Pozdravljena Karmen!
Vem da si odsotna in da bos pozneje prebrala pošto, meni je glavno le, da mi svetuješ. Nasvet pa rabim predvsem od osebe, ki je svetovalka za dojenje in po tej plati pozna tudi psihologijo otrok.
Moj otrok – fantek je star 14 mesecev. Doji se proti jutru, včasih še kaj čez dan, včasih zvečer – a to je že bolj redko, saj je ponavadi zvečer utrujen in se mu enostavno »ne da« (to je moje mnenje), počasi se odstavlja.
Jaz hodim že en mesec v službo. On je v domačem varstvu. Spremembe v pogostosti in količini dojenja ob mojem odhodu v službo ni bilo. Tudi zjutraj, ko gremo v službo otrok ni preveč frustriran in ne joka. Čustva zelo drži v sebi. Problem pa je (vsaj zame, a menim da tudi zanj), ko prideva z možem domov, me zavrača. To pomeni, da se ne želi pri meni stisniti v objem, ne smem ga prijeti, sploh me ne pogleda, ne reagira na moje besede, glavno je, da je on v objemu očeta oziroma nekje blizu njegove noge ipd. Mene, kot da me ni. To traja dobre pol ure do uro, odvisno od razpoloženja. Potem me začne počasi sprejemati, vendar preko igre, ne kar tako, da bi ga jaz prijela in objela ali stisnila k sebi.
Občutek je boleč, ko prideš domov po 9 urah in si najbolj na svetu želiš objeti svojega otroka, on te pa po domače povedano »ne šljivi«.
Prosim, če mi lahko svetuješ, kako se obnašati do njega, da mu bo lažje. A mi toliko zameri, ko se ga pustila v varstvu in me ni 9 ur?
Hvala za odgovor! Sandi

Draga Sandi,
no, pa je prišlo na vrsto tudi vaše vprašanje. Se opravičujem, ker ste čakali na moj odgovor. Vesela bom, če se bo oglasila še kakšna druga mamica s podobno izkušnjo.

Kot veste, smo svetovalke za dojenje LAIČNE svetovalke, večina nas nima ne medicinske izobrazbe in ne psihološke, zato bi se verjetno morali za bolj natančen, podroben ali bolj analitičen odgovor obrniti na kakšnega profesionalnega psihologa. Toda – laične svetovalke za dojenje smo predvsem tudi same matere, ki imamo prvenstveno tudi same izkušnje z dojenjem in vzgajanjem malčkov in ker je eno od načel LLLI – delitev informacij med materami, seveda imamo tudi na tem področju kar nekaj izkušenj.

Kot mama treh otrok na vaše ugotovitve lahko zatorej lahko le pritrdim. Res je, kakor ste že sami ugotovili – vaš sinček doživlja t.i. “ločitveno stisko”. Različni otroci jo prenašajo in izražajo na različne načine. Imam tri otroke in podobno obnašanje, kakor ga opisujete vi, je ob mojem odhodu v službo izražal tudi moj prvorojenec. Druga dva pa nikoli. Ko sem prišla domov, me je kar ignoriral, zavračal dojenje, ni dovolil, da ga oblačim ali mu dajem jesti – “Ne mami, oči bo”. Seveda me je to močno prizadelo, v meni je bil nekakšen občutek krivde in nemoči, saj se ja želela biti dobra mama svojemu otroku, pa sem imela občutek, da me otrok ne mara in ne potrebuje. In da ne govorim o tem, da sem v službi zato strašno trpela, saj sem si z vsem srcem želela biti pri svojem otroku. No, sčasoma se je to vedenje umirilo, tudi sama sem se pomirila, ker je ob določenih situacijah (če se je potolkel, zvečer, ob uspavanju, za cartanje) še vedno hotel pa izrecno le mamico. Tako sem se ponovno spet čutila sprejeto in potrebno, oh kakšno olajšanje… Ko sem tudi sama pri sebi (seveda s časom) predelala ta močna čustva in se z njimi nisem več obremenjevala, je ta otrokova faza obnašanja počasi tudi izvenela…

Zelo dobro je, da je vaš sin v domačem varstvu, tako bo ta prehodna faza zanj potekala vsekakor manj stresno, kakor če bi moral v jasli. Verjamem, da vam je težko, ko želite po dolgi dnevni odstnosti stisniti svojega otroka k sebi in ga pocartati, on pa se obrne stran. Toda, kakor pravite – po določenem času vas pa le sprejme. Ko pridete domov, stopite k njemu, skolonite se na njegovo višino in ga poglejte v oči, ter mu povejte: “Zdravo, doma sem. Zelo te imam rada in sem te pogrešala. Kaj sta počela z babico?” Poskusite ga objeti, če noče, ne silite vanj. Ko se “odtaja” in sprejme vaš objem, ga vzemite v naročje, stisnite ga in mu večkrat dnevno povejte, da ga imate zelo radi. Tako bo sčasoma spoznal, da se VEDNO vrnete nazaj, domov iz službe in da ga imate še VEDNO zelo radi.

Pozdravljena Karmen!
Hvala za odgovor. Res je to vihravo obdobje, nikoli ne ves koliko časa bo trajalo. Tako se je nas malcek tudi ze malo »odtajal«. Zjutraj ko grem mu povem:«Mami pride, mami gre!« in enako, ko pridem iz sluzbe. Zdi se, da razume, da enkrat grem, in da spet pridem.
Upostevala bom tudi tvoj nasvet! Najlepsa hvala!
Pozdravljem tvojo stran. Bravo Karmen!
LP Sandi