Kako letos sploh kaj Praznovati??? Kako boste vi preživeli te mučne praznike???

Kako jih bomo preživeli?
V strašnem obupu, brezupu, joku. Te dni ko samo pomislim na praznike sem neprestano v solzah. Kako lepo je bilo lani. Kako izpolnjeni so bili dnevi. Vsa zadnja leta smo skrbno načrtovali proste dni: obiski sorodnikov in veliko, veliko časa samo za nas štiri. Izleti. Skupno okraševanje. Jelka.
Bor je lani popolnoma sam naredil čudovite piškote.
Sovražim piškote. Nikoli več ne nameravam peči piškotov.
Silvestrovo in moj rojstni dan. Jutro ko so prišli k meni v spalnico in Borov zvonek glas “Torta svečke ima, vsaka tisoč želja, naj se vse ti izpolnijo draga mamica ti…” In naši obredi…

Skrili se bomo te praznike. Skrili pred svetom, ki ni več naš svet.

Preživela bom te mučne praznike, ker človek avtomatsko vdihne zrak in potem izdihne. Tako kot vidim, da se mi zdaj živjenje odvija. V nov dan se zbudim nesrečna, moram dihat, ker pač moram, in moram vstat, in si zobe umit in tako dalje, kar pač moram. Življenje ni več lepo.
Nič praznovanju podobnega. Bojim se jih, groza me je pred tisto polnočjo, polno spominov, samo spomini, spomini. Nikogar, da ga objamem, poljubim, voščim. Da me objame, poljubi, vošči. Da gre skupaj z mano v mrzlo posteljo. Da reče, lahko noč, ljubezen moja.
Karkoli napišem, ne morem dovolj napisati, kako zelo sem naveličana življenja, kako zelo nočem tega, ni se mi več.

Dogaja se mi enako kot nastji, vendar moramo preproditi te praznike, imamo otroke, ki še vedno radi pridejo domov.

Če me ne bi bilo, jim vzamem dom, vem pa tudi, da na tem svetu sem še potrebna.

Topel objem vsem.

bb

Ja tile prazniki. Kako je bil lep Božič in kakšno je bilo Silvestrovo pred …. leti.
Vsako leto znova se trudim, koliko mi uspeva,:(((. Sem sitna in zoprna sama sebi. Ne vem več ali naj sprejemam vsa voščila ali je boljše da se zavijem v en koc in počakam, da mine. Na koledarju bi mesec december kar prečrtala iztrgala. Imam vso preteklost, kaj pa bom naredila s sedanjostjo ,???

Iztrgati ga moram pa iz sebe.
Koliko nas je, ki se zgubljamo ravno sedaj. Ki želimo živeti v preteklosti a nam je dana le sedanjost.

Borova mama vse, kar napišete preberem. Tolikokrat se spomnim na vas, vašega moža, hčerko,…, prav razmišljam kaj bi bilo takega kar sem na svoji poti odkar ni več T…… srečala, da bi vam vsaj malo pomagalo,….

A meni je umrl mož, moja velika ljubezen, moj prijatelj, oče mojih otrok, … a on je na tem svetu pustil sled, ki je zelo močna, počasi sicer bledi, a je še vedno močna,….

Za svojo nesrečo je hvala Bogu, kriv le sam, na nikogar nisem jezna? Niti najn, edina stvar ki bi me zanimala, kje je bil njegov vrhunski razum v tistih recimo dveh minutah,… a to je skrivnost smrti, le vsak od nas “ve ” in bo enkrat vedel kako je takrat,…

Želim vam, da bi čutili povezanost z Borom, on vas ima rad in bi vam želel , da se tu in tam kakšno noč vsaj malo naspite, spočijete,…

Prazniki so veseli in radostni za nekatere. Nas, ki pa jih ne maramo ( a jih imamo), ki bežimo pred njimi (a jim ne ubežimo), ki ne maramo vseh voščil ( a jih dobivamo ) pa je veliko, zelo veliko, samo vsak svojo bolečino skrije vase in ne kriči na ves glas,…

Vsem trpečim želim da bi se za trenutek sprostili in popestovali svojo žalost, kot pestujemo ljubke reči,…

Ana

Ana