Lep pozdrav. Berem tale forum in mi kar nekako postaja jasno, da so vsi ti nasilneži po enem in istem postopku. Najprej žaljenje, devanje v nič, očitanje nesposobnosti,…. potem nič prijateljev, nič izhodov, še čez okno ne smeš več pogledati. … na koncu še kakšen alkohol in batine.

Vsi so po enem in istem kopitu. Kako lahko ženske to prenašajo tako dolgo? Res nimajo nič ponosa, da se takole dobesedno pustijo “posrati”.
Zanimivo je to, da si taki psihopati vedno najdejo nesamozavestne ženske z nizko samopodobo? Le zakaj – 🙂 kej vejo, da jim bo vse odpuščeno in da bodo stokrat prišle nazaj, ne glede na vse. Kako, da se jim ne zagravža do amena tak “dec”.

Kako da že iz samega štarta se ne postavijo zase, kako lahko toliko časa prenašajo to? Kako zdržijo? Kaj jim vleče nazaj za boga?

Takšna ženska ima že od otroštva malo porušeno sliko, nasilneži pa to vidijo in se napopajo na njih.

Zato menim, da je cela fora v samopodobi in “vsak lahko serje po meni”. Vse tiho požreti .. no to je napaka.

SummerRiver ni tako zelo preprosto. V vseh teh postih je običajno izpuščen začetek. Sicer tu ne govorimo zgolj o sociopatih ( psihopatih) , ampak mnogo ljudji z osebnostnimi motnjami ima težave z empatijo ( vživeti se v drugega, ti biti mar za drugega) , nekaj pa jih ima lahko tudi sociopatske značajske poteze ( nesposobnost empatije).

Za vsakega sociopata ( vrednega svojega imena), pa tudi za mnogo ljudi z osegbnostno motnjo velja, da so na prvi pogled celo bolj zanimivi, šarmantni, pametni, skrbni ( ali karkoli je že potrebno, da pajek muho spravi v mrežo). Četudi niso zmožni čutiti empatije, so izjemno dobri in subtilni poznavalci človeške narave. Večinoma ljudi in njihove šibke točke “poznajo” bolj, kot oni sami. Zato lahko okoli obrnejo tudi povsem “zdrave” človeške primerke, tisti “poškodovani” so zgolj lažja tarča.

Začetek je torej večinoma čudovit, ker se lahko dobesedno prelevijo v tisto, kar si ti želiš, da bi bili, ker jim ni mar, imajo zgolj neko potrebo in tebe vidijo (čutijo) kot tistega, ki jim lahko to potrebo zadovolji. In ko te imajo v svojih mrežah, prepričanega, da si našel idealnega partnerja, sodelavca, soseda, otroka….se začne drugi del, ki pa traja počasi, tako da niti ne opaziš kdaj si že povsem prepreden in zapreden, da se ne moreš niti premakniti. To gre nekako tako, kot pri tisti žabi, ki so jo najprej dali v lonec z vrelo vodo in je seveda takoj odskočila ven iz lonca. Potem so jo dali v lonec s hladno vodo in jo počasi segrevali. Ker se je ves čas prilagajala spremenjeni temperaturi, sploh ni začutila, kdaj je preveč preveč in se je dobesedno skuhala. Ne priporočam ponovitve poskusa, je že vse dokazan…

In iz takšne mreže se je precej težko izplest, se pa da. Ti si očitno imel srečo, da (še) nisi srečal kakšnega takšnega primerka, je pa dobro razumet principe, če mu kdaj prekrižaš pot 🙂

GittaAna