Pišem tudi v ta forum, saj sem že čisto obupana.

Imam problem s fantom oziroma sem ga imela….sedaj itak ne vem kaj je če je še kaj. Namreč zadeva je sledeča. fanta sem spoznala preko neta in najprej sva se dobivala na pijačkah po približno dveh mesecih pa sva postala par. Problem pa se pojavi v tem, da sva se pogovorila o tem da z bivšimi ne bova imela več kontakta, ker to nebi bilo dobro za najino vezo. Vendar on ni prekinil stika z bivšo še vedno sta se dobivala k njemu v službo je hodila na kavice pa on h njej domov.Za vse skupaj sem izvedela ko so se mi stvari začele zdedi nekaj sumljive v bistvu sem imela šesti čut, da ni tako bi moralo biti. Priznal je da se dobivata ker ji je on nekaj rihtal(službo), potem mu je napisala sms za božič s pripisom sej veš od koga in on mi je celo zgodbico naložil, da je to čist ena druga punca….vglavnem zlagal se je stonauro, da je sms ona napisala sem izvedela ko sem preverila številko. On mi je rekel, da nimata nič in da sta pač ostala samo dobra kolega,sej problem je v tem k se njemu to res ni zdelo nič kaj takega, da je na kavo z njo hodil pa tud pravi sta bila baje že prej prjatla preden sta sploh bila skupaj kot par in sta bila zdej tudi kao prijatla…je pa situacija taka, da ima ta punca že dve leti fanta, tako da se mi zdi malo čudno,da bi se potem še mojim neki petljala……….film mi je počil, ker naj bi on prekinu stike z njo, ona ga je pa še kar naprej neki kontaktirala (tako pravi on), Enkrat spomladu sem spet izvedela, da sta v stiku in on mi je to zamolčal, čeprav sem ga spraševala če imata spet kakšne stike.Tako, da smo se potem na mojo željo dobili vsi trije in enkrat razčistili situacijo…….ona je tudi trdila da sta bla samo prjatla in da je on njej fullllll pomagu v življenju in da se je vedno lahko na njega obrnila , vglavnem itak ne vem kaj naj verjamem….ker da bi ona njemu pa sebi hotla v skledo pluvat, sigurno da ne.

To cela ironija je trajala približno pol leta, da mi je skrival, da se njo dobiva in da sta v stiku, tako da kljub temu da smo kao razčistili zadevo, v meni še vedno nemir, saj sem izgubila popolnoma vse zaupanje kar sem ga imela, tudi to me muči, zakaj je sploh šel v vezo z mano če se je imel še vedno namen dobivati z njo. Vglavnem ugotavljam da mi je vse to močno načelo mojo samozavest, in se ne počutim več vredna ničesar sploh pa imam občutek da nisem dovolj dobra zanj.Drugače se dobro razumeva brez kakršnihkoli velikih kregov in nesoglasij, ampak tako je bilo tudi v tistem obdobju ko se je še vedno dobival z njo. glede na to da imam občutek, da je že pol leta vse vredu me dvomi in vse skupaj tako razjeda, da bi najraje končala vezo.

Kaj si vi mislite glede na vse napisano, delam iz muhe slona ali so moji občutki upravičeni.

Hvala

frfa,

vaši občutki zmede, prevare, ponižanja so vsekakor upravičeni in resnično vredni vsega zaupanja! Dovolite si VEDNO zaupati svojim občutkom in telesu, še posebej pa v stiski. Namreč, TELO in ČUSTVA ne poznata laži, saj je lež/neresnica razumski pojem. Telo ne laže, nikoli in je najzanesljivejši poročevalec o tem KAKO smo in je to potrebno vzeti strogo resno, sicer pričnemo živeti v zanikanju in tako zgubimo stik s seboj. Da niti ne govorim o posledicah, ko tako pričnemo hoditi v konlfikt sami s seboj…

Glede občutkov prevare je jasno, da mora zanjo prevzeti odgovornost tisti, ki nepošteno skriva resnico. Partnerju je to potrebno jasno in odločno predstaviti in, kot pravimo, si naliti čistega vina. Sami se moramo odločiti s kom hočemo živeti in kako. Ne si zatiskati oči, ker partner čuti resnico, pa čeprav jo je včasih težko razumsko dokazati. In to je dovolj za resen pogovor.

Dejstvo je, da lahko predamo le eno srce, in to enemu srcu. To je edino iskreno, resnično in smiselno. Očitno pa je, da sta oba s partnerjem v novo zvezo vstopila ne da bi čustveno razrešila pretekle odnose in zato se dogaja, da preprosto ne moreta še imeti vajinega odnosa oz. vajine lastne zgodovine. Razumsko sta vidva hotela vzpostaviti pošten dogovor, žal pa čustveno živita nekje drugje. Niti dogovor niti podpisana pogodba, s katero se dogovorita da prekinjata stike s preteklimi NE moreta veljati kot čustveno jamstvo. Neko izgubo odnosa, ločitev iz preteklosti je potrebno najprej sprejeti, jo preboleti in ko je predelana, lahko zajadramo dalje. Z novmi spoznanji, spremenjeni, drugačni in bolj zreli. Drugače ne gre oz. delamo škodljive kompromise.

Iskreno se pogovorita kaj čutita ob vsem tem, kar se vama dogaja, kaj en ob drugem, kje sta z mislimi, zlasti s čustvi. Ne bo dolgo minilo, ko si bosta priznala kaj se pravzaprav dogaja in tako odprla prostor resnici oz. bistvenemu vidiku težave. Verjamem, da bosta našla rešitev, ki vama bo ustrezala in ki bo spoštljiva do obeh.

Lepo pozdravljam!

Gospod Edin, rada bi vas povprašala glede tega, ko pravite, naj vedno zaupamo svojim občutkom in telesu.

Naj opišem svojo situacijo. V preteklosti sem imela fanta, ki sem mu popolnoma zaupala, pa je to zaupanje zlorabil, me prevaral itd. Po tistem sva še poizkušala in jaz sem ga prosila, naj prekine stike s temi osebami, če želi, da sva skupaj, saj mu sicer ne morem zaupati. To se ni zgodilo in po neštetih prepirih ter novih in novih poizkusih, njegovih obljubah, izjavah, da kompliciram, sem z njim le končala.

Danes imam drugega partnerja, ki ga sicer zelo spoštujem in imam rada, a se mu zaradi pretekle izkušnje zelo bojim zaupati. Vem, da je to popolnoma druga oseba, z drugimi vrednotami, a v meni je še vedno strah, da bi bila “naplahtana”. O tem se z njim tudi pogovarjam, a ne želim, da bi se najin odnos vrtel okrog te točke, temveč bi rada napredovala in se ne obremenjevala s tem, temveč preprosto – zaupala. Namreč ko mi recimo pove, da je s svojimi prijatelji, se v meni oglasi “zvonček iz preteklosti” in takoj začnem sumiti, da mi mogoče le ni povedal po pravici in se začnem počutiti ogroženo. To so moji občutki. Ne dvomim o tem, da me ima rad, se pa v takih trenutkih v meni pojavi strah pred tem, da bi bila še enkrat prizadeta. Nikakor pa ne mislim zato svojemu partnerju kakorkoli omejevati stike z njegovimi prijatelji/prijateljicami.

In tako zelo si želim, da bi lahko spet enkrat nekomu POPOLNOMA zaupala, ne da bi se v meni skrival strah, da kaj takega ni mogoče in da “za vsak slučaj” to moje zaupanje v druge ljudi ni 100-odstotno. Kako naj si pomagam?

Spoštovana Jesenska,

zloraba zaupanja, še zlasti v intimnem odnosu, kjer ima telo velik pomen, je velika bolečina in izguba. In če se to ponavlja, je edino prav, da ste prekinila in se razrešila zlorabljajočega odnosa. Vi ste prevzela svoj del odgovornosti za to, da se zaščitite in ste zaupali sebi in telesu. Lahko ste nase ponosna.

Popolnoma normalno je, da se po bolečih izkušnjah bojite ponovno zaupati. Vendar, ko v odnosih tvegamo, tvegamo ravno zavoljo resnice, zato si vi zaupajte še več, predelujte ta strah in bolečino z vašim partnerjem. Nenazadnje mu s tem date možnost, da se pokaže njegova ljubezen do vas in odločitev za vas (in obratno) – da vam bo stal ob strani v bolečini, pa če je treba to temo načenjati na vsakem vogalu stanovanja 5x/dan! Enkrat jo bosta že predelala in takrat obrnila novi list.

Vajin odnos se seveda normalno vrti ravno okoli te točke (in še marsičesa) – DA! Če naj bo nova zveza bolj zrela od preteklih, bo najbrž ravno v spoznanju, da je vredno tudi v bodoče graditi na zaupanju, pa naj si bo za nami sto bitk, sicer tvegamo, da se (spet) pričnemo domov vračati v svoj mali zaprti svet, čustveno čedalje bolj sami…

Zaupanje pa ni preprosta reč, za katero je dovolj da se zjutraj zbudimo, odločimo in hop – zaupam! Ne, je nekaj, kar gradimo v času intimnejših odnosov, material za to gradnjo pa je sestavljen iz lepe merice samozavedanja kdo smo, od kod smo in kam gremo, pa do odločitve za predanost, iskrenost, spoštljivost in seveda vztrajnost – OB drugem in Z drugim. Je odtod VZAJEMNOST, ki nam lahko v vsakem momentu odgovari na vprašanje “Ali čutim, da me čuti, da ve, kako mi je?”. Zato je zaupanje in odnos hkrati tudi iz dneva v dan na preizkušnji, kakor most. Če je kvaliteten, bo vzdržal marsikateri potres.

Skratka, skupaj predelujta – iskreno, spoštljivo in resno. In ne pozabita tudi na humor (pravzaprav se ta prikrade spontano, ko je odnos dovolj varen). Končno, sploh ne dvomim v vajino odločnost, da bosta skupaj s partnerjem prej ali slej to predelala in začutila, da si v bistvu že delita tako željeno zaupanje.

Srečno!