Pozdravljeni

Sin je star 1,5 leta in se mi zdi, da je kar precej “sam svoj”. Ze kot dojencek ni maral pretirane guzve, niti z obiski ni dolgo zdrzal. Ko imamo recimo obiske, zdrzi toliko, da se najemo (ce je zelo lacen, drugace ze takoj odtava po svoje) potem pa ze pocasi zacne nabirati in jokati. Najprej smo mislili, da je pac utrujen, ampak smo kaj hitro ugotovili, da se s trenutkom ko se mi 3 (jaz, on in partner) umaknemo iz prostora zacne veselo smehljati in je takoj vse super. Imamo tudi tezavo, da ne more biti pri miru, niti ko jé, niti ko se igra, ko mu berem pravljico, ko gleda risanko,… tudi v vrtcu so nas opozorili na to, da je edini, ki se prosto sprehaja med tem, ko ostali otroci z zanimanjem poslusajo pravljice, gledajo predstave itd. Velikokrat opazimo, da se igra najraje sam, doma, v vrtcu, na obiskih, povsod. Ce mu kaj ni vsec, oz. Ce nekaj ne dobi, ce nekaj ne sme poceti se hitro razjezi, zacne histericno jokati, vcasih se celo zacne z glavo udarjati v steno ali tla. Naj povdarim, da ga nikoli nismo posebej razvajali ali mu pustili, da bi pocel vse kar lahko in kaj ne, torej mislim, da to ne more biti posledica razvajenosti, ceprav vcasih izgleda tako. Zadnje case opazamo tudi probleme s slacenjem/oblacenjem, v vecini primerov se zacne mocno upirati, medtem ko imamo s previjanjem tezave ze od nekoc, saj ni mogel biti pri miru oz lezati, in je kar naprej se kotalil, plazil, vstajal… pa tudi glede ure (ceprav je se ne pozna) si je ustvaril nekaksno zaporedje kateremu moramo slediti, ce ne je spet jok in histerija. Npr., ce je pri dedku in babici v spodnjem nadstropju zacne tocno ob isti uri pospravljati igrace na isto mesto kot so vedno (vsak avto na tocno dolocenem mestu, nihce jih ne sme zamenjati) in ko zakljuci ju prime za roke ter ju pelje gor “domov”. Pa ce je pri njima 3 ure ali 5 min, ko pride ta ura tocno ve. Drugace sicer lepo napreduje, hoditi je zacel pri 13 mescih, ceblja ze zelo dolgo, razume vse itd, ima pa probleme tudi z atopicnim dermatitisom ter alergijami. Ker sem zadnje case v stiku z otroci z avtizmom me pocasi zacenja “skrbeti” ce so mogoce to prvi znaki avtizma. Zanima me, pri kateri starosti se zacne to odkrivati in kam se naj obrnemo, da ga bomo mogoce bolje razumeli.

Začetne, blage, pa vendar stopnjujoče znake avtizma opazujemo že od prvega leta dalje. Otrok, ki ne vzpostavi očesnega stika, ki se ne ozre, ko ga kličemo po imenu, ne kaže s prstom predmetov, se igra večinoma stereotipne igre, ne kaže ne jeze ne žalosti ne radosti, ne pomaha tujim osebam, je potrebno skrbno opazovati in po potrebi napotiti v razvojno ambulanto ali h kliničnemu psihologu za zgodnjo orbavnavo.