Prva ljubezen
No, no, počasi Boom. Meni se je to zgodilo v 18-tih. Sicer je šlo za najstniško lubezen, ampak dekle, ki je želelo z menoj v zvezo, je prej pustilo svojega fanta in to brez moje pobude, šele nato sva se midva zapletla. Mogoče se sliši otročje, vendar je tole zgoraj še veliko bolj. Ravnala je veliko bolj zrelo, kot večina odraslih ljudi.
NE vem, kako bi danes ravnala v taki situaciji, verjetno pa ne enako. 🙂
Mogoče je res vedel, vendar če bi ti danes bila v tisti situaciji, bi ti svetoval, da mu poveš, kar čutiš in kaj si želiš. Potem bi ti svetoval, da se od njega umakneš in prekineš stike, dokler on ne bi opravil svojega dela, to je zapustiti ženo, se ločiti in zaživeti s teboj. Šele takrat bi ti zaslutila, če si on tega res želi, takrat si pa le naivno verjela v neke sanje, ki se niso nikoli uresničile. Kakor kaže, te je samo “izkoristil”, da si zapomnila njegovo praznino, ki jo je živel ob ženi. Ampak, ker si se s tem tudi sama strinjala, saj si mu to dovoljevala, te v resnici ni izkoristil, ampak je pač naredil tako, da je bilo njemu fajn, tebi pa tudi. Ampak od tega je na koncu ostala le velika bolečina, zato bi to morala za oba biti neka lekcija, pa nisem siguren ali je res bila.
No, no, počasi Boom. Meni se je to zgodilo v 18-tih. Sicer je šlo za najstniško lubezen, ampak dekle, ki je želelo z menoj v zvezo, je prej pustilo svojega fanta in to brez moje pobude, šele nato sva se midva zapletla. Mogoče se sliši otročje, vendar je tole zgoraj še veliko bolj. Ravnala je veliko bolj zrelo, kot večina odraslih ljudi.[/quote]
Se strinjam, vendar v tem tvojem primeru ni bilo pri vsem skupaj tudi otrok, družine in vsega, kar paše zraven, zato je v takem primeru to precej lažje, a ne?
No, jaz pa pravim, da kadar so v igri čustva (in ta se ne da zanikati, ne glede na situacijo), potem se na ne da gledati zgolj skozi prizmo lastnih želja in interesov. Ali pa je v igri mnogo manj čustev oz. so ta usmerjena bolj k omenjenim interesom in pričakovanjem in ponavadi minejo takrat, ko se ta izpolnijo.
No, jaz pa pravim, da kadar so v igri čustva (in ta se ne da zanikati, ne glede na situacijo), potem se na ne da gledati zgolj skozi prizmo lastnih želja in interesov. Ali pa je v igri mnogo manj čustev oz. so ta usmerjena bolj k omenjenim interesom in pričakovanjem in ponavadi minejo takrat, ko se ta izpolnijo.[/quote]
Do takšnega zapleta tudi pride ne, kadar oba pazita tudi na čustva drugega ter na želje in interese, ki izhajajo iz teh čustev, in sta v tem usklajena. Potreba po zaščita lastnih čustev in iz njih izhajajočih interesov in želja se pojavi šele takrat, ko jih drugi ne spoštuje, praviloma daljše časovno obdobje.
Žal sta globina čustev in potreba po zaščiti lastnih interesov pogosto premosorazmerni – globja kot so čustva, večja je bolečina, ker niso upoštevana skupaj z željami, interesi, sanjami, načrti o prihodnosti …, zato je višja tudi potreba po zaščiti pred morebitno novo bolečino, to pa se lahko kaže tudi v prekomerni trdoti do drugega. Res pa je, da lahko nekdo, tako kot ti, v tem vidi le izvoren pogled skozi prizmo lastnih interesov in želja, ne pa posledice, do katere je prišlo zaradi predhodnega neupoštevanja čustev drugega (Tehtnica sicer pravi, da je ne boli več in ga noče več, obenem pa z novimi stiki noče odpirati starih ran, zato je vprašanje, ali njena odločenost, da noče biti ponovno z njim, morda ni le beg pred potlačenimi in obvladanimi čustvi, ki si jih tudi sama noče priznati, ter novo bolečino, zlasti zato, ker se tudi danes ne vidi kot nekdanja ljubica, temveč kot srčna izbranka, ki je živela ljubezen).
Če imaš rad drugega, mu želiš dobro, pa čeprav to pomeni, da ga moraš spustiti od sebe in zaradi tega trpiš kot pes, ko moraš v dobro drugega razum postaviti pred lastna čustva. Če pa imaš rad tisto, kar ti drugi daje, ga čustveno vežeš nase in si, dokler je le mogoče, zatiskaš oči pred tem, kaj mu s tem počneš (se nanaša na afero; tisti, ki to dovoljuje in ne zaščiti “lastnih interesov in želja”, je seveda soodgovoren).
Noben poročen moški z otrokom se ni in se ne bo odločil za ljubico! To si ti vedela od začetka!
Vsaka ljubica je prepričana, da je ona “tista prava”, ljubezen njegovega življenja, in da žene ne mara!
Vsaka ljubica je prepričana, da je edina ljubica, ker to želi enostavno verjeti.
Takšni moški znajo dati občutek ženski, da je “posebna”, tako ženi kot ljubici, sploh če je zaljubljena.
Ti še vedno gojiš lepo idealizirano predstavo o njem, je lažje, ker nisi sposobna pogledati resnici v oči, da te je zmanipuliral.
Moški si ne želi imeti otrok z večimi ženskami, če že je oče!
To je spet tvoja naivna romantična predstava in domišljanja.
On ne bo povedal, kaj so njegove dejanske želje, saj bi te izgubil.
Ti si lastne (neizpolnjene in koprneče) občutke in želje projecirala v tega moškega. To je iluzija o idealni družinici. Ti ne razumeš dobro moških, kako funkcionirajo, ko si zaljubljena, je kot da imaš plašnice na očeh..
No, no, počasi Boom. Meni se je to zgodilo v 18-tih. Sicer je šlo za najstniško lubezen, ampak dekle, ki je želelo z menoj v zvezo, je prej pustilo svojega fanta in to brez moje pobude, šele nato sva se midva zapletla. Mogoče se sliši otročje, vendar je tole zgoraj še veliko bolj. Ravnala je veliko bolj zrelo, kot večina odraslih ljudi.[/quote]
Se strinjam, vendar v tem tvojem primeru ni bilo pri vsem skupaj tudi otrok, družine in vsega, kar paše zraven, zato je v takem primeru to precej lažje, a ne?[/quote]
Je lažje, Ampak, a so pri njemu bili pred 14-timi leti otroci?
Noben poročen moški z otrokom se ni in se ne bo odločil za ljubico! To si ti vedela od začetka!
Vsaka ljubica je prepričana, da je ona “tista prava”, ljubezen njegovega življenja, in da žene ne mara!
Vsaka ljubica je prepričana, da je edina ljubica, ker to želi enostavno verjeti.
Takšni moški znajo dati občutek ženski, da je “posebna”, tako ženi kot ljubici, sploh če je zaljubljena.
Ti še vedno gojiš lepo idealizirano predstavo o njem, je lažje, ker nisi sposobna pogledati resnici v oči, da te je zmanipuliral.
[/quote]
S tem se ne morem v celoti strinjat. Ne gre vedno za manipulacijo. Verjamem, da je dejansko šlo za neka močna čustva pri njemu do nje. Ampak očitno je imel poleg vseh teh čustev, tudi nek strah/dvom, zaradi katere je bil neodločen. Če ji ni izpolnil vseh njenih želja, sanj, še ne pomeni, da je manipuliral z njo. Niti ne pomeni, da je vse njegova odgovornost. Takoj, ko se je ona spustila v odnos z vezanim moškim, je postala soodgovorna za posledice njunega odnosa.
Saj ji je bilo lepo z njim. Če je tako, potem je tako ali tako vsaka zveza manipuliranje drug z drugim, saj nobena zveza vnaprej ni obsojena na uspeh in lahko vsaka po določenem času razpade.
Je pa potrebno v nekem odnosu presodit, kam neka stvar pelje in ali nam to ustreza. To fazo pa sta onadva zavlekla na tri leta, nakar je ona ravnala edino pravilno. Le da nisem prepričan, če je to popolnoma prebolela. To bo pokazal čas oziroma njen naslednji odnos, ki ga bo imela z drugim moškim. Če sem prav razumel, ga od takrat še ni imela?
Noben poročen moški z otrokom se ni in se ne bo odločil za ljubico! To si ti vedela od začetka!
Vsaka ljubica je prepričana, da je ona “tista prava”, ljubezen njegovega življenja, in da žene ne mara!
Vsaka ljubica je prepričana, da je edina ljubica, ker to želi enostavno verjeti.
Takšni moški znajo dati občutek ženski, da je “posebna”, tako ženi kot ljubici, sploh če je zaljubljena.
Ti še vedno gojiš lepo idealizirano predstavo o njem, je lažje, ker nisi sposobna pogledati resnici v oči, da te je zmanipuliral.
Moški si ne želi imeti otrok z večimi ženskami, če že je oče!
To je spet tvoja naivna romantična predstava in domišljanja.
On ne bo povedal, kaj so njegove dejanske želje, saj bi te izgubil.
Ti si lastne (neizpolnjene in koprneče) občutke in želje projecirala v tega moškega. To je iluzija o idealni družinici. Ti ne razumeš dobro moških, kako funkcionirajo, ko si zaljubljena, je kot da imaš plašnice na očeh..[/quote]
Verjetno je v veliko primerih tako (bilo je tudi v najinem), ni pa v vsakem. Veliko se jih loči, zaživi z drugo žensko in ima spet otroke. Tako da malo bolj umirjeno Matjažko. Ne da se mi prepucavat, kaj je bilo takrat prav ali narobe. Samo bilo je in stojim za tem. In če je bilo tako plehko vse skupaj kot ti praviš, potem mi je pa še toliko manj jasno, zakaj se je javil po toliko letih. Njemu ni problem najt ljubice, kot marsikomu ne, torej se ni javil, ker nima kakšne za naskočit. Ne gledam ga pa jaz več z nobenimi očmi, ki niso blizu realnim 🙂 Tukaj ne govorimo o mojih trenutnih občutkih, ker jih do njega nimam več, samo zanimalo me je kaj človeka žene, da se javi po tolikem času.
lp
Vprašanje, če lahko od njega dobi globok odgovor. Izgubit sicer nima kaj, verjetno pa upravičeno dvomi. Vsekakor pa bi to bilo najbolj pošteno.
Tehtnica, en del življenja je razum, drugi je srce. In tvoje je zaprto.
V svojem zadnjem postu pišeš: “Tukaj ne govorimo o mojih trenutnih občutkih, ker jih do njega nimam več, samo zanimalo me je kaj človeka žene, da se javi po tolikem času.” V svojem prvem pa: “Zanima me vaše mnenje, kaj on razmišlja? Vsa leta je dal ženski, ki je ne ljubi dovolj, srce pa je drugje. Zakaj se po tolikih letih človek spet vrne? Je to spet en blef?”
Prvi post kaže, da si, ko te je poklical, verjela, da je bilo njegovo srce vsa ta leta pri tebi, vendar se je takoj pojavil strah, zakaj te je poklical prav zdaj, če te vsa leta prej ni. Torej si odgovor na to, kaj ga žene, že poznala, potrebovala si le še pojasnilo, kaj si želi – afero ali zvezo? Zato si se tudi vprašala, ali je to “spet en blef”. Ne blef, ampak “spet en” blef. Najsi vajin odnos v nadaljevanju opisuješ s še toliko tedanje vere vanj in poskušaš ustvariti vtis, da je bil iskren in odprt, ga v trenutkih, ko si ranljiva, doživljaš kot njegov blef, torej laž, s katero te je izkoristil.
Ampak ti nisi bila zavedena. Vedela si, da je vezan, sama pa si se odločila, da boš verjela v srečni konec. Lahko bi si rekla, ok, možnosti, da nama uspe, so 50:50. Če nama bo, nama bo, če ne, bom pač trpela. Ampak ti nisi razmišljala nič, razen če pod razmišljanje štejemo tudi to, da si verjela, da se bo zaradi tvoje ljubezni, preproste, sprejemajoče in neobremenjene z razpravami o njegovi ženi in naravi vajinega odnosa, prej kot slej odločil zate. Ko si mu postavila ultimat, si verjela, da se tudi bo. S svojo odločitvijo te je presenetil.
In zato danes takrat, ko si dovoliš čutiti, njegove nekdanje besede čutiš kot blef. Ampak on ni blefiral, le tega si ni želel, kar si si ti, tako kot si ti nisi želela tega, kar si je on. In tako, kakor si ti verjela, da bo on pustil ženo, je on verjel, da boš ti ostajala ob ženi. Ti mu nisi mogla dati vzporedne zveze, ki si jo je želel on, on ti ni mogel dati družine, ki si si jo želela ti. In to je vse. Če je takrat blefiral on, si blefirala tudi ti, ko si ostajala z njim, čeprav mu nisi mogla dati tega, kar si je želel.
In enako je danes. On te pokliče in ti izpove svoja čustva. V trenutku, ko si dovoliš čutiti, nanje ne pogledaš iz njegovega zornega kota, temveč svojega – spet blefira?, kar v prevodu pomeni, mi spet izpoveduje prazna čustva, si spet želi biti z mano, ne želi pa si z mano družine? Nanje bi lahko namreč pogledala tudi drugače in si rekla – žal mi je, vendar mu kljub njegovim čustvom ne morem dati tega, kar si želi – vzporedne ljubezni. In žal mi je, da se mu v življenju ni izšlo, kot je želel, ampak mu ne morem pomagati. Meni se na srečo je.
Tvoj problem ni, da čutiš preveč ali sanjaš, ampak da si ne upaš čutiti nič, če pa si za kratek trenutek, ko se te nekaj dotakne, le drzneš, se takoj zapreš nazaj. Če bi si upala odpreti srce in ga prvič v življenju spraviti v ravnovesje z razumom, bi tega moškega zlahka razumela. Ampak tega si ne upaš, ker bi te, če bi odprla srce in gledala z njim, namesto z možgani, ponovno odneslo za sabo. Če si zaprta kot trezor in trda, si varna. Če si srčna, si odprta in ranljiva, ker v tebi še vedno tli upanje, dasiravno si ga ne upaš priznati. Iz deklice, ki je bila eno samo srce brez razuma, si se spremenila v razum brez srca. Si to res želiš biti? Ali pa bi bilo vendarle bolje, če bi si tvegala odpreti stare rane, podoživeti bolečino in jo enkrat naposled pustiti za sabo, najsi se po tem zgodi, kar se že zgodi? In čeprav si želiš verjeti, da nisi žrtev, da si zrela, močna in razumna, si vendarle žrtev. Ker moč in razum nimata nobene vrednosti, če ne hodita v koraku s srcem. Tvoje pa je ne le zaprto, ampak si tudi ponosna na to, da je zaprto. Si prepričana, da si želiš biti ženska, ki si ne upa čutiti?
Veš, kaj on hoče in česa noče. To ti lahko najbolje veš in začutiš, zato je spraševati druge nesmiselno. Verjemi in zaupaj sebi in svojim občutkom. Na daleč vidno je, da preverja, kako trdna kolena imaš, oziroma ali imaš dovolj mehka, da te položi in te potegne spet tja, od koder si se pobirala več let… Kaj hoče in česa noče? Hoče seks. Noče ločitve. Zato se je človek po toliko letih vrnil. Vse ostalo je – blef.
Če bi imel človek v mislih res kaj več od tega in če bi mu ti res kaj pomenila, bi se odločil in ločil, šele potem bi se vrnil k tebi. Seveda te je pogrešal; no, ne ravno Tebe. Pač pa seks s tabo, ki je bil verjetno zelo dober. A ne pogreša več od tega. Če bi, bi se ločil in šel za tabo tudi na Aljasko ali v severno Sibirijo, ločitev bi bila tiktak narejena. Ne poslušaj ga, kaj ti govori, glej, kaj počne. Štejejo le dejanja, ne besede.
Zato; ne ukvarjaj se z ljudmi, ki so tvoja preteklost. Obstaja zelo dober razlog, zakaj ne bodo tvoja prihodnost. Zaslužiš si več o njega. Zaslužiš si nekoga takega, kot si sama. Zaslužiš si človeka s hrbtenico. Zaslužiš si srečo, zato se ne oziraj več nazaj. On je le – zgodovina. Kot dinozavri.
Držim pesti zate.
Srečno.
Identičnost
Imaš prav, spremenila sem se v tisto smer v katero se ne bi smela. Čeprav to ne pomeni, da nimam srca, samo nočem, ne upam in ne želim več delati po nareku le tega.
.si
Tudi tebi hvala za komentar, saj se ne ukvarjam z drugimi, sem pač takšna, da ko pa se drugi (pa ne mislim tu vsakega kekeca) z menoj, me pač malo “zruka”.
Sem ga vprašal, zakaj me je kontaktiral. Seveda, da mi ne bo odgovoril, da zaradi seksa 🙂 Tolk pameti pa ima. Čeprav tudi s tem odgovorom, ki mi ga je dal, ni dosegel pri meni nič. Jaz sem prišla sem malo izlit svoje misli, ker ne govorim niti najboljši prijateljici vse o sebi. Določene stvari držim v življenju za sebe in to je ena izmed njih.
Nisem pa vedela, da je to portal, kjer se sme vprašati samo tiste stvari, ki imajo odgovor tehnične narave. Ali pa se vi vsi poznate med seboj? 🙂 Hvala vam pa vseeno za vsak komentar, znam sprejemat vsakršne kritike. In svoj del krivde sem in bom vedno znala sprejet. Oba sva bila kriva- tu sploh ni dvoma, ampak to je preteklost.
Če me še kdaj kontaktira, mu bom povedala za to stran in naj kar prebere vse. 🙂
Lep vikend
Noben poročen moški z otrokom se ni in se ne bo odločil za ljubico! To si ti vedela od začetka!
Vsaka ljubica je prepričana, da je ona “tista prava”, ljubezen njegovega življenja, in da žene ne mara!
Vsaka ljubica je prepričana, da je edina ljubica, ker to želi enostavno verjeti.
Takšni moški znajo dati občutek ženski, da je “posebna”, tako ženi kot ljubici, sploh če je zaljubljena.
Ti še vedno gojiš lepo idealizirano predstavo o njem, je lažje, ker nisi sposobna pogledati resnici v oči, da te je zmanipuliral.
Moški si ne želi imeti otrok z večimi ženskami, če že je oče!
To je spet tvoja naivna romantična predstava in domišljanja.
On ne bo povedal, kaj so njegove dejanske želje, saj bi te izgubil.
Ti si lastne (neizpolnjene in koprneče) občutke in želje projecirala v tega moškega. To je iluzija o idealni družinici. Ti ne razumeš dobro moških, kako funkcionirajo, ko si zaljubljena, je kot da imaš plašnice na očeh..[/quote]
Verjetno je v veliko primerih tako (bilo je tudi v najinem), ni pa v vsakem. Veliko se jih loči, zaživi z drugo žensko in ima spet otroke. Tako da malo bolj umirjeno Matjažko. Ne da se mi prepucavat, kaj je bilo takrat prav ali narobe. Samo bilo je in stojim za tem. In če je bilo tako plehko vse skupaj kot ti praviš, potem mi je pa še toliko manj jasno, zakaj se je javil po toliko letih. Njemu ni problem najt ljubice, kot marsikomu ne, torej se ni javil, ker nima kakšne za naskočit. Ne gledam ga pa jaz več z nobenimi očmi, ki niso blizu realnim 🙂 Tukaj ne govorimo o mojih trenutnih občutkih, ker jih do njega nimam več, samo zanimalo me je kaj človeka žene, da se javi po tolikem času.
lp[/quote]
Mislim, da moški, ki točno ve, kaj hoče, ki resno misli (z dekletom), se ne bo šel polovičarstva.
Zdaj pa te še po toliko letih preverja, če si še vedno trdna. A si???
To predvsem mislim, če se je kaj spremenil tvoj čustveni svet izpred 14 let v smeri zrelosti?
Občutek imam, da neizpolnjeno hrepenenje še vedno tli takoj nekje pod kožo, da te je prijetno vznemiril.
Namreč vsi tvoji občutki so potem samo vračanje nazaj , vsakodnevno obujanje spominov “na edinega pravega”, razmišljanje, če si ravnala pravilno, razmišljanje, kaj bi bilo če bi bilo, predstavljanje o… Če je tako, potem pomeni, da se je zate čas čustvenega zorenja ustavil točno na tej točki, to je izpred 14 let!!!, ko sta se razšla. Sama sebi s tem preprečuješ, da bi bila srečna s kom drugim, ni pošteno, da si s kom drugim, če si ujetnica hrepenenja, ki te “energijsko” veže na preteklost in je kot čustveno požrešna jama brez dna.
Če bi bila ti moja punca, pa bi prebral to, kar si napisala, bi hitro imel pomisleke, da nisi opravila s svojo preteklostjo, spraševal bi se tudi, če si me sposobna imeti rada, ker jaz sem sedaj tu v sedanjosti, realen, kamor bi morala praviloma usmerjati svoja čustva in pozornost, ne pa da se hraniš in živiš od spominov.