Spodaj sem prebral, da dandanes psihologi svetujejo staršem, kako vzgajati otroka in kako ravnati z njim v določenih situacijah. Dobil sem vtis, da so dandanes otroci postali izjemno zahtevno tehnično blago, ki potrebujejo jasna navodila za uporabo in se z njimi kaj lahko dela narobe.

Še pred nekaj stoletji ni bilo psihologov, tako da se nihče ni mogel obrniti po nasvet glede vzgoje otrok oz. ravnanja z otroki na psihologa. Prav tako pred nekaj stoletji (in tisočletji) ni bilo najrazličnejših vzgojnih knjig, forumov, spletnih strani (teh še pred 15 leti ni bilo),… Vendar so kljub temu otroci zrasli v srečne in zdrave odrasle ljudi. No, vprašali me boste, kako jaz, ki nisem vzgojni psiholog, to vem? Odgovor: Naše babice in dedki, katerih starši niso poznali vzgojnih knjig in psihologov, so (bili) srečni, veseli in zadovoljni, lepo vzgojeni ljudje. In to brez psihologov in vzgojnih knjig z najrazličnejšimi vzgojnimi metodami. Če bi otroci že pred stoletji in tisočletji rabili navodila za uporabo, potem nas danes ne bi bilo, saj bi se vsi otroci sfižili in bi postali vandali, lopovi, narkomani in brezbrižni ljudje, ki še za svoje potomstvo ne bi bili zmožni poskrbeti. Če bi že pred stoletji potrebovali ne vem, kakšne psihologe, potem ne bi bilo industrijske revolucije in tudi računalnikov in interneta ne, kajti opažam, da dandanes tudi v šolah brez psihologov več ne gre. Vsi bi ostali na ravni kamenodobnih nepismenih lovcev in nabiralcev, pa še to bi bilo vprašljivo.

Za vzgojo lastnega otroka so pristojni starši otroka in nihče jim ni dolžan dajati navodil za njihovo vzgojo in ravnanje z njimi. Starši so vedno najbolje vedeli, kaj otrok potrebuje, kakšna vzgoja je zanj najprimernejša in vedno so jih znali vzgojiti v zdrave in srečne ljudi. Toda v zadnjem času, odkar imamo psihologe, izgleda, da temu ni več tako. Dandanes staršem vse bolj pomagajo raznorazni psihologi in drugi strokovnjaki, najrazličnejše vzgojne knjige, ipd. Zakaj? Zato, ker starši enostavno nimajo več časa za vzgojo svojih otrok in se jim zdi težko otroku reči ne, ko otrok v trgovini zahteva čokolado, za katero mati nima denarja…

Če se z nekom lahko posvetujem o nakupu avta, menjavi oken, o obdelavi vrta…., zakaj se ne bi lahko še o vzgoji svojih otrok.
PA tudi zdravnikov včasih niso obiskovali in pred tisočletji so hodili skoraj nagi okoli, lovili živlali in umirali pri tridesetih.
Otroci so še več kot danes včasih dzlali v tovarnah ali šli za pestrne in hlapce.
Mi pa hvalabogu živimo danes in iskoriščamo možnosti, ki nam jih daje današnji čas.
Pa brez zamere!

Se strinjam s teboj. Gre za to, da v času naših babic otrok ni bil postavljen na piedestal in se je moralo vrteti vse okoli njega. 20. stoletje pa je postalo stoletje otroka. Takrat je bila odkrta “otrokova narava” in postopoma se je začelo otroka upoštevati kot otroka (in ne kot pomanjšanega odraslega, kar je bil do tedaj) z vsemi njegovimi potrebami in željami, ki se razlikujejo od odraslega. S tem seveda ni nič narobe, če ostane v mejah normale, če se otrokove resnične potrebe zna ločiti od namišljenih in od tega, kaj bi otrok rad, vendar zanj ni priporočljivo. V poplavi vzgojne literature v 60. letih prejšnjega stoletja, kjer so ameriški strokovnjaki opisovali, kako je potrebno otroka razumeti, ga podpirati in odkrivati njegove želje, so marsikateri starši izgubili zaupanje v lastne vzgojne metode. Otroku so pretirano popuščali. Če se je prej otrok moral pokoriti volji odraslih in delati tako, kot so hoteli odrasli, se je sedaj odrasli moral pokoriti volji otroka in delati po njegovo. Kar pa ni dobro ne za odraslega ne za otroka, sploh pa pelje do mnogih vzgojnih problemov, s katerimi se naše babice in dedki niso soočali. Ker je bilo teh problemov vedno več, starši pa so čutili lastno nemoč pri vzgoji, se je seveda pojavila potreba po nekem zunanjem svetovalcu, ki naj bi zadeve razrešil – psihologu.

Se strinjam, da se mnogokrat pričakuje, kako bo psiholog čudežno odstranil nesprejemljivo vedenje otroka, vendar se tega ne da. Predvsem bi morali s psihologom sodelovati starši, ki bi jim dober psiholog moral povrniti izgubljeno zaupanje v lastno vzgojo. Če pa od psihologov pričakujemo, da nam bodo “sanirali” otroka in nam ga “popravljenega” vrnili nazaj, je pa seveda polom nujen.

Someone111,

S Francko sva nekaj časa razmišljali, katera bo napisala svoje mnenje. Na koncu sva se odločili, da vam ga napišem jez, čeprav po stroki nisem psihologinja.

Ne vem, zakaj se ob branju vašega prispevka ne morem znebiti misli: »stari časi – dobi časi« in se ob tem sprašujem ali je bilo res tako. Moja babica vam bi zagotovo rekla, da to vedno ne drži. Sama kot svobodomiselna, vedoželjna in radovedna deklica ni namreč nikoli razumela, zakaj dekleta (pa naj bodo še tako pametna) se niso mogla vpisati v šolo, ki so si jo želela ali si izbrati poklica, ki jim je bil pri duši. Njeni starši so jo poslali v natanko isto šolo, kjer sta hodile že njena mama, pa babica … ker je pač takšna tradicija. Mogoče bi našel tudi kdo, ki bi vaši trditvi ne bi oporekal in bi se z njo strinjal. Primerjava, kako je bilo nekoč in kako je danes – pa je (vsaj po mojem mnenju) zelo težka in bolj subjektivna: časa nista enaka, vmes pa so se porodila različna medicinska, psihološka, fiziološka spoznanja in odkritja. Vprašanje je, kako bi živeli naši dedki in babice s spoznanji in tehnologijo, ki jo imamo danes? Srečno, manj srečno, nesrečno, zadovoljno.. Sreča je relativna stvar – prav zato bi vam moja babica oporekala, nekdo pa prikimal.
V času od naših dedkov in babic se je marsikaj spremenilo, ne samo na področju medicine, psihologije in tehničnih znanosti. V tem času so se spremenili tudi stili poučevanja in vzgoje. Če bila moja babica vzgajana bolj v tradicionalni, že skoraj konzervativni vzgoji, je današnja vzgoja drugačna. Že zaradi spoznanj o otroku (ki ni le pomanjšan odrasli) kot tudi zaradi poskusov poiskati »idealen« način vzgoje. V 60. letih so razni poskusi upora proti avtoritativni vzgoji privedli do poskusov permisivne vzgoje (kjer je otrok lahko počel, kaj ga je bila pač volja). Mogoče smo sodobni starši se vedno razpeti med tradicionalno in permisivno vzgojo, s svojimi prepričanju, željami, stališči – zato je razkorak še večji. Če sodobni starš išče pomoč pri psihologu, prebere kakšno knjigo, se pogovori s kom ali obišče kakšno spletno stran, ni s tem nič narobe.
Vprašanja, ali delam prav in kako pomagam mojemu otroku, so zagotovo imele tudi mame v preteklosti, a si tega niso upale povedati na glas. Moja babica vam bo rekla, da se pač vzgajalo, tako kot je bilo že v naprej določeno- vse kar je odstopalo od normalnega povprečnega, je bilo ožigosano. Danes pa se bolj spodbujajo individualne sposobnosti posameznika.
Je pa res, da čudežnega recepta ni – ni ga na splošno in ni ga niti za določenega otroka – nasvet pri psihologu lahko – kot pravi xxy – staršem povrne izgubljeno zaupanje v lastno vzgojo. Ni pa psiholog čarovnik, ki bo z zamahom čarobne palčke poskrbel, da bodo izginili vsi problemi, dvomi…
Moja babica se tudi ne bi strinjala, da so ljudje bili nekoč bolj zdravi. Mogoče kakšen posameznik, ampak na splošno je bila umrljivost je bila večja, ljudje so umirali za boleznimi, ki so danes ozdravljive. Danes pa je medicina tako napredovala – vsak dan namreč odkrijejo kakšno novo bolezen in kakšno novo zdravilo. Pred 30 leti bi moj otrok z rakom najbrž umrl – danes pa še živi. Danes se več tudi govori o »duševnem zdravju« in o vplivu psihe na telo.

Res pa je, da ima napredek dve strani – po eni strani nam življenje olašja, po drugi pa še bolj »zakomplicira«. In zakaj si pri tem ne bi pomagali? Tako kot pravi mrož – izkoristimo vse pozitivne plati, ki nam jih napredek, ponuja.

Lep pozdrav in lep dan, Petra

Pošlji oblikovano (30-05-06 06:15)