Prva ljubezen
jooj 🙂
Matjažko, samska sem. Jaz sem njega prebolela, trenutno res nimam partnerja, sem pa ljubila po njem še bolj, predvsem drugače, ker teh čustev nisem rabila skrivat pred nobenim, ampak mi je to ljubezen vzela višja sila.
Nikoli ne bi bila v zvezi, če ne bi imela razčiščeno sama s seboj, ker ne bi bilo fer do nobenega. Nimam se želje sestajat z njim, ker mi nima kaj ponudit, razen seksa, ki je dosegljiv tudi drugje.
-Vprašaj ga no-
A je to poizkus norčevanja? 🙂 Saj sem povedala, kaj mi je govoril, zakaj se je ponovno javil 😉
življenje je laže, če sebe jemljemo z malo humorja:)
evo sem šla še enkrat brat. Če je imel pred leti 3 leta zagotovljen postranski seks brez nevarnosti, da bi ga izdala, se mu ga je najbrž spet zaluštalo. Pa romantike, pa jokanja nad svojo usodo……
Iskreno rečeno si lahko vesela, da ga nisi dobila na grbo.
Mislim, da ima ta tvoj bivši predvsem rad sebe, neke zvestobe ali odgovornosti pa ne pozna, torej si v vsakem primeru lahko dolgoročno in življenjsko srečna, da si se tega slabiča rešila. Zdaj moraš naredit še korak naprej in ga čisto prebolet, ker nekje v skritem kotičku še vedno sanjaš, kako je imel tebe najraje in da si ti njegova resnična ljubezen. Ne moreš bit, ker kot sem že rekla, slabič ima najraje sebe, ostale pa jemlje kot predmete svojega užitka. Tu je v slabi poziciji tudi njegova žena, ker ga ima le na papirju, on pa z mislimi bega okrog, sigurno ne misli samo nate, ne veš, katera simpatija vse je še bila vmes.
Vrnil se je, ker rabi malo adrenalina, ker včasih v fantaziji pogreša vajine ukradene lepe trenutke, dokončno streznitev bi doživela ob skupnem življenju z njim, ki ga ni bilo. Lahko bi tiste ljubezni že zdavnaj ne bi bilo več, bi ti šel na živce, sploh zdaj, ko ga poznaš in veš, da bi mu kmalu misli zaplavale na prepovedane travnike, kjer ne bi bilo vsakdanjih skrbi in težav.
Noben poročen moški z otrokom se ni in se ne bo odločil za ljubico! To si ti vedela od začetka!
Vsaka ljubica je prepričana, da je ona “tista prava”, ljubezen njegovega življenja, in da žene ne mara!
Vsaka ljubica je prepričana, da je edina ljubica, ker to želi enostavno verjeti.
Takšni moški znajo dati občutek ženski, da je “posebna”, tako ženi kot ljubici, sploh če je zaljubljena.
Ti še vedno gojiš lepo idealizirano predstavo o njem, je lažje, ker nisi sposobna pogledati resnici v oči, da te je zmanipuliral.
Moški si ne želi imeti otrok z večimi ženskami, če že je oče!
To je spet tvoja naivna romantična predstava in domišljanja.
On ne bo povedal, kaj so njegove dejanske želje, saj bi te izgubil.
Ti si lastne (neizpolnjene in koprneče) občutke in želje projecirala v tega moškega. To je iluzija o idealni družinici. Ti ne razumeš dobro moških, kako funkcionirajo, ko si zaljubljena, je kot da imaš plašnice na očeh..[/quote]
Kaj pa to pomeni????? A ti ne živiš na planetu Zemlja????
Tudi jaz ne vem, zakaj je je Matjažko napisal tisto in ali je mislil resno ali pa je želel samo malo “skregati” oziroma strezniti avtorico. Ampak z “lažmi” delat tega nima smisla.
Višja sila to ni, misleč, da si prepuščena “nesrečni usodi” v stilu romantične žajfnice Romea in Julije, ampak (družinski?) vzorec (v tvoji primarni družini je bilo verjetno precej partnerskih konfliktov med očetom in materjo, kajne?), ki te ko barčico brez kompasa in motorjev (lastne volje) premika tja, kamor te usmerijo “nezavedni tokovi”, ki pomenijo praviloma težave. Ena izmed teh je gotovo zveza s poročenim(i) ali kako drugače nedosegljivimi moškim(i). To ni “usoda”, ampak tvoj “družinski program”, ki se ga sploh ne zavedeš, ko rineš v težave.
Nisem šel vsega brat, samo par postov in bom povedal kaj jaz mislim o tem.
Res lahko rečem svašta se dogaja danes. Mislim prvo kot prvo nevem kako lahko fant sploh gre varat ženo oz. takrat zaročenko z mlajšo. Dobro vem 21. stoletje samo še vseeno mi ne gre v račun kako, zakaj ?In da se ti po 14 letih javi ? Kreten. Izkoristil te je ker si bila mlada, naivna in pač.. nekateri moški znajo manipulirati in fejkati čustva.. sicer sm sam tudi moški pa se ne štejem med te “manipulatorje” jaz povem kar čutim, in svoji punci nebi mogel lagat. Nekam dolgo je trajalo da si ga prebolela in upam da si ga dokončno. Najbolje je da se ne oziraš več nazaj, in si poiščeš novega, boljšega. Tudi taki so veš, ponavadi jih srečaš ko najmanj pričakuješ. Pa veliko sreče in upam da nisem napisal kaj takega kar je še kdo drug, ker nisem prebral vseh objav.
Višja sila to ni, misleč, da si prepuščena “nesrečni usodi” v stilu romantične žajfnice Romea in Julije, ampak (družinski?) vzorec (v tvoji primarni družini je bilo verjetno precej partnerskih konfliktov med očetom in materjo, kajne?), ki te ko barčico brez kompasa in motorjev (lastne volje) premika tja, kamor te usmerijo “nezavedni tokovi”, ki pomenijo praviloma težave. Ena izmed teh je gotovo zveza s poročenim(i) ali kako drugače nedosegljivimi moškim(i). To ni “usoda”, ampak tvoj “družinski program”, ki se ga sploh ne zavedeš, ko rineš v težave.[/quote]
Zdaj ne vem, če ti prebereš kar napišem kar tako hojladri al prebereš tako kot tebi ustreza. Ko sem govorila o višji sili, sem mislila na smrt partnerja, katerega sem ljubila. In o njem sem pisala zato, ker si ti v enem postu napisal tole: Če bi bila ti moja punca, pa bi prebral to, kar si napisala, bi hitro imel pomisleke, da nisi opravila s svojo preteklostjo, spraševal bi se tudi, če si me sposobna imeti rada, ker jaz sem sedaj tu v sedanjosti, realen, kamor bi morala praviloma usmerjati svoja čustva in pozornost, ne pa da se hraniš in živiš od spominov. Želela sem ti samo povedati, da sem po njem še vedno ljubila in to še bolj….
Sem že napisala, da nisem vedela, da je poročen in da od njega nisem niti s prstom taknila kakšnega, ki ni bil samski. Skratka, ti kar nekaj mešaš in izgubljaš nit, zakaj sem sploh pisala 🙂
Niti priblližno pa ne mislim tukaj razpravljat, kakšno je bilo ali pa bi moralo bit moje otroštvo. Nobeden od mojih staršev pa ni nikoli varal 😉
lp
Tehtnica, ne bo ravno držalo, da si v triletni aferi pristala, ker nisi vedela, da je poročen. Na to se ne obešam zato, ker bi bilo moralno sporno ali zaradi nekih oguljenih vzorcev, temveč zato, ker po vseh teh letih še vedno zavračaš lastno odgovornost za afero.
Prvi mesec resda nisi vedela, da je poročen, potem pa si se imela možnost odločiti: bom nadaljevala odnos z vezanim moškim z otrokom ali ne? Takrat si se imela možnost umakniti in zaključiti mesec dni trajajočo afero, najsi si bila še tako zaljubljena, ampak je nisi. Z njo si nadaljevala še tri leta. Soodgovornosti zanjo tako ne nosiš zgolj za prvi mesec, nadaljnja tri leta pa si bila v njej po lastni odločitvi in si tudi za posledice odgovorna sama (to, kar bi moral narediti on, je tukaj irelevantno, ker si imela tudi ti možnost delovanja in odločanja o lastnem življenju).
Tako si se sama zavestno odločila, da boš v odnosu, ki ga moraš prikrivati na levo in desno in o svoji ljubezni lagati. Sama si vztrajala v odnosu, v katerem je imel tisti, ki si ga ljubila, drugo žensko, pa četudi je to njegova žena. Sama si se odločila, da boš ignorirala njen obstoj in sama si podzavestno tekmovala z njo, ko iz nje nisi delala problema, ampak si poglabljala vajin odnos (V treh letih nisem nikoli pritiskala na njega, da naj jo pusti ali kaj podobnega. Pustila sem, da sva bila zares prepričana, da se ljubiva.) Sama si se odločila, da boš razmišljala kot ljubica (in razmišljaš še danes), ko se ti je zdelo normalno, da žena zate ne ve, ker njena ljubezen ni brezpogojna in ne bi sprejela druge ženske v svojem zakonu, da pa ti zanjo veš in jo sprejemaš v svoji zvezi, ker tvoja ljubezen mora biti brezpogojna in drugo žensko, četudi je to žena, moraš sprejeti. Sama si se odločila razmišljati, da zaradi tebe tvega on, ko bi razdrl družino in vama morda ne bi zneslo (to kaže tudi, da si se zelo dobro zavedala pomena njegove družine, a si kljub temu vztrajala v aferi) in da ti zaradi njega ne tvegaš nič (to kaže, da se nisi zavedala, da tvegaš svoje srce in kako bo bolelo, ko bo zlomljeno). S tem, ko si razmišljala o tem, koliko naj bi tvegal on, si se sama postavila za razlog za razpad njegove družine, namesto da bi bil zate edini sprejemljivi razlog razpada dejstvo, da je njegov odnos z ženo slab, in ne to, da mu ti obljubljaš nekaj boljšega (to kaže, da si se zavedala, da njegov zakon ni slab, a si upala, da mu daješ več in bo raje vzel to). Takrat si torej sama izbrala, da boš prevzela odgovornost za razpad njegovega zakona (če on tvega zaradi tebe, si za razpad odgovorna ti, če se on za razpad odloči, ker je zakon slab, je odgovornost njegova; v tem primeru bi vidva lahko začela neobremenjeno s tem, da si za razpad “kriva” ti, posledično pa brez njegovih pričakovanj, da mu boš nudila več od žene, brez njegovih morebitnih obžalovanj, da je naredil napako, ko jo je pustil, če mu ti ne bi nudila, kar si je obetal, brez njegovih nihanj in morebitnih sprehajanj od ene do druge (če bi mu to dovolili), če pri vama ne bi bilo vse idealno – ker bi se z ženo razšel zaradi sebe in njunega slabega odnosa, ne zaradi tebe).
Vse to bi bilo irelevantno, če bi ti danes rekla: Ok, cena je bila visoka, ampak takrat je bilo pa božansko in je bilo vredno cene, ki sem jo za to plačala. Vaje sicer ne bi ponavljala, ker danes ne bi premogla več tako čiste vere v moč ljubezni, ki premaga vse ovire, brez zavedanja o tem, da je večina ljudi praktičnih, preračunljivih in v svojem bistvu naklonjenih uhojeni rutini, ampak takrat sem bila mlada in sem verjela in je bilo lepo. Ker pa mu ti še danes, po vseh teh letih, globoko v sebi zameriš bolečino, ki si jo trpela po koncu afere, in ga v trenutkih šibkosti obtožuješ, da ti je lagal, pa ni več irelevantno, ker vso odgovornost vališ nanj, svojo pa zavračaš. Tako se danes, kakor se zdi, vezanim moškim izogibaš bolj iz strahu pred tem, da bi se ti zgodba ponovila, kakor iz zaključka, da takšen odnos preprosto ni zate.
V aferi si bila prostovoljno. Ko si odšla, ti je dovolil oditi. Ni te vezal nazaj in afere ni poskušal ohraniti, čeprav je izgubil nekaj, kar mu je veliko pomenilo, torej bi se lahko trudil in te prepričeval, naj ostaneš. Konec koncev si mu tri leta prostovoljno omogočala življenje, v katerem je imel vse, kar si je želel, ne da bi moral za to narediti karkoli in kogakoli prizadeti (ker se nisi pritoževala, je pač predvideval, da na odnos, kakršnega imate skupaj z njegovo ženo, pristajaš, ti odgovarja in ne trpiš; za ženo je vedel, da te ne bi sprejela in bi trpela, zato ji zate tudi povedal ni; njo je zaščitil, četudi z lažmi, tebe ni).
Veseli me, da si pozneje našla, kar si iskala, in mi je žal, da si to izgubila, se mi pa zdi škoda, da si ohranila zamero, ki ti preprečuje, da bi bila nekoliko bolj srčna in razumevajoča, do sebe in njega. Ne pravim, da bi morala nekdanjo zvezo obnoviti, še zdaleč ne, le ozavestiti zamere, da bi jih pustila za sabo in bi sprejela tudi svoj del odgovornosti.
Ja seveda sem se imela potem čas umakniti. Kot se ima vsakdo čas, ko s partnerjem ni vse tako kot mora biti. Ne zavračam lastne odgovornosti, sem že v prejšnjih postih napisala, da sva bila oba kriva. Samo Matjažku sem odgovorila na temo, da je za to kriv odnos med mojimi starši. Najin odnos se ni začel zaradi konfliktov ali pa idealne ljubezni med mojim očetom in materjo 🙂 Najin odnos se je začel ognjevito, nisem vedela da je poročen, potem pa nisem več znala reagirati razumsko, pa še 16 let sem imela. Ata in mama nimata nič s tem 🙂
Očitno se mi tukaj ne razumemo najbolj. Ne delam se žrtve, niti ne zanikam svoje krivde za ta odnos. Niti približno do njega ne gojim zamere. Ampak srca pa ne mislim več odpirat 🙂
Spet smo malo zašli 🙂
Haha, nismo zašli in tudi ne verjamem, da si žrtev (če bi verjela, ti sploh ne bi pisala, ker tako ne bi bila sposobna brati), le jaz te poskušam prepričati, da bi ponovno odprla srce :-).
Glede ata in mame in otroštva pa bi bilo bolj zanimivo kaj prebrati o Matjaževih kot o tvojih in o njegovih travmah, zaradi katerih ga je danes groza in čuti organski odpor do vsega, kar je živo, čustveno in ognjevito 🙂
Identičnost
Glej ti to čudo narave – ženska! Zdaj sem pa jaz naenkrat postal predmet vajinih (tvojih) analiz? :)))
Haha, midva se pa že poznava (iz drugih forumov), vidim. 😉
Čisto ubrano in mirno napisano, kje ti je zaspal udarniški duh? Malo več življenja in ognja vase! :)))
PS: ampak to vam lahko samo moški damo, ko vas “prebudimo” iz sna. 😉
——————————–
Tehtnica30, pusti zgodovino za sabo (tja spada tudi ta moški) in bodi usmerjena v sedanjost oz. v prihodnost, kaj te morebiti vse čaka, kakor pa da z neko grenko nostalgijo in priihom žalosti premlevaš, kaj bi bilo, če bi bilo pred leti…
@Matjaž: Žal si me z nekom zamenjal. Moj zapis temelji le na tem, kar od tebe občasno preberem tukaj, in to je več kot dovolj.
@Tehtnica: Nisi več stara 16 let, ko je nekako razumljivo, da se srce in razum izključujeta. Stara si 30 let in čas je, da se naučiš čutiti in istočasno tudi razmišljati, ne le o tem, kaj čutiš, temveč tudi, v kakšnem kontekstu tvoja čustva živijo, kakšen odnos si želiš, kam te čustva vodijo … Informacij o sebi, njemu in vajinem odnosu imaš dovolj, sama pa boš morala ugotoviti, ali se lahko ob vsem, kar veš danes, še vedno zaljubiš brez zavor, ali pa bi te tvoj razum in vedenje, ki ga imaš danes, vendarle zavrla, še preden bi te čustva potegnila za sabo, ali te vsaj potegnila ven, še preden bi se pregloboko potopila vanje. Ne tako, kakor do zdaj, ko si z razumom čustva povsem obvladala in jih potlačila v takšni obliki, kakršna so bila pred 10 leti, zaradi česar te tudi plašijo, temveč tako, da jih spustiš na plano in ugotoviš, ali si jih resnično sposobna živeti in čutiti v okoliščinah, kakršne so, predvsem pa, ali so res ostala nespremenjena, kot misliš, da so, in ali jih tudi z vsemi informacijami in dejstvi, ki jih poznaš, še vedno doživljaš in čutiš enako, kakor si jih pri 16 letih.
In ja, temu moškemu res nič ne zameriš, žal pa zamero izkoriščaš kot obrambni mehanizem pred tem, da bi do njega čutila nekdanja čustva, ki jih nočeš, ker se bojiš, da bi se nanje še vedno odzvala kot najstnica. Za zdaj se, ker si vse skupaj pometla pod predpražnik in tam tiho živi naprej. Šele ko boš ta čustva spustila na plano in jih “obdelala” kot zrela ženska, jih boš lahko realno ocenila, jih spremenila v obliko, ki bo resnično prijeten spomin in ne strah pred lastno šibkostjo. In takrat boš tudi bolj srčna in mehka do sebe in njega, ker boš vedela, da se na čereh življenja nista razbila zaradi srca, ampak zato, ker ga nobeden od vaju ni bil sposoben uskladiti z razumom. Strast in razum se vendarle ne izključujeta, vsaj za več kot nekaj mesecev ne, od tam naprej pa lahko sobivata čisto skladno, če si človek to želi. Ti torej lahko vztrajaš pri predpostavki, da pri tebi razum zatiji, ko delaš s srcem, in z iz varnostnih razlogov z zaklenjenim živiš naprej, lahko pa se začneš učiti delati s srcem in obenem tudi razmišljati o okoliščinah, v katerih tvoja čustva živijo, in opazovati, kako te vplivajo nanje.
Ampak to je tvoja odločitev, ali boš hodila po svetu s strahom pred lastno šibkostjo, ki jo predstavljajo tvoja čustva in odprto srce, ali pa boš srce nadzorovano odprla sama, potlačena čustva zdaj, ko si sama, na varnem spustila na plano, in si jih, četudi bodo začasno skalila svoj mir, od blizu “pogledala” in o njih tudi razmislila. Morda so preživela, a jih boš zdaj doživljala drugače, morda niso, v vsakem primeru pa se jih ne boš več bala, kakor se jih zdaj, boš bolj mehko doživljala sebe in njega in se boš tudi do drugih ljudi odpirala drugače, kakor se jim zdaj.
Zelo lepo napisani Identičnost, zelo lepo. Z vsem se strinjam. Samo rada bi ti povedala, da to lahko mogoče naredim pri sebi, nisem pa niti pripravljena, niti željna srečanja z njim, ker vem, da fizična privlačnost med nama ne bo umrla nikdar. In sedeti z njim na meter razdalje bo matranje tako za moj razum kot tudi srce. Zato nima smisla… On, vem, bo želel obujati spomine, jaz pa ti priznam, da nisem pripravljena na to. Vem kaj mi želiš povedat, ampak ne morem se več odpirat, ker nimam energije več za to. Prebolela sem ga že zdavnaj in to je bilo vse kar sem konec koncev želela. Sedaj imam mir pred njim in upam, da ostane še naslednjih 50 let tako 🙂