovati.
V Sloveniji za rakom vsako leto umre okrog 6000 ljudi pri samo 2 miljonih prebivalcev.
V Izraelu pri skoraj 8 miljonih prebivalcev umre samo 174 ljudi.
Izraelci ravno tako živijo v stresu kot mi, ampak njihov pristop do zdravljenja raka je bistveno-BISTVENO drugačen.
Tudi če na tem forumu piše, kako se slovensko zdravstvo ukvarja z rakavim bolnikom na področju psihe in čustev, temu seveda SPLOH ni tako. Da ne govorimo o načinu zdravljenja, ki pokonča vsako leto 6000 Slovencev.
Naša medicinska stroka še kako ve in se zaveda da način zdravljenja ki ga izvaja sploh ni uspečen-nasprotno JE ZELO NEUSPEŠEN. Naše bolnice točno vedo kako zdravijo ljudi v Izraelu, pa nič ne storijo v to smer.
Čudno je tudi, da nič ne stroti naše ministrstvo za zdravje, saj bi izraelski način zdravljenja bistveno prihranil denar, pa tudoi nič ne storijo-LE KAKO TO SE SPRAŠUJEM

Lepo si napisal. Zdaj pa mi ti povej, kdo zna v Sloveniji ozdravit depresije?

Pozdravljeni,
mami so postavili diagnozo rak na dojki (tumor velik nekje 5cm). Pred 8 meseci je imela mamografijo, saj je takrat ze imela bulico, a takrat ni nic pokazalo. Zdaj je pokazalo a je tumor zrastel. Predlagali so ji kemoterapio pred operacijo in potem spet kemoterapijo. Zanima me zakaj je potreba kemoterapija pred operacijo ali jo lahko odkloni?

Zahvaljujem se za odgovor.
Lep pozdrav