Spoštovani!
Imam kolegico, staro okrog 50 let. Pravzaprav jo slabo poznam, z njo se v glavnem pogovarjam o službenih stvareh, njeno privatno življenje poznam slabo, tistih nekaj “delikatnejših” stvari, ki so tudi predmet tega pisanja, pa mi je poznanih zgolj iz pripovedovanja drugih kolegic. Torej:
Kolegica je (menda) že dolga leta kazala očitne znake naklonjenosti do deset let starejšega kolega, samskega, s “slovesom” don Juana (ki si ga ustvarja sam, s seksualno obarvanimi opazkami ob vsaki priložnosti, primerni ali neprimerni), po vsej verjetnosti pa devičnika. Po drugi strani je kolegica žena, zdaj vdova (mož ji je pred slabim letom umrl) in mati dveh študentov. Še to: kolegica je na prvi (pa tudi na naslednji) vtis blaga in mirna, edino, kar je bilo morda čutiti v službenem komuniciranju, je bila njena precej izrazita občutljivost ob kakršni koli pripombi na njeno delo, pa naj je bila še tako dobronamerna in obrobna. Kolegica je torej dolga leta (vsaj na delovnem mestu) funkcionirala povsem normalno.
Po smrti moža (ki je bil, mimogrede, okrog 15 let starejši) se je vse temeljito spremenilo. Kolegica je začela dobesedno obsedeno nadlegovati kolega, v katerega je bila, če je izraz za žensko v teh letih primeren, platonsko zaljubljena dolga leta. Tako imamo v podjetju pravo obsedno stanje: kolegica tudi po 30-krat zapusti pisarno, v kateri dela skupaj z dvema zaposlenima, postava po hodnikih, postava pred kolegovo pisarno, ga sprašuje vse mogoče stvari, da le lahko govori z njim, se ga poskuša dotikati, ga menda nadleguje po telefonu in celo na domu (pa nista niti slučajno soseda). Vse skupaj postaja noro: če je bila kolegu tista dolgoletna naklonjenost všeč, se je zdaj znašel v situaciji, ki se je ne zna rešiti. Tudi v pisarni, v kateri dela kolegica, postaja problem neznosen; padajo neverjetne obtožbe, da si hočeta (drugi dve kolegici namreč) prilastiti njegovo premoženje in podobno. Vsi njeni nadrejeni se problemu izogibajo, nekateri kolegi in kolegice se ji posmehujejo, drugim se smili ali jim gre “na živce”. Mene pa zanima:
1. Za kakšno motnjo gre? (Da gre za motnjo, preprosto ne dvomim, niti v to ne dvomijo drugi, pomoči naklonjeni kolegi: ponižujočega obnašanja se ne zaveda in daje vtis, da živi v povsem drugem svetu.)
in 2. Kako ji pomagati?
Ima dva polnoletna otroka, problem pa žal tudi ravno tiste vrste, ki ga otrokom ne bi prav z veseljem razlagal. Pa vendar, nekdo
ji bo menda moral pomagati in jo napotiti ali celo spremljati k zdravniku?!
Lep pozdrav, Tonja

Spoštovana Tonja,

ker gre za polnoletno osebo so za kakršnokoli pomoč v prvi vrsti odgovorni njeni najbližji svojci. Vse, kar lahko v tej smeri napravite je, da jih o njenem vedenju obvestite.Stanje je lahko povsem nenevarna ljubezenska zaslepljenost, lahko pa tudi začetek resnejše duševne motnje. Glede na vaš opis se bosta oba polnoletna otroka lahko odločila za obliko ukrepanja.
Delovno okolje je dolžno posredovati le, če bi s svojim vedenjem ogrožala svoje ali tuje življenje ali povzročala večjo materialno škodo. (28. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti!)