Pozdravljeni,

ker o tem nočem govoriti z nikomer, ki me pozna, sem se odločila, da zlijem sem.

14 let nazaj sem spoznala svojo prvo ljubezen, ki mi je pomenil vse kar se da pomenit. Dala sem mu svojo nedolžnost, svoje srce, misli, zaupanje in naklonjenost. On je bil že takrat v vezi, bil zaročen in imel otroka (rodil se jima je v njunih precej mladih letih), kar sem izvedela po kakšnem mesecu. Zaljubila sva se v trenutku in verjetno se tudi on ni znal brzdat. Najino ljubezensko sestajanje je trajalo skoraj 3 leta in ko zdaj razmišljam, vidim, da je bil več z menoj kot z njo. Seveda sem se počutila grozno, tudi njemu ni bilo lahko, ker je bil zelo nesrečen, ampak ko sem ga postavila pred dejstvo, se je odločil, da ne more razdret dužine, ker bi ga starši in okolica živega pojedli. To za mene seveda ni bil drugega kot beden izgovor, ampak nisem se mogla odločat namesto njega. Tako sem odšla iz njegovega življenja in rabila leta, da sem ga prebolela. Razhod je bil res zelo boleč za oba- in kakorkoli boste to zgodbo razumeli, nikoli nisem dvomila, da me ljubi. Čeprav od njega naprej za mene štejejo samo dejanja.
No tako sem pri 19 začela križev pot in se pri nekje 25 v sebi pomirila z njim.
Zdaj pa se je po vseh teh letih javil (vmes se nisva videla) in mi izlil ljubezen, ki jo je čutil do mene, ter se mi opravičil, ker ni imel toliko poguma, da bi se odločil takrat za mene in da zdaj vidi, da je bila to napaka. Želi se dobit, se me dotaknit, ker me je vsa ta leta pogrešal. Še vedno je z njo, ker mu verjetno tako tudi ustreza. Zavrnila sem ga, ker nočem odpirati starih ran. In pri tem bo tudi ostalo. Jaz vem, kaj hočem in kaj ne, ne razumem pa njega.
In ne zanima me, če se ima namen razit z njo- niti ga nisem vprašala. Jaz sem ga želela takrat, želela sem si družino z njim- zdaj pa je moje življenje čisto drugačno.
Zanima me vaše mnenje, kaj on razmišlja? Vsa leta je dal ženski, ki je ne ljubi dovolj, srce pa je drugje. Zakaj se po tolikih letih človek spet vrne? Je to spet en blef?

Hvala,
lp

V mojih očeh je strahopetec. To, kar pa počne, pa ni pošteno do tebe. Nekako bi še sprejel, da bi se razšel s tisto punco in poskusil pri tebi, tako pa kot da čaka, da ga ti potegneš iz tega oziroma, da se malo pozabava pri tebi, ker mu je tam neprijetno.

Kaj razmišlja? A je to sploh pomembno zate? Se ima smisel s tem ubadat, ker takega itak ne želiš imet ob sebi?

Razmišlja po liniji manjšega odpora.
S tabo mu je bilo lepo, o tem razmišlja – o tistem lepem, brž, ko bi malo bolj “zagustilo” pri tebi,ne bi več “razmišljal” ampak bi spet iskal dalje nekaj lepšega, lažjega….
Verjetno je bilo z njim veliko lepih trenutkov, malo ali nič neprijetnega in tako sta/v tem končala vezo, kar pomeni, da gre za neko vrsto neizživete ljubezni zato še vedno sanja o nečem nerealnem – sam sebe vara v svojih mislih z neko “sveteniško” podobo tebe. Ni zmožen realne slike zato tudi ne zmore sprejet kakih “neljubih” posledic svojih odločitev. Užitkar pač….

Tehtnica30

Tu te je izigral. Bila si mlada, naivna, bil je tvoj prvi, kjer se je lahko poigral s tvojimi čustvi po mili volji.
Drugo bi bilo, če bi takoj karte položil na mizo, kakšen je njegov stan, še preden se je zapletal s tabo.
Ampak da si to izvedela kasneje, ko te je že imel v “čustvenih krempljih”, je njegova strategija manipuliranja.

Tu bi se jaz bolj vprašal na tvojem mestu, zakaj si ga tako dolgo prebolevala in zakaj še vedno “trzaš” na njegovo “vabo” (ponudbe, obljube, izpovedi). Zakaj te tako zlahka premami? Pomeni, da si psihično nekako negotova (sprašuješ tu na forumu, kaj narediti, ko pa veš, da ima ta moški svojo družino, ampak ga še po letih nisi sposobna “spustiti”), dojemljiva za čustveno manipulacijo – in to je tisto, na čemer moraš delati, se obrambno utrjevati, razpoznavati svoje reakcijske vzorce (ob prvih iskricah in par lepih besed brez premisleka zabredeš oz. privoliš v odnos, odnos, ki ti prinese le trpljenje, ker izbiraš napačne odločitve), svojo ranljivost, ker si preveč odvisna. Eden izmed “življenjskih testov” je tudi da, da se ti naslednjič takoj prižge “rdeča lučka”, brez da se čustveno odpiraš ali izpostavljaš, ko razbereš naslednje podatke:

poročen, družina, otroci => tu ni kaj za razmišljati, kje je tebi mesto (pri njem oz. z njim zagotovo ne)

kaj razmišlja? ja kako ga bo spet namočil, kaj pa drugega.
on z ženo živi realnost, ki je pač tako sivo, črno, bela in nekaj vmes, s tabo pa je imel sladke trenutke, kjer sta bila samo vidva, seks, nobenih obveznosti in odgovornosti.
on ljubi sebe in nikogar drugega, ne žene, otrok niti tebe. Pri 30 veš malo več kot si vedela pri 16 tih, no upam vsaj.

Hvala za vse komentarje. Se strinjam prav z vsakim.

Matjazko nisem vprašala kaj naredit, jaz sem ga lepo odslovila. Niti nisem trzala na njegovo pihanje na dušo, sem mu čist realno povedala, da je z dejanji, ko se ni odločil za mene, dokazal koliko mu je sploh bilo do mene. Verjetno mu je bilo, ne pa dovolj.
Tukaj sem pisala s tem namenom, da mi pomaga nekdo razumet, zakaj se človek s takšnimi besedami javi po 14-tih letih. Razumem 14 dni, 14 mesecev, ne pa 14 let. Samo to 🙂

Skratka kot sem napisala na koncu in kolikor sem lahko razbrala iz vaših postov- še en blef.

lp

No jaz pa popolnoma verjamem v njegova čustva do tebe, še posebej, če se po toliko letih ponovno javlja. Ni edini, ki v zakonu vztraja bolj iz občutka dolžnosti kot zaradi česa bolj za to potrebnega. Vzgoja in tradicija, ki zapovedujeta, da je družina nekaj svetega in kar se pod nobenim pogojem ne sme razdirati, pustita pri nekaterih velik in težko izbrisljiv pečat.

Ne nazadnje pa se nekakšno podobno vztrajanje v njegovi podobni situaciji zgodi lahko tudi tebi, glede na tvoje težko prebolevanje. Utegneš kmalu biti na tem, da si boš ustvarjala družino z vrabcem v roki, saj golob še vedno vztraja na neki podstrehi in v gnezdu iz katerega si ne upa odleteti.

P.S.: vztrajanje v razmerjih zaradi celostne podobe družine in “kaj bodo ljudje rekli” strahu je neka slovenska stanica, da ne rečem kar folklorna značilnost. Ni edini.

Jaz tudi verjamem. Problem pa je v tem, ker za to ni pripravljen veliko naredit. Je pa povsem možno tole.
Ko je bil še mlad, je bil še neizkušen in ji ni znal na pravi način pokazat, kako všeč mu je. Zdaj je sicer starejši, ne vem ali se je iz tistega kaj naučil ali ne, vem pa, da sam pri sebi ve, kaj je do nje čutil, verjetno tudi misli, da ji je to dal jasno vedet, ampak ga je ona zavrnila. Zdaj ima za sabo njeno zavrnitev in si res ne želi še ene, zato ostaja previden. Je razumljivo, saj zdaj ne želi tvegati/izgubiti družine zaradi ženske, ki sama ne ve, če si želi njega oziroma tega prav tako ne pokaže dovolj jasno. Veliko ljudi gre ravno zaradi lastne neodločnosti pogosto naprej eden brez drugega, čeprav so morda bili pravi drug za drugega.

Po drugi strani pa čustva niso dovolj, če ni zraven razumnih dejanj. V primeru, da bi onadva takrat zapletla in bi on zapustil svojo družino, bi verjetno bil ves čas pod njenim budnim očesom, da ja ne bi še njej naredil kaj podobnega. V tem pa ljudje pogosto naredijo napake, ko so preveč ljubosumni in s svojimi izpadi partnerja odrivajo od sebe.
No možen je tudi lepši scenarij, ampak je zanj manjša verjetnost, saj za dobro zvezo potrebuješ dva zrela človeka. V tem primeru pa je šlo za vsaj enega nezrelega, glede na to, da po 14-tih letih še vedno skače za drugimi, kljub ženi in družini.

Ali je v teh letih še za katero skakal, o tem ne vemo nič, a ne?

Bojim se, da nisi bila ti edina v njegovem življenju, ki je “ni imel dovolj rad”. Mogoče je prišlo do pomanjkanja “kandidatk za ljubezen”, pa je pretipal teren, če si še vedno zrela hruška, ki hitro pade z jablane :), kakor nekoč, ko si bila še pravzaprav “naivno dete”.

Ne vem, vedno ženske mislite, da ste edine in prave, pritiče pa vam zgolj mesto ljubice, ki je vedno drugorazredni položaj, da se vam niti ne sanja, da je povsem verjetno, da je vodil več vzporednih vez, mogoče časovno porazdeljene, iskal priložnosti tudi drugje. Zdaj je verjetno spet v krizi in bi rad malo “miš-maš” s kakšno tepko.

Vemo, da je skakal za njo, kar pomeni, da v 14-tih letih ni ukrenil nič vidnega, da bi njegov zakon oziroma odnos postal zadovoljiv. 🙂 Kar pa seveda ne pomeni, da z njo tega zagotovo ne bi uspel, ampak ostaja zelo velik dvom.

A ni dovolj, da skače za njo, medtem ko še vedno živi z ženo in jo goljufa? Če bi se iz preteklosti kar koli naučil, Tehtnice sploh ne bi kontaktiral, dokler je poročen, in od nje pričakoval, da bo še enkrat naredila to, kar je pred 14 leti – mu zaupala na lepe oči in še enkrat končala kot ljubica. Razen če pričakuje, da bo tudi ona v njem videla junaka, ki se je žrtvoval za blagor ožje in širše družine, se z njim sočutno ponovno zapletla v afero in končala, kjer koli že bi, ker sama tako ni pomembna.

Če bi mu bilo res kaj do nje, bi se zavedal, kako jo je nekoč prizadel, in se bi v prihodnosti res ne bi več videl z ženo, Tehtnice ne bi vznemirjal s svojimi čustvi, od koder koli že izvirajo in kakršna koli že v resnici so (zelo verjetno so posledica krize srednjih let (+/- 35); otroci so že dovolj samostojni, zakon rutina, on pa ravno dovolj mlad, da si želi novo vznemirjenje, zaradi česar se mu je obudil spomin na staro, in ravno dovolj star, da se zaveda, da leta tečejo in novih priložnosti ne bo več veliko), ampak bi razčistil domače odnose in jo konkaktiral šele, ko bi bile okoliščine drugačne, kakor so bile nekoč. S tem bi tvegal, da ostane sam, a če bi bil njegov zakon res tako slab, da bi ga želel zapustiti, bi bilo to tako vseeno. Tako pa počne identično temu, kar je počel pred dobrim desetletjem, živi z eno žensko in si poskuša praznino zapolniti z drugo, zato je težko verjeti, da bi bil razplet tokrat drugačen. Njegova dejanja kažejo, da se njegov način razmišljanja in dojemanje Tehtnice nista prav nič spremenila – zanj je še vedno pomembno le to, kako se počuti on in kaj bi osrečilo njega, kako se počuti Tehtnica, kaj si želi ona …, pa ga ne zanima več.

Z njo pa se ne strinjam v tem, da ne vzpostavi stika z njim in po 11 letih preveri, kako se ob njem sploh počuti – lahko bi se izkazalo, da rane, za katere misli, da so še vedno odprte, sploh ne bolijo več, če pa bi se ponovno odprle, bi jih zdaj, ko ni več najstnica, morda videla drugače in našla učinkovitejši način, da jih dokončno pozdravi.

A ni dovolj, da skače za njo, medtem ko še vedno živi z ženo in jo goljufa? Če bi se iz preteklosti kar koli naučil, Tehtnice sploh ne bi kontaktiral, dokler je poročen, in od nje pričakoval, da bo še enkrat naredila to, kar je pred 14 leti – mu zaupala na lepe oči in še enkrat končala kot ljubica. Razen če pričakuje, da bo tudi ona v njem videla junaka, ki se je žrtvoval za blagor ožje in širše družine, se z njim sočutno ponovno zapletla v afero in končala, kjer koli že bi, ker sama tako ni pomembna.

Če bi mu bilo res kaj do nje, bi se zavedal, kako jo je nekoč prizadel, in se bi v prihodnosti res ne bi več videl z ženo, Tehtnice ne bi vznemirjal s svojimi čustvi, od koder koli že izvirajo in kakršna koli že v resnici so (zelo verjetno so posledica krize srednjih let (+/- 35); otroci so že dovolj samostojni, zakon rutina, on pa ravno dovolj mlad, da si želi novo vznemirjenje, zaradi česar se mu je obudil spomin na staro, in ravno dovolj star, da se zaveda, da leta tečejo in novih priložnosti ne bo več veliko), ampak bi razčistil domače odnose in jo konkaktiral šele, ko bi bile okoliščine drugačne, kakor so bile nekoč. S tem bi tvegal, da ostane sam, a če bi bil njegov zakon res tako slab, da bi ga želel zapustiti, bi bilo to tako vseeno. Tako pa počne identično temu, kar je počel pred dobrim desetletjem, živi z eno žensko in si poskuša praznino zapolniti z drugo, zato je težko verjeti, da bi bil razplet tokrat drugačen. Njegova dejanja kažejo, da se njegov način razmišljanja in dojemanje Tehtnice nista prav nič spremenila – zanj je še vedno pomembno le to, kako se počuti on in kaj bi osrečilo njega, kako se počuti Tehtnica, kaj si želi ona …, pa ga ne zanima več.

Z njo pa se ne strinjam v tem, da ne vzpostavi stika z njim in po 11 letih preveri, kako se ob njem sploh počuti – lahko bi se izkazalo, da rane, za katere misli, da so še vedno odprte, sploh ne bolijo več, če pa bi se ponovno odprle, bi jih zdaj, ko ni več najstnica, morda videla drugače in našla učinkovitejši način, da jih dokončno pozdravi.[/quote]

Nimam namena zagovarjat njega in njegovih dejanj. Moji odgovori letijo predvsem na pavšalne odgovore. Enega od možnih vzrokov zakaj ne odide sem pa tudi omenil. Konec koncev me prav zanima kakšni bi bili odgovori, če bi to naredil in bi se glede njegovega odhoda “zaradi druge frače” tu oglasila njegova žena. Prekiniti in oditi ter se šele na to ponovno vezati se sliši idealno, vendar ideali ponavadi obstajajo samo v glavah. V naravi jih ni. Ko pa se zgodi kaj idealu podobnega so pa spet najbolj glasni in negativni prav tisti, ki jih na veliko zagovarjajo :-)))

Kar pa se goljufanja žene tiče … nikjer ni rečeno, da tudi on ni ogoljufan z njene strani pa četudi ne gre pri tem za drugega moškega.

@Boom

a.) Morebitno pisanje njegove žene na tem forumu nima in ne bi imelo nič opraviti z odnosom tega moškega do Tehtnice. In v tej zgodbi gre predvsem za to, kakšen odnos ima do žene in kakšnega do Tehtnice, torej za čustva in odgovornost do vsake od teh dveh žensk. Odgovornosti ne čuti do nobene, moral bi jo do obeh, če pa bi jo, bi se moral eni odpovedati. Pred desetletjem je njegovo odgovornost nase prevzela Tehtnica, ko se je odpovedala ona njemu, on pa odgovornosti noče sprejeti tudi danes – še vedno bi rad imel obe, vsaj dotlej, dokler ne bi videl, ali je Tehtnica gotova naložba ali ne. Verjetnost, da je tokrat vnaprej premislil, da ga v primeru obuditve nekdanjih čustev čaka ločitev, kakšne bodo njene posledice in ali jih je tokrat sposoben prenesti, je majhna. Veliko večja je, da je bila njegova izpoved impulzivna in interesi Tehtnice v njo niso vključeni.
Če bi mu bilo res mar za Tehtnico, se ji ne bi oglasil in bi ji privoščil lepo življenje, če ji ga sam ne more nuditi. Potrpel bi on, namesto da od nje pričakuje, da bo trpela ona (čeprav je utopično pričakovati, da bi sploh pomislil na to, da bi ona zaradi te ljubezni lahko trpela – ker čustvo brez odnosa odgovarja njemu, bi moralo tudi njej).

b.) Idealnega v tej zgodbi ni že 14 let. Tehtnica je bila tri leta ljubica, torej se je idealnemu začetku zveze odpovedala že dolgo nazaj, žal pa je spoznala tudi, kako se takšna zveza (lahko) izteče. Drugi začetek ne bi bil idealen niti, če bi se ta moški najprej razšel z ženo in potem kontaktiral Tehtnico, ker mu ne bi bilo jasno, da si mora najprej na novo pridobiti njeno zaupanje, če želi, da bo ona sploh toliko odprla srce, da bo lahko spoznala, ali je v njem še resnična ljubezen do njega ali ne. Torej bi se tudi v primeru, da bi bil samski, moral oborožiti s potrpežljivostjo in razumevanjem. Za to bi se moral najprej zavedati, kakšno škodo je naredil pred 11 leti. Vendar se ne. Zato je tudi po tolikih letih že v prvem stiku pritisnil nanjo neposredno, z odprtimi čustvi in s pričakovanjem, da jih bo ona sprejala kot odrešitev svojih muk in z očmi, polnimi zaupanja, kakor da se ne bi prav zaradi teh čustev šest let pobirala s tal. Če bi vsaj malo razmišljal o njej, bi pristopil veliko bolj zadržano, tako pa jo je prisilil, da se je umaknila, postavila okoli sebe zid in se zavarovala pred morebitno novo bolečino, ki bi ji jo lahko zadal človek, ki se ne zaveda, kakšno bolečino je v identičnih okoliščinah v preteklosti že povzročil. In prav zaradi tega, ker se ne zaveda, bi ji jo z veliko verjetnostjo še enkrat.

c.) Človek je najprej in predvsem odgovoren sebi. Če te nekdo goljufa, na kakršen koli način, to ne opravičuje tvojega goljufanja, še manj pa te sili v to, da v odgovor goljufaš tudi sam. Če ga žena na kakršen koli način goljufa, naj z njo razčisti konkretni problem, ne pa, da nanj odgovarja z enakim goljufanjem in pri tem še pričakuje od drugih, v tem primeru od Tehtnice, da bodo pri tem sodelovali.

Sicer se s tem strinjam, močno pa dvomim, da bi se strinjala tudi njegova žena, ne glede na to ali bi odšel s Tehtnico, ali ne.

Osebno pri njenem odhodu ne vidim prav nobene njene odgovornosti do kogarkoli, razen morda do sebe. No ali pa morda niti tu ne gre za odgovornost, temveč za neskladnost interesov, ko jih ravno že tudi omenjaš. Tudi to, da bi imel rad obe, so v tem trenutku zgolj domneve, ki temeljijo bodisi na verjetnosti, ali večkrat tudi na lastnih izkušnjah, zamerah in/ali subjektivnosti prevaranih in zapuščenih. Samo en način je, da se prepriča kaj je v resnici za vsem skupaj.

Na podlagi česa misliš, da pričakuje njeno trpljenje?

Se strinjam in niti nisem smatral njegovega goljufanja za opravičilo. Vprašanje tu je le ali njegove moralne obveze do žene in spoštovanje ostajajo enake, kljub njenemu goljufanju.

Sicer pa bi tudi jaz Tehtnici svetoval, da se ga izogiba. Vendar iz čisto drugih razlogov kot morda večina.

No tega pa res nisem pričakovala. Mi je všeč vaš način razpravljanja. Samo da boste vedeli: ne delam se žrtve, ker sem pri teh letih dovolj zrela, da vem do kod se lahko gre. V življenju se več nisem dotaknila nikogar, prej da nisem vedela 100%, kakšen je nejgov stan. On mi je bil velika šola za življenje. Seveda sem veliko pretrpela, ampak nisem samo slabo iz tega izluščila.

Jaz tudi verjamem. Problem pa je v tem, ker za to ni pripravljen veliko naredit. Je pa povsem možno tole.
Ko je bil še mlad, je bil še neizkušen in ji ni znal na pravi način pokazat, kako všeč mu je. Zdaj je sicer starejši, ne vem ali se je iz tistega kaj naučil ali ne, vem pa, da sam pri sebi ve, kaj je do nje čutil, verjetno tudi misli, da ji je to dal jasno vedet, ampak ga je ona zavrnila. Zdaj ima za sabo njeno zavrnitev in si res ne želi še ene, zato ostaja previden. Je razumljivo, saj zdaj ne želi tvegati/izgubiti družine zaradi ženske, ki sama ne ve, če si želi njega oziroma tega prav tako ne pokaže dovolj jasno. Veliko ljudi gre ravno zaradi lastne neodločnosti pogosto naprej eden brez drugega, čeprav so morda bili pravi drug za drugega.[/quote]

Marko- izkazovala sva si ljubezen dolgo časa. Čutila sem, da me ljubi, on pa (očitno) isto. Povedala sem mu, da mu želim roditi otroka, se poročiti z njim. VEDEL JE. Od vsega tega sem odšla, ko se je dokončno odločil za njo. V treh letih nisem nikoli pritiskala na njega, da naj jo pusti ali kaj podobnega. Pustila sem, da sva bila zares prepričana, da se ljubiva. Verjetno sem se prav zaradi vseh njegovih besed, čustev, dvorjenja….tudi odločila, da naj se odloči enkrat za zmeraj. Zdaj pa ne rabi več nič tvegati, ker ga nočem več (sama to dobro vem, tudi njemu sem povedala, tako da sem pokazala dovolj jasno). Neodločen je bil takrat samo on- verjamem, da mu ni bilo lahko, meni je bilo kljub vsemu lažje, ker se nisem rabila odločat. Ampak sem bila pripravljena nanj, na vse kar bi zveza prinesla, on pa ne.

Ne vem kaj naj si mislim. Ne boli me več, jaz sem to res dokončno prebolela. Ni mi bil namenjen, kljub temu, da sem ga res neizmerno ljubila- ne samo zato, ker je bil prvi, ampak bilo je nekaj velikega, posebnega, ljubečega… Iz tega vidika je bilo vredno prav vsake solze…

lp

@Boom

a.) Verjamem, da se njegova žena ne bi strinjala, ampak to je njegova odgovornost in ne odgovornost Tehtnice.
b.) Seveda je Tehtnica odšla iz lastnih interesov, vendar je s tem z njegovih pleč na svoja prevzela njegovo odgovornost za to, da on razčisti odnos z dvema ženskama (ona ni bila vezana). Pobuda za to, da se afera konča, bi morala biti njegova, on bi moral čutiti, da z njo dela krivico obema in s tem ne more nadaljevati. Ženinega trpljenja sicer ni videl, ker ona za afero ni vedela, videl pa je Tehničino, torej bi, če bi mu bilo res toliko do nje, odnos zaključil sam in ne bi čakal, da mu ultimat postavi ona in odide ona.
Da ima rad obe, pa ne piše nikjer, zagotovo pa obstaja razlog, zakaj vsa ta leta ostaja v zakonu. Pred 11 leti je z ženo ostal domnevno zaradi pritiskov družine in ne iz ljubezni. Zakaj z njo ostaja še danes, za Tehtnico ni pomembno. Zanjo je pomemben le podatek, da v zakonu je.
c.) V oklepaju je pojasnjeno, zakaj on ni sposoben predvideti njenega trpljenja :-), Tehtnica pa je v svojem uvodnem postu sama pojasnila, da bi v vnovični aferi trpela, četudi bi bila ta prehodna: “In ne zanima me, če se ima namen razit z njo- niti ga nisem vprašala.” Ob izjavi čustev je najprej pomislila na to, ali se bo razšel z ženo (čeprav je ne zanima), ker je po slabih izkušnjah z njim zanjo med ljubeznijo in ekskluzivno zvezo enačaj.
d.) Razlog za upad njegovih moralnih obvez do žene in spoštovanja do nje se Tehtnice ne tičejo, razen v toliko, da razkrivajo njegov značaj.

Jaz se sicer ne strinjam, da bi se mu morala izogibati. Po 11 letih je ohranila visoko stopnjo ranljivosti in morda je čas, da v živo preveri, ali je ta ranljivost vezana zgolj na grenke spomine ali pa je realna tudi danes.

@Tehtnica

Oprosti, prepozno opazila tvoj odgovor – lepo, da veš, kaj danes hočeš in da si na preteklost kljub vsemu ohranila lep spomin. Vso srečo.