Pozdravljeni.
Imam tezave,ki so me sram priznati mojim najbliznjim. Sem odvisna od bolezni in zdravnikov. Iscem bolezen in na koncu jo tudi seveda najdem. Ko sem v bolnisnici se pocutim varno in srecno. Potem ko pridem domov imam napade panike in tesnobe. Potem spet razmisljam kaj naj naredim da spet pristanem v bolnisnici. In tako se ze nadaljuje 2 leti. Zdravniki me vzamejo resno saj imam resnicno tezave z ledvicami in jetri vendar sama veliko pripomorem k temu. Nocem vec tega poceti. Rada bi koncno bila ze srecna in da ne bi vsak dan razmisljala kaj narediti da pristanem v bolnisnici. Ampak ko si sama pri sebi recem da tega nebom vec delala in potem spet dobim panicni napad in tesnobo je spet enako. Raje vidim da to delam kot da imam hudo tesnobo. Vendar imam potem vedno slabo vest. Ponoci slabo spim in se velikokrat nenadzorovano tresem brez vzroka. Neupam si poiskati pomoc da me nebi imeli za psihopatko 🙁 saj na forumih se nisem zasledila osebe z taksnimi tezavami. stara sem 25 let. Prosim ce mi razlozite v kaksni hudi tezavi sem? Rada bi si pomagala brez zdravil. Na kratko povedano mislim da tesnoba izgine ko sem spet v bolnisnici…ceprav vem pa da s tem samo vsakic poslabsujem zadevo. Na koncu sem ze tako prepricana v bolezen da mislim da imam resne zdravstvene tezave in da nisem sama nic kriva da sem veliko v bolnisnicah. Sram me je ampak nemorem si pomagati. Vem koliko je ljudi ki so resnicni hudo bolani in morajo biti v bolnisnici in nimajo druge izbire. 🙁

Lepo pozdravljeni!

za vas je zelo pomembno, da sproščate in predelujete vaše občutke. Kakšni so odnosi doma? Ste v zvezi? Zakaj doživljate občutke varnosti le v bolnišnici? Kaj vam predstavlja?
Gre za anksiozno motnjo, ki je danes zelo pogosta. Vprašajte se, kaj je v globini le tega? Gre za posledico, kaj pa je izvor?

Kdaj so se to vrstne težave prvič pojavile in kaj se je v vašem življenju dogajalo do tedaj?
Zakaj se krivite? Stanje, ki ga doživljate, pomeni samo da boste morali nekaj storiti za svoje zdravje in poskrbeti zase. V življenju, nikdar ni sramota “pasti”. Ne bi bili ljudje, v kolikor ne bi imeli težav. Le prepoznati jih je potrebno in najti ustrezno rešitev.

Svetujem vam psihoterapijo, kjer boste lahko predelala vse nakopičene občutke, čustva, vzorce…Vse kar potrebuje spremembo.

Vse dobro vam želim…

Barbara Sarić, psihoterapevtka
[email protected]

Obstaja formulacija take motnje. To je bolnisnicni institucionalizem.Odraza se v stalnem obiskovanju in zelji biti v bolnisnici.Mislim ,da Jo opisujejo psihiatricni ucbeniki.Skratka oseba je prepricana ,da le v bolnici lahko normalno funkcionira.Namrec predstavlja ji razbremenjujoce okolje v nasprotju z zunanjim svetom.