Pozdravljena tina51,
res je težko,če nimaš nikogar,da se z njim lahko pogovoriš,moj mož se o tem ne pogovarja,misli,da ni nič,moj otrok je še premajhen in tudi nimam srca,da mu povem.Z boleznijo sem se spopadala sama,do končne diagnoze,takrat sem povedala najožji družini iz moje strani(brat+sestra),dokler ni prišel čas obsevanja pa še moževi najožji družini(bratu+ženi),ker sem rabila varstvo.Zdaj je od tega 4leta in ta tema je pri nas tabu,na srečo imam sestro za občasne pogovore.Samo,da tudi nje nočem preveč obremenjevati z mojimi problemi,ker vem,da sama prestaja zaradi mene more.Moje spanje je podobno loteriji,spim eno uro,se zbudim in to se dogaja po petkrat na noč,tako,da bi spala celo noč so samo pobožne želje.Na zunaj sem srečna,vesela,breskrbna ženska 40+,brez skrbi in težav.Do nedavnega sem tudi bila,a včasih pride,da te nekaj zlomi(verjetne metastaze na pljučih),do sedaj nisem jokala,zdajle sem včasih že na tistem ta zadnjem robu,da bi,a še imam nekaj moči,da še nekako zdržim in premagam tisto zadnjo kapljo,čez rob.Zaenkrat mi ni prišlo na misel,da bi se včlanila v društvo onkoloških bolnikov,pa opažam,da pogrešam pogovore z nekom,ki prestaja enako,kot sama.Da pa bi zaradi tega jemala antidepresive mi nikoli ni prišlo na misel,ker dobivam zadost strupa v telo brez njih.Mene sprosti res dolgi sprehod,takrat izklopim možgane in samo hodim z mojo psičko,imam igrivega mačkona in ko ga božam me pomirja,je ogromno drobnih stvari,ki me pomirjajo,tudi občasen klepet na tem forumu,ki ga moram pohvaliti,da je res dober in da nam da občutek,da nismo sami.
kot nekaj tem niže,sem omenila,da se lahko dobimo na kavi-čaju,samo,da moram prej dobit mojo dokončno diagnozo in da vem na čem sem in če katero zanima se lahko pridruži.CT pljuč imam 2.1.2013,tako,da bo to hitro za mano(scintigrafija na srečo ni nič pokazala)in se lahko zmenimo za srečanje,za prijeten klepet.
Prav lepe pozdrave in obilo sreče!

Draga rakica3 !
Lepo si mi napisala,razumeš me in veš kako se je potem pred drugimi težko delat močno.Tudi sama imam psa in grem vsako dopoldne na dolg sprehod.Sedaj sem se že toliko pobrala,da sem spet začela obiskovati mojo nekdanjo folkloro in to mi zelo koristi.Kot sem dejala tabčet se pa ne pritaknem.Sedaj v ponedeljek 10.12. imam prvo kontrolo po kemoterapijah,pa me kar malo skrbi,ker me močno bolijo kosti in ne vem s čom naj to povežem.Drugače pa sem kr v redu,…..potem 18.12.pa mi sledi še ena operacija na prsih,…jaz temu pravim dokončna obdelava…….,ti pa misli kar se da pozitivno in držim pesti zate……,za kavo ali pa čaj sem pa takoj zato……,to se pa še zmenimo.

Lepe pozdrave tudi tebi in kar se da veliko veselja ob prihajajočih praznikih.

pozdravljena tina51,
Mene tudi bolijo kosti,posebaj noge in scintigrafija na srečo ni nič pokazala,tako,da so kosti ok.
Zelo me veseli,da ste se pobrali in da vam gre nabolje in tudi uživajte pri folklori,ples je res dobra sprostitev.Držim pesti za ponedeljek in 18.bom v mislih z vami.
Želim vam in vaši družini vesele praznike in da vas božiček obdari z zdravjem!
Lp

Draga moja Rakica,najprej lep pozdravček.
Bila sem v Ljubljani na pregledu ,pa žal niso dobre novice.Me je močno potrlo ko mi je zdravnica povedala da se mi bo ponovilo v roku dveh let,….imam na mreč trojno negativni rak, in mi s kemoterapijo ne morejo pomagat,niti hormonska zdravila niti tarčna.Zelo sem jezna…….,tega mi prej niso niti z besedo omenili,samo dejali so da bom po kemoterapiji ozdravela,no potem pa tole.Ne zdi se mi vse ok. ,da mi niso prej povedal…..sploh nimam več zaupanja v njih….,pravijo da se lahko pojavi na plučih ali na jetrih ali na kosteh.Da pa sedaj bolijo kosti na nogah je pa še posledica kemoterapije s docetakselom.
Bosta pa pri operaciji prisotna tudi doc.Žgajnar in ta moja zdravnica in plastik seveda.Pravi da bodo vzeli vzorec kosti na rebrih in dali na pataloško.
No sedaj ko sem se izpovedala mi je takoj bolše,kajti doma sploh ne upam povedat….rekla sem jim da je vse v redu.Nočem pokvariti prihajajočih praznikov,sploh pa ne moji najstnici.
Saj me razumeš ali ne. Lep pozdrav in hvala ker boš 18.mislila tudi name. 🙂

Pozdravljena tina51,
ko sem tole prebrala me je šokiralo ,prizadelo in me je zgrabila jeza,če ravno vas osebno ne poznam,takšna jeza na ta pr@#$&ti rak,da bi najraje kričala.Na podlagi česa vam so povedali,da se lahko ponovi?
Sicer sama hormonsko odvisnega,zdajle so mi ukinili zoladex,ki bi še ga po konziliju morala dobivat leto in pol.Bila na aplikaciji in mi enostavno reče,ja danes bo zadnja,dovolj dolgo ste jih dobivali.Šok,kaj pa hormoni?Enostavno več ne vem kaj si naj mislim,ali res morajo šparat pri nas rakavih bolnikih,da moraš tisočkrat povedat,da te nekaj boli,da že eno leto kašljaš pa nič.da skoraj na kolenih prosiš,da te nekam naprej pošljejo na preiskave,..
Dovolj o meni,ja težko je povedati bližnjim,posebaj otroku,da se ti lahko ponovi,se pojavijo metastaze.
Ne vem,sem kar nekaj časa rabila,da sem partnerju povedala za verjetne metastaze na pljučih,enostavno nisem mogla.Vas tudi razumem,da nočete pokvariti praznikov,jaz še moževi družini nisem hotla povedat in pokvarit poroko njegovemu nečaku,sem možu prepovedala,sem ko je bilo vse opravljeno in rabila varstvo za mojega korenjaka.
To,da vam dajo vzorec kosti na pat.je zelo dobro,naj vas še dajo naCT pljuč-jeter,da se čimprej opazijo spremembe,večje šanse za pozdravit,vsaj jaz tako verjamem.Čim manjša tvorba-večje šanse pri zdravljenju.Kaj pa UZ maternice-jajčnikov? sem šla svoji ginekologinji ker sem imela težave zaradi mene in me kar po domače nadrla,kje hodim,ker mi ona mora na vsake 6mesece naredit UZ,ker je verjetnost raka na jajčnikih-maternici.Ponovno šok-Ja zakaj ti tega ne povedo onkologi?
Ne obupat,je pa verjetnost,da se vam ne bo pojavil,ne negativno misliti,raje mislite na pozitivne stvari,na svoje otroke,pasjega prijatelja,na vse lepo,kaj vas osrečuje.Ja vem,ko ležiš v postelji,se ti pojavijo tiste grde,žalostne misli,ki nam ne dajo spati.Kaj bi dala,da bi lahko vsaj eno noč prespala,celo noč brez bujenja,sanj,…Hja bo že nekako!
Pa hvala,da mi tolko zaupaš(eh te ne bom več vikala),da si mi sporočila o današnjem pregledu,ja te še predobro razumem,ni lahko in nikoli ni bilo,..
Prisrčne pozdrave in če še kdaj rabiš tolažbo ali te kaj teži,samo napiši,ker vsaki dan pogledam sem.
Za 18.držim pesti,
Lp

Pozdravljena rakica3 !
Ja na onkologiji ti bore malo povejo,prav siten moraš biti da sploh kaj zveš,upam da bo s tabo vse v redu,kar mora biti ….saj smo optimistke in zmagovalke.a je tako.Sem se pa že psihično pripravila in tudi možu sem povedala,kar se mi je zdelo prav in mi resnično stoji ob strani( prej niti ne tok ) ,otrokom pa ne bova povedala,tako sva se odločila.
Ko pa se vrnem nazaj se bova pa spet malo slišali,želim pa ti,da se sproščeno veseliš prihajajočega praznika in da ga najlepše praznuješ s svojomi dragimi.

Lep pozdrav…… Martina 🙂

Moja mama je prejšnji mesec izjavila, da jo je čisto uničilo to, da ji je zdravnica povedala, da je čas da si uredi življenje in se poslovi z domačimi. Da je konec. Da ni upanja, to je najhujše. Tresle so se ji noge, da je komaj stala. Vedno sem mislila, da si človek želi znati kdaj gre, pa ni res. Vsak drugače. Sedaj naj mi nekdo prosim da upanje za jetro, kaj se lahko naredi, da ta zdrži čimdlje, obstaja mogoče samoobnova jetre v posebaj novih situacijah? Ko se je sestri rodil otrok, je mama dobila nek neverjeten elan, češ da je nekom potrebna, mora narediti čimveč zdej, ko je otrok mali itd. Veliko je naredila, predvsem pa se je zgodilo to, da ni imela več težave z pljuči in bolečine v roki, rami, ključnici. Dve leti so vse te bolečine in problemi izginili. Sedaj pa je vse prišlo nazaj in še jetra (lahko da je tudi vse drugo napredovalo, ne želi povedati), ampak še vedno išče upanje. Ko bo šla, ji ne bom povedala odhajaš mami k svojem bratcu, ampak “spočij se, rabiš mir in počitek, jutri pa bomo fino spili kavico na soncu”. Tudi to je res, ona je res že večkrat končala v bolnišnici in doma na cevkah, v nezavesti itd in je zgledala velikokrat na koncu. Hočem reči, so slabši in boljši dnevi. Mogoče ji tudi ne bom lagala, ko bom rekla, da bo jutri boljše, da je danes najbrž dan za počitek. Ker včasih je tako.
Lp

Draga a:!

“Ko bo šla, ji ne bom povedala odhajaš mami k svojem bratcu, ampak “spočij se, rabiš mir in počitek, jutri pa bomo fino spili kavico na soncu”. Tudi to je res, ona je res že večkrat končala v bolnišnici in doma na cevkah, v nezavesti itd in je zgledala velikokrat na koncu. Hočem reči, so slabši in boljši dnevi. Mogoče ji tudi ne bom lagala, ko bom rekla, da bo jutri boljše, da je danes najbrž dan za počitek. Ker včasih je tako. “

TA TVOJ CITAT ——————> ABSOLUTNO TO!!!!!

KER KOT SI ŽE VIDELA, ČLOVEK POTREBUJE CILJ, POTREBUJE VOLJO DO ŽIVLJENJA, KI MU GA DA CILJ. MOJA MAMI SI JE ZADALA CILJ, DA BO ŽIVELA IN SKOZ SI PONAVLJA: ŽIVLJENJU SEM REKLA DA IN ŽIVLJENJE MI BO REKLO DA. ZDRAVNIKI ZNAJO VČASIH BITI KOT GOVEDA NA DIAMANTIH, AMPAK KOT SI SAMA SPOZNALA, NOTRANJO MOČ ČLOVEKA SPROZIŠ SAMO Z OPTIMIZMOM, POZITIVNIMI MIŠLJENJEM IN ALTERNATIVO, ČE URADNA MEDICINA OBUPA. KAR SE TIČE OBNOVE JETER, PA GOOGLAJ MALO. VSE LEPO TI ŽELIM!!!!!! IN MAMI TUDI!!!!!!!! TINA

ŠE TO DRAGA A.!

CITAT KRISTINE: “Mož in domači so mi bili v veliko oporo – spodbujali so me k pozitivnemu razmišljanju. Poudarjali so mi, da bomo v vsakem primeru uspeli. Da bomo naredili vse, da se bom pozdravila. “

ISTO MI TO DELAMO MAMI………… POZITIVNO MIŠLJENJE, DA BOMO SKUPAJ ŠLI SKOZI TO, DA NE GLEDE NA DIAGNOZO (ŽE 3. TEDEN JE KAR ČAKAMO NA IZVIDE, NE NAJDEJO TUMORJA, MEDTEM KO METASTAZE SO), SE NE BOMO DALI IN DA JE VELIKO ODPISANIH LJUDI S STRANI URADNE MEDICINE PREŽIVELO RAKA!!!!!!!!!!! IN TO JE RES!!!! SAMO VOLJA MORATA BITI, PA BO TUDI POT PRIŠLA, POMOČ, KAM IN KAKO SE OBRNITI – PREKO BOGA, VIŠJE SILE NE VEM, SAMO DA BO POMAGALO!!!!!

LP TINA

Pozdravljena rakica3,
v vasem dec.mailu sem prebrala, da so vam enostavno ukinili zoladex, in to, ko ste bili na aplikaciji. Ker ga tudi sama prejemam, sem se kar prestrasila – ali je to sploh mogoce ? Kako ste uredili za naprej, ste prisli v kontakt z onkologom, so vam kaj razlozili ?
Vse dobro vam zelim.

pozdravljena noa47,
enostavno so mi rekli,da sem dovolj dolgo na Zoladexu,da je Nolvadeks enako učinkovit in da danes dobim zadnjo aplikacijo,če sem že tu.Stem,ko so mi ga podaljšali,mi je zdravnica obrazložila tako; dobili ste odobritev na podaljšanje zoladeksa 1leto,samo,da ne več mesečnega,ampak na tri mesece-(gostejšega) in ker na tri mesece,se mi to zavleče na tri leta in ker sem še mlada in visok odstotek hormonsko odvisen rak,….
Ne vem več,kaj si naj mislim,ker hodim v Maribor na kontrole,onkologa še videla nisem. Pojasnilo,je pa ne vem,imam občutek,da smo samo številke,ki si menjavajo kljuko na vratih in da zav.čim prej plača obravnavo,…
Žal je v naši državi vse možno,ja za mene tudi šok,čakam kaj bo,še leto in nolvadeksa tud več ne bo,ja moji hormoni pa na pohodu,….
Nič ne vem,nič razložili,komaj marca imam pregled krvi in pogovor z zdravnikom,še osebnega posjasnila od CT pljuč(2x) nisem dobila,le pisni izvid,…mam vsega poln kufer,
vam tudi želim vse dobro in ogromno poguma za naprej,
lp

Pozdravljena rakica3,
ce prav razumem, se torej zdravite na OI v MB? Ocitno tam potekajo te stvari malo drugace kot v Lj, kamor hodim jaz. Kontrolo pri svojem onkologu imam na 4 mesece, na zadnji oktobra mi je povedal, da mi odslej recepte za zoladex pise osebni zdravnik. Injekcijo sama prevzamem v lekarni, na aplikacije pa se vedno hodim na OI v Lj. V tisti ambulanti je samo sestra, nobenega zdravnika.
Kdo pa vam je pravzaprav ukinil mesecne inj. oz. spremenil terapijo, ce niste bili pri svojem onkologu ??
Lepo vas pozdravljam.

Pozdravljena noa,
mal sem zbrkala,ker me daje jeza,seveda mi je ukinila onkologinja verjetno,ker piše na izvidu dr.med.ali dr.med.,specialist ginekologije in porodništva stem,da sem jo prvič takrat videla ona pa mene,tri liste obrnila,površinsko pregledala (10sek.)in ukinila zoladex.V Mariboru nimaš svojega osebnega onkologa,na koga pač naletiš v ordinaciji,redko 2x na istega,….
Še dobro,da imam osebno zdravnico super.
Pregled krvi na 6mesecev,mamografijo pa na 1leto.
Lp

Pozdravljena rakica3,
no, jaz bi vsekakor prosila za pojasnilo, kako to, da so mi najprej dolocili eno terapijo, potem pa so jo nenadoma spremenili. Bi mi ze morali razloziti, kaj je zdaj drugace. Saj ne, da bi se zato tudi terapija kaj spreminjala nazaj; ampak vsaj vedeli boste, kako in kaj, in vas (upam) ne bo vec skrbelo.
Srecno.

Pozdravljeni!

Sem rabila kar nekaj časa, da sem si obrisala vse solze, ki so mi tekle, ob prebiranju tega foruma. Našla sem ga čisto po naklučju, iskala sem namreč “zdravilca” za mojega očeta. Iščem bilko, ali iglo v senu ali kako se že to reče.
Mojemu očetu so pred 2 mesecem postavili diagnozo rak – na požiralniku, želodcu, slinavki, jetrih in pljučih. Vstavili so mu cevko iz želodca, je oziroma požira ne več. Sicer še vedno hodi, gre na obhod okoli hiše,dlje pa ne. Ima zdravila – Prosure, Fresubin in razne tablete.
Mislim da mi ni treba povedati da nas je zadelo kot strela iz jasnega. Ni imel nikakršnih težav z želodcem, ali kašljem. Sicer razne druge težave, ki jih pač ima moški pri 65 letih, vendar nič pretresljivega. In potem kar na enkrat ni mogel več jesti – požirati. Od danes na jutri. Pa je sledil pregled gastroskopije, nato diagnostični center Bled, in še Klinični center Ljubljana. Vsakič so bili izvidi slabši, pa čeprav je bil razmak samo nekaj dni. Sedaj je končna diagnoza oziroma terapija – NIČ.
NIČ kemoterapije, ker je vse preveč napredovalo, NIČ obsevanja ker bi se poškodovalo preveč “zdravega” tkiva. Ne bom opisovala svojih občutkov, ker se ne dajo opisati z besedami, prosila bi vas samo za nasvet, kako naj mu stojim ob strani, kako naj odgovarjam na stavke kot je “zdej je pa konc lubika moja, to je to” Moči za dobro voljo, poljube in veselje ob atiju imam na pretek – sicer ne vem od kod jih črpam, ampak imam. Nisem jaz pomembna, moji občutki, ampak moj ati je, ne znam si predstavljat, da bi bila v njegovi koži – niti v sanjah. Rabim samo nasvet, kako ga bodriti, mu res stati ob strani. V družini nas je veliko, vendar če se jaz naučim, bom druge moje družinske člane tudi.
Kako mu odgovoriti, ko mi pove, da zdravniki nič ne bodo delali, da za njega ni terapije?
Hvala vam
J

Pozdravljeni,

žal mi je, da je tudi v vaši družini udarila ta bolezen.

Odgovor na vaše vprašanje pa zagotovo enostaven. Tako kot je pri vsakem drugačen potek bolezni tako tudi vsak drugače sprejema svojo bolezen in potrebuje drugačno “pomoč” okolice. Lahko povem naš primer. Predlani je tašča zbolela za rakom maternice. Diagnozo sprejela zelo optimistično, na najslabši rezultat sploh ni pomislila. Pogumno je šla skozi operacijo, kemoterapijo in obsevanje. Vztrajno je zavračala vsako pomoč, ker je zmogla sama, pa tudi negativnih posledice terapije skorajda ni imela. vmes si je vzela čas za dopust in na sploh živela kot pred boleznijo. 3 mesece po končani terapiji so se začele hude bolečine, zdravniki so krivdo pripisali žolčnim kamnom, tako da je tudi te bolečine hrabro prenesla. Ko tudi te bolečine niso ponehale in so zdravniki ugotovili metastaze na hrbtenici in rebrih in ko je praktično v 12-urah obležala pa ji je to odneslo vsakršno upanje in si je želela in klicala samo smrt. Vsi so jo poskušali hrabriti, da ni tako hudo, da bo vse ok, pa čeprav so ji zdravniki dali samo še pol leta, in so jo poskušali “zabavati” z dogodki iz okolice….. Midve sva imeli svoj dogovor – pri meni je lahko jokala, tulila, obupavala nad svojo boleznijo, naredili sva plan pogreba, kaj in komu kaj dati od njenih osebnih stvari….. To je trajal približno en mesec. K njej sem tudi poslala psihiatra in sta imela par terapij. Po tem se je spravila k sebi in delat na tem, da bi si z intenzivno fizioterapijo stanje popravila v taki meri, da bi bila možna operacija. V glavnem, bolezen je šla dalje svojo pot in po 8-ih mesecih je tašča žal umrla. Pred smrtjo pa se mi je zahvalila, da je edino z menoj lahko delila te grozne občutke, s katerimi se je soočala, vsi drugi pa so ji delovali kot da zanikajo njeno bolezen in je morala biti pred njimi nekaj kar ni bila. V razmislek….

Lp, Mojca

Hvala Mojca za odgovor.
Ugotavljam, da so res vse bolezni edinstvene, tako kot so bolniki in kot smo svojci. Uteha mojega atija je mami, Hvala bogu da je že v penziji, tako da je lahko noč in dan ob njem. Mi ostali (jaz-njegova hčerka, moj mož in vnuki) pa pridemo po “normalnem” delovnem dnevu domov in preživimo veliko časa pri njemu – ali pa on pri nas.Tako da podrobne razgovore opravljata sama. Ponoči, ko imata mir, ko mi ne dirkamo naokrog – kot je ati rekel. Mami mi poroča, kakšne razgovore imata, tako da me ne skrbi, da bi ostalo kaj neizrečenega.
Mamico razbremenjujem tako, da popoldan – zvečer ureja svoje “opravke” da ima vsaj par minut – ur za sebe, ki jih resnično potrebuje. Z mamico sta si zelo odkrita, in se mi zdi, da je to njuna intima, in ne želim posegati v to, češ – ati meni tudi lahko poveš kako ti je. Rada bi ga samo osrečila, poveselila, vendar mi iz dneva v dan manj uspeva. Dejansko moj ati postaja ravnodušen, ne želi se pogovarjat. Razumem ga, hvala bogu mi dovoli, da ležim pri njemu popoldan kakšno urco in se cartama. Brez besed.
Vendar kot sem že povedala, manjka mi besed s katerimi bi ga potolažila.
Resnično pa vam vsem povem, da mi je že ta trentutek, ko odgovarjam vam Mojca, veliko bolje.

Mojca hvala da ste delili zgodbo z mano, in res lepo, da ste s svojo taščo imeli takšen odnos. Pri moji je bilo podobno. Vendar je na koncu imela takšna zdravila, da ni vedela več za sebe ali nas.
Kot sem že rekla, vsak bolnik je drugačen, in moj ati je v glavi še popolnoma ok, samo priključen je na to usrano cevko, s katero dobi hrano in tekočino.

Upam da se še kaj bereva!
Lep pozdrav
jana

Pozdravljeni še enkrat!

Verjetno sem res napačno prebrala vaš post in zato tak odgovor. Na vaše vprašanje kako ga drugače potolažiti, ne vem, ali znam odgovoriti. Najin odnos s taščo ni bil tako globok oziroma intimen. moram rečt, da se pred boleznijo sploh nismo razumeli, ker je zaradi ločitve popolnoma prekinila stike tudi s sinom in posledično tudi z menoj. Par let pred boleznijo smo se sicer začeli obiskovati in ravno ko smo nekako postajali tisti tapravi je udarila bolezen.
Tašča je obležala v postelji konec marca, iz bolnice so se jo hoteli rešiti že po treh dneh (vmes urgentna obsevanja, k iniso pomagala) in nismo imeli druge možnosti kot nastanitev v Domu. Moram reči, da je bila to tudi prvotno želja tašče, poleg tega pa je bilo zraven še en kup tehtnih razlogov zakaj pri nas doma ni mogla bit. Kljub vsemu smo bili pri tašči 2x dnevno po par ur, poleg tega smo plačevali eno gospo, ki je hodila k njej tiste ure, ko mi nismo mogli, tako da je tašča bila sama praktično le ponoči. Potrebovala je vso oskrbo, le jedla je sama. zaradi bolečin je bila že na začetku na obližih + protibolečinskih tabletah. Na zunaj je zgledala kot da ne bi bla bolana in resnično smo milsili, da so se zdravniki v njihovi napovedi zmotili. Tudi krvni in urinski izvidi so bili vsi ok. Prav zaradi tega smo jo spravili v Sočo, kjer smo se dogovorili za intenzivno fizioterapijo po kateri bi jo operirali in fiksirali hrbtenico in bi prišla ven iz postelje, na voziček sicer, ampak že to bi bilo dosti bolje. Pogovarjali smo se celo, da bi jo nastanili v stanovanje poleg našega, ker je ravno bila možnost. Pa je po vsem tem bolezen pokazala zobe in silovito izbruhnila v samo 14-ih dneh. Velika bula na desni roki, zaradi katere ni mogla premikati več roke, velika bula na vratu zadaj in velik poskok turmorskega markerja za raka na slinavki (nekaj takega). Ne moreš verjet, v dveh tednih takšno poslabšanje stanja………..
Tašča je tulila od bolečin, uvedba močnejšega obliža in morfinskih tablet v velikih dozah. Posledica tega je bila, da je tašča veliko spala, ko pa je bila budna je imela privide. Ni se zavedala ne časa ne dogodkov, nas pa je do zadnjega dne spoznala. No in tako je bilo stanje do smrti.
Tega nisem pisala, ker bi vas želela še bolj zamoriti, ampak zato, da veste kako hitro lahko bolezen udari z vso močjo. Mi si tega nismo niti mislili in mogoče bi kako stvar naredili tudi drugače…., čeprav smo zanjo naredili res max, kar smo v tistem trenutku lahko.
Spomnila sem se še nečesa, kar je tašči bilo v uteho. Želela je vedeti, da bomo, četudi sama ne bo sposobna, poskrbeli, da bo dobila protibolečinska sredstva v taki meri, da ne bo trpela. Želela si je, da je ne pustimo ležati, ampak jo premaknemo (zaradi preležanin), jo umijemo, imamo z njo telesni stik, četudi se tega ne bi zavedala. Ker je sama zelo verjela v duhovne zadeve itd. je tudi želela, da jo, ko bo res hudo, “spustimo” od nas, da ji povemo, da lahko gre…
Prvo željo smo ji uresničili, drugo skoraj ne, ker je imela toliko kostnih metastaz, da bi jiz nepravilnim gibom / premikom lahko kost zlomili. Smo jo pa držali za roko in jo božali po licih. Tretjo željo pa sem ji izpolnila prav jaz. Namreč zadnji dan sem bila popoldne na obisku jaz. Bila je zelo slaba, kljub temu pa je zdravnica rekla, da ima še kake 3,4 tedne. Dihala je zelo globoko, slišati je bilo hropenje, kar ni nikoli dober znak, tudi požirala ni kaj dosti. Znižala sem ji vzglavje, jo prijela za roko, ji govorila kot vedno in na koncu sem ji rekla, da lahko odide, če ji bo tako lažje. Da nam bo hudo in jo bomo pogrešali, ampak bomo tudi veseli, ker se bo rešila bolečine. Da vemo, da bo pazila na nas in, da se bomo enkrat spet videli. Po tem je zaspala mirno, počakala sem še nekaj časa in šla. Zjutraj so poklicali, da je tašča umrla, mirno med spanjem.

Resnično ne obremenjujte se kako potolažiti očeta, že samo bližina mu verjetno zelo veliko pomeni. KOnec koncev se verjetno sprašuje koliko časa bo še vedel, da vas ima okoli sebe, koliko časa vas bo lahko še fizično objel in podobno. Vse to so stvari, ki zdaleč presežejo besede.
Pri vsem ostalem pa naj vas vodi on sam in seveda bolezen, katere suženj je.
Izkoristite polnopa vsak trenutek in upam ter želim, da vam jih bo dano še veliko.

lp, Mojca

Pozdravljena hčerka,
kako tolažiti-pomagati,ne bi vedela,smo si pač ljudje-bolniki različni,
verjemi,da ne potrebuje usmiljenja,ne kažite mu,da vam je hudo,
pogovarjajte se normalno z njim,..
svetujem ti lahko edino,da mu pokažete kako vam je pomemben in da ga imate radi,
ostalo pride samo od sebe,
meni je največ pomagal pogovor z mojo sestro in objem mojega sinka,
motilo me je edino spremenjen odnos sorodnikov do mene,usmiljenje(tisti,ki so vedeli)to je zadnje kar potrebujem,
želim vam obilo poguma,
lp

Pa je šel moj ati. 15.7. je postal angelček – umrl je v objemu mamice, bila sem zraven!
Ne morem še kaj dosti pisati, bom se potrudila in vam v prihodnjih dneh napisala več podrobnosti.
Hvala za vse spodbudne besede

LP