Pišem vam, kr sm že na robu obupa, vsak dan razmišljam o samomoru, saj tega kar se mi dogaja ne morem več prenašati. Stara sem komaj 14 let in mislim, da nisem vredna tega kar se mi dogaja. Želela bi spoznati koga, ki ima podobne težave, ki bi mi lahko svetoval, pomagal ali da bi si izmenjavala izkušnje.
Sama stvar je v tem – da za moje dogajanje ni razloga, vsi trdijo da je razlog toda jaz vem, vidim, da ga ni. Od kod izvirajo same težave ne vem. Svoje razpoloženje spremenim sigurno 10 krat na dan.Iz dneva v dan sem bolj depresivna, če bi lahko sploh to lahko rekla. Veliko razmišljam da bi to končala s samomoro, vendar se bojim da bom takrat ko spremenim osebnost oz. ko me bo obsedlo tisto, ne znam povedati, v glavnem ko spremenim vedenje, da bi si storila kaj usodnega. POjavljam se v več obrazih, sama se jih spomnim, kadar pridem k sebi. Ali si to samo domišljam? Motnje sem opredelila na več skupine, kajti samo tako lahko pojasnim obnašanje. Prva – lahko bi ves dan sedela in počela nič, sploh ne razmišljam, samo obmolknem, misli, glava, vse je prazno, votlo. Drugič – ko zaprem oči, se znajdem na stolčku, majhnem stolčku, zibljem se v obe strani in postajam vedno večja, v glavi mi močno razbija, počutim se kot da rastem, se odvijam kot vijak. To je nahujši del kar jih je. Tretjič – iz neznanega razloga se začnem smejati, sm brezvoljna, vseeno mi je, če sekomu kaj zgodi, če kdo umre, če koga povozi avto, mi je to čist vsakdanje na splošno moje mnenje je da je vse vsakdanje. Četrtič – znorim, vsega sm sita, začnem razmišljati o samomoru, gledam zapestja, kje naj vrežem – do sedaj sm še vedeno pravočasnu prišla k sebi. Veliko časa sm, živčna, napeta,..
Opisala sm vam nekaj obrazov, upam da vas nisem zamorila, sm popolnoma obupana, prosim pomagajte mi, nočem, da bo prepozno. Psihiatru ne grem, to vam povem že v naprej. Tko da ne svetujte mi kaj takšnega, kajti to niti slučajno ne pride v poštev.

Spoštovana Janchy,

občutki manjšanja in večanja niso nujno psihiatrična kategorija ampak lahko tudi nevrološka. Poleg razumevanja in sprejetosti, kar boste dobili že pri svojem splošnem zdravniku, bodo za opredelitev vzroka vaših težav potrebne še nekatere laboratorijske preiskave, ki jih bo odredil splošni zdravnik oziroma/in nevrolog, psihiater pa pride, če je potrebno, na vrsto šele kot zadnji. Ste v obdobju, ko je doživljanje tudi najbolj nenavadnih senzacij lahko ena od značilnosti obdobja, ki mine skladno z osebnostnim razvojem, vzeti si morate le dovolj časa. To velja tudi za misel o samomoru. Med tem časom se družite s sproščenimi vrstniki, obnovite ali začnite na novo šport, ki vam je najbližji, včasih prav pride tudi pomenek s starši.