Ljudje se na tem forumu oglasamo vecinoma zaradi svojih problemov. Zasiceni s strahovi, zalostjo, jezo, besom, frustracijami, za katerimi se v ozadju skriva neizmerna bolecina in stevilne, nikoli priznane rane, vsak na svoj nacin kricimo, da bi kdo slisal nas obup. Malokrat pa porocamo nad svojimi rezultati, ki so posledica akcij, ki smo jih bili pripravljeni odlocno izpeljati. Tole vam pisem, ker potrjujem velik smisel dela terapevtov in kot dokaz, da lahko njihovo vlogo pocasi prevzamemo tudi sami svojim partnerjem ali otrokom.

Terapija je zame v prvi vrsti pomenila socutje. Brez tega nobeno analiziranje ali druge vrste „psihologiziranja“ ali „samoraziskovanja“ ni pomagalo. Niti ne nobena knjiga, svetovanje, duhovne vaje itd. Pravi terapevt/ terapevtka je bil zame tisti, ki mi je priznal, da je to, kar cutim in kar sem koncno bila pripravljena cutiti, povsem zdravo in na mestu. Pocasi pocasi zacenjam verjeti, da je to res.

Pravi terapevti so zame tisti ljudje, ki ti dajo pravico, da si ti TI. In zato se mi zdi, da je lahko – ce temu lahko tako recem – „laicni terapevt“ vsak izmed nas.

Prvi korak, po katerem sem si dovolila, da je laicni terapevt postal moj fant, sem storila pred kratkim. Skupaj sva leto in pol. Slo se je za cisto „nedolzno“ vsakdanje dejanje, ki pa je za seboj potegnilo ogromno stiske, po mojem tveganem koraku pa tudi veliko dobrega.
V upanje mladim, ki se zapirajo vase in zahvalo terapevtom, ki so pripravljeni slisati, bi rada sporocila naslednjo, cisto svezo izkusnjo.

Bil je petek, vecer ki sem ga nacrtovala preziveti s fantom. Ta si je tisti dan neizmerno zelel iti na koncert, ki ga je zelo zanimal, toda stos je bil v tem, da sem ga jaz ze par dni prej vabila na rojstni dan nekega prijatelja iz mojega mesta. Povedala sem mu, da bi rada, da gre z menoj. Ko je videl, da ga vlecem na svojo stran, je dejal: „Zakaj?!“
„Zato ker se mi zdi pomembno preziveti cas z mojim fantom!“
„Potem pa pojdi ti z mano na koncert!“
„Ne bom cepetala za tabo! Sem te ze par dni nazaj povabila k sebi na tisti rojstni dan!“
„Me ne zanima mene tisti rojstni dan, tam se dolgocasim!“

Tako se je ta „nedolzna“ debata vedno bolj odvijala v prepir in proti cilju, cigava bo obveljala. S tem pa se je zame (in mogoce tudi zanj) odpirala vse vecja stiska. Ko se je fant odlocil, da gre na koncert, sem se pocutila kot da je zavrnil mene samo kot osebo, kot da me nima rad, kot da ga nikdar vec ne bo nazaj k meni in kot da bom za to kriva sama, ker sem slaba. In na koncert je sel KLJUB TEMU, da sem mu (z veliko tezavo!) dala vedeti, da mi je tako pomemben cas z njim! Najraje bi se prikazala na koncertu, ga za lase pricukala k sebi domov in ga privezala na stol. In se jezila nanj ure in dneve… Morebiti bi ga celo tepla!…

Drugi dan sva se dobila in rekla sem, da ne odidem stran, dokler se ne pogovoriva, razen ce me sam ne poslje. Zaman sem mu dopovedovala, kako hudo mi je bilo, ko je on s prijatelji veseljacil na koncertu, medtem ko sem jaz doma neizmerno tulila v blazino in se dusila v svojem joku. Moj zivljenski rekord kar se fantov tice, je bil ze v tem, da sem mu svoje „tuljenje“ sploh lahko priznala!

„To je tvoj problem, ce si ti frustrirana zaradi enega bogega koncerta!“ je odvrnil. Nobenega razumevanja, nobenega socutja… Pa se teptanje samozavesti povrhu! Se eno razocaranje, da bi me najblizji clovek zmogel slisati…

Dolgo sva tako zdela, drug drugemu ugovarjala in cakala, kdo bo koga prej razumel. Fant ni mogel nicesar razumeti. Prej bi rekla, da se mu je vse skupaj upiralo. Vendar pa je vztrajal tam in me se ni poslal… Skusal je spremeniti temo, da bi na to pozabila in sla naprej. Te „resitve“ nisem bila pripravljena sprejeti in sem vztrajala pri „pogovoru“ o najini problematicni zadevi. Koncno sem se po svoji volji (in trmi…) pobrala proc, brez da bi karkoli resila.

Sele ko sem se odlocila, da za nekaj trenutkov ostanem sama s seboj, odmislim kljubovanje fantu in premislim stvari, kdaj sem kaj zacutila, so se mi stvari zacenjale svitati. Kako sokirana sem ostala… In spoznala sem, da sem „napadala“ povsem napacnega cloveka. Moja mami je „slucajno“ v casu moje odsotnosti samovoljno odsla, ko sem bila se otrok; oce, NAVZVEN srecen clovek, pa se vedno noce slisati moje stiske. Z vsem tezkim sem doslej morala ostajati sama… in v neki meri se vedno sem.

A v trenutkih premisljevanja na samem mi je postajalo jasno, zakaj sem ob fantu reagirala tako kot sem. Odlocila sem se, da mu bom to cimbolj nazorno povedala. In ce moje bolecine ne bo hotel slisati, bom vsaj vedela, da morda to ni clovek, ki je med seboj in menoj pripravljen spustiti prostor zaupanja. Ce ne bom tvegala in se pokazala v svoji ranljivosti, tega ne bom mogla vedeti…

Tako sem fantu – ceprav takrat le po telefonu – jasno in veckrat dala vedeti, da res ni nicesar kriv in mu pojasnila, od kod mi v resnici moja pretirana reakcija. Solze pa so se tako ali drugace izlile same od sebe… in za njimi obupno jokavi glas.

Kaksna je bila reakcija? Prvic v zivljenju sem ob cloveku moskega spola lahko zacutila bolecino, ki je nikdar nisem smela. Prvic v zivljenju ob osebi moskega spola nisem bila nahruljena, poneumljena, zasmehovana ali kakorkoli zavrnjena. Prvic v zivljenju mi je po izpovedani stiski nekdo rekel: “Kako rad bi te zdaj objel! Kako rad bi te zdaj stisnil k sebi!…”

In ta clovek, ki ga tolikokrat oznacim za neposlusnega in hladnega, je zdaj znal biti tiho… Ta tisina med nama je bila tokrat cisto drugacna od tiste, ki sem je bila vajena. Zdelo se mi je, kot da v njej lahko pocivam. Skupaj s fantom.

In kaj bi si zelela, da bi mi rekel v podobnem primeru, ko me bo morebiti ponovno zgrabila stiska, pa ceprav si bo on cisto iz svojega zanimanja zelel kam iti? Da bi samo rad slisal koncert, ker si ga pac zeli slisati. Saj to mi je pravzaprav dejal ze v konfliktu, ki sva ga imela za sabo… Toda jaz bi rada slisala se nekaj drugega: Da bi rad sel samo zaradi svoje zelje, ne pa ker bi bila jaz slaba, kriva… In da se bo po koncertu vrnil nazaj k meni…

NIKOLI – NIKOLI! – nisem slutila, da bi se otrok v meni lahko pocutil krivega za mamin odhod. Nikoli nisem slisala svojega samoobtozevanja, da je mami odsla, ker sem bila jaz „slaba“…

To je sporocilo, ki vam ga prinasam: splaca se spregovoriti. Ce pa naletite na zavrnitev najblizjih, vedite, da nekdo ni pripravljen slisati zaradi SVOJE bolecine in ne zato, ker bi bilo z vami karkoli narobe.

Vsako novo razkritje samega sebe pa vsebuje tudi nov strah. Se vedno se bojim, mogoce se celo bolj kot prej, da bom znova ranjena, saj sem zdaj bolj razgaljena. Toda vem, da si s svojim razkritjem obenem omogocam, da najdem cloveka, ki bo res pripravljen biti ob meni taksna kot sem. Morda si lahko tako koncno najdem bitje, kateremu bom, svobodna in varna, zelela izreci veliki „da.“ In ob njem pricnem celiti globoke, nikoli priznane rane in rasti v odraslega cloveka. Kdo ve, morda pa bo to bitje ravno ta, ki je sedaj ob meni…

Prijeten in blagoslovljen dan!

Lidija

Spoštovana ga. Lidija,

čestitke in hvala tudi za vašo pozitivno izkušnjo, za »praktičen zgled«, kako se splača truditi in kako vam je tudi uspelo začrtati si novo pot v življenje – skupaj z vašim partnerjem. Pot, ki ne temelji le na starih še neprepoznanih vzorcih, ki nas velikokrat vodijo, pa se jih niti ne zavedamo, ampak na vašem zavestnem trudu, na svobodni izbiri, ki ste jo pridobili, ko ste vzpostavili povezavo med sedanjostjo in preteklimi izkušnjami.

Hvala tudi za vaš zelo dober opis vloge terapevtov in partnerja ali drugega bližnjega – ja, sočutje do bolečine in stiske ter spoštovanje drugega v tem, kar je, res dela »čudeže«. Prava »ljubezen«, ki vključuje vse to, res lahko zdravi naše rane. Ko spregovorimo o sebi, o svoji stiski in bolečini in ne napadamo drugega, nas je ta ponavadi res pripravljen slišati in podpreti. In po naravi je ta vloga dana družini – najprej našim staršem, kasneje partnerju. V kolikor oni ne zmorejo, so tu prijatelji. Terapevti pridemo na vrsto ponavadi, ko vse ostalo iz kakršnih koli že razlogov ne zmore dovolj dobro opravljati svoje vloge ali pa ni zadosti. Pa še to le začasno, saj je smisel terapije, da potem skušate nova spoznanja živeti v vsakdanjem življenju, delati majhne korake in iti vedno naprej. Kakor sedaj počnete vi.

Vse dobro in pogumno naprej!