Prozac
Spoštovani Ivan,
načelno priporočilo za jemanje Prozaca je 9 mesecev, če se nato po opustitvi težave pojavijo znova, je naslednja doba jemanja 2 leti, če se težave pojavijo po drugi opustitvi zdravila pa naj bi ga jemali trajno. Če ga torej doslej niste prenehali jemati, bi ga lahko sprva vzeli vsak 3. ali 4. dan in nato povsem opustili.
Spoštovani dr Rejec,
Zanimiv podatek je, da je trenutno kar 28 milijonov Američanov na Prozac-u in
( večina ga jemlje več kot eno leto) , da je kar vsak 8. Američan to zdravilo že jemal. Dolgoročni stranski učinki pa niso poznani, ker je na tržišču šele 12 let… Pri Eli Lilly so sicer veseli dobre prodaje, vendar pa prav vsi strokovnjaki niso navdušeni nad takim dolgotrajnim (trajnim ?) jemanjem antidepresivov.
Prozac je sicer zelo koristno zdravilo pri težki depresiji (poleg drugih ukrepov), pri lažjih depresijah pa gre tudi drugače.
Poznam kar nekaj ljudi, ki jemljejo Prozac ali Zoloft že dalj časa in prav nobenemu niso razložili povezave med redno telesno aktivnostjo in depresijo.(številne študije kažejo odlične rezultate zdravljenja in preprečevanja ponovitve depresije z intenzivno vsakodnevno telesno aktivnostjo, ki deluje tudi na serotoninski sistem. Nekatere kažejo celo na boljše rezultate pri telesni aktivnosti- npr. manjše število ponovitev bolezni)
Vaši odgovori so strokovni in človeško topli, motijo pa me odgovori v stilu: kar oglasite se pri vašem splošnem zdravniku, ki vam bo dal (po 5 minutnem pogovoru?) recept za ustrezen antidepresiv in ga jemljite pol leta… Pa potem?
Spoštovana Amanda,
če bi pazljivo prebirali moje odgovore, bi tudi opazili, da glede dolžine jemanja posameznih zdravil citiram le v Svetovni zdravstveni organizaciji sprejete in statistično podprte principe, hkrati pa poudarjam naj bi se odločitev posameznika ali bo zdravilo jemal ali ne, zgodila ob neposrednem pogovoru s strokovnjakom. Dogaja se namreč, da nekateri, ki obisk pri psihiatru še vedno občutijo kot nekaj sramotnega, dobijo antidepresiv iz drugih virov brez ustreznega pojasnila o delovanju in stranskih učinkih in seveda ostanejo tudi brez možnosti, da bi izbrali raje psihoterapijo, ki pa jim je ta vir ne more nuditi.Kot šolan psihoterapvt vam lahko potrdim, da je fizična aktivnost klienta koristen sestavni del vsakega kompleksnejšega psihoterapevtskega dogovora, da pa seveda ne more biti edina učinkovina. saj je pogosto treba odpravljati vire nezadovoljstva tam, kjer se pojavljajo: učne neuspešnosti se je treba lotiti z drugačnim sistemom učenja, neustreznih odnosov do okolja in sebe z vajo socialnih veščin itn.
Hvala za odgovor. Še vedno ostaja dejstvo, da nihče (niti SZO)ne pozna stranskih učinkov dolgoletnega ali celo trajnega jemanja antidepresivov.
Obstajajo številne in verodostojne študije, ki kažejo izjemen učinek redne in intenzivne telesne dejavnosti na depresijo; večkrat so bili celo raziskovalci presenečeni nad odličnimi rezultati. Ena od njih poroča o dvakrat manj ponovitvah depresij pri >telovadni skupini< kot pri skupini, ki je jemala antidepresive. Presenetljivi so tudi dobri rezultati pri bolnikih z sindromom kronične utrujenosti s katerimi nihče ni vedel kaj početi. Rezultati so nepričakovani in nenavadni, vendar je to v medicini kar pogost pojav (vsaj ni dolgčas).
Študije kažejo, da telesna aktivnost poleg sproščanja endorfinov deluje tudi na serotoninski sistem .
Biološka razlaga depresije je, da je človek živel 200.000 let kot lovec in nabiralec sadežev, pa tudi vse do nedavnega smo se gibali veliko več. Torej naj bi bili evolucijsko prilogojeni na precej bolj aktivno življenje, kot ga živimo sedaj.
Če si preberemo članke o depresiji na WebMD (zelo zanimivo branje, po moji oceni tudi strokovno )lahko ugotovimo, da učinkuje
psihoterapija, telesna aktivnost in antidepresivi. Povprečen splošni zdravnik pa v povprečno 6 minutah razen recepta ne nudi nič drugega.
Spoštovana Amanda,
vse kar ste napisali, v precejšnji meri drži, vendar je tako ocenjevanje globine depresije kot njeno kompleksno zdravljenje področje psihiatrije. Ponovno moram povdariti, da se depresija od depresije razlikuje in da zgolj fizična aktivnost zadošča za ublažitev zmernih depresivnih težav, ki nimajo psihotične komponente, nikakor pa ne resnih depresivnih stanj s samomorilnimi vzgibi in blodnjami.
Spoštovana Amanda,
na vaše vprašanje je težko natančno odgovoriti, saj se pri istem pacientu lahko blodnje pojavijo enkrat in se po zdravljenju izgubijo, naslednji izbruh bolezni pa lahko potreka brez blodenj.Govorim seveda o veliki depresiji, bodisi da gre za monopolarno ( zgolj depresija) ali bipolarno ( depresija se izmenjuje z manijo)motnjo.Velika depresija doleti pribljižno 2% populacije.Poporodna depresija ima lahko blodnjave vložke, ali pa mine le kot lahna otožnost.Posebnega pravila tu ni.Situacijsko pogojene depresije na primer po izgubi bližnjega svojca ali zaposlitve minejo običajno brez psihotičnih znamenj.Ker ima depresija toliko obrazov, pa tudi razlogov, je v splošnem ne moremo primerjati.Prav tako ne moremo dpresivnih stanj seštevati,saj prestane nekdo depresijo le enkarat v življenju, pri drugem se ponavlja večrat, tretjemu pra predstavlja trajno osebnostno motnjo.