Pozdravljeni!!
Stara sva 42 let in imava skupaj sineka, starega 4 leta. Partnerka ima 17-letno hčerko iz prvega zakona!
Problem je v njeni hčerki!! Hči je namreč prava nemarnica, sobo ima kot ne vem kaj – sicer sami presodite po slikah, ki sem jih pripel!! Kadi, pije, ponočuje nekje 2-krat tedensko. Vse, kar je super pri njej, je šola, ki jo kar v redu tudi izdeluje!! Sprejel sem jo kot svojo hčer, ampak ne morem tolerirati, da ne zna za sabo kaj pospraviti – na primer, ko se tušira, ostane za njo prava »štala«. Ko si dela jesti, ista pesem. Če bi nama kdaj pomagala pospraviti stanovanje, bi se bilo nekako, ali pa posodo pomiti. Jaz pa moram pri tem biti tiho, kar je najhujše. Saj če bi njej kaj rekel, bi bil ogenj v strehi s strani partnerke in hčerke. Če se komu kdaj potožim, da kaj ni v redu, je to partnerki, ki potem sama razčiščuje s hčerko. Ampak verjemite, v nekje 8 letih se ni še nič spremenilo na bolje. Potem da o odnosu med materjo in hčerko ne govorim: ima jo kot za neko njeno priležnico. Za vsako malenkost, če ji ni kaj prav, odgovarja z ipiko in drenjem na partnerko!!!

Prosim, pomagajte mi z nasveti,ker ne vzdržim več in se bom po vsej verjetnosti, če ne bo rešitve, tudi odselil!!! Oprostite slovničnim napakam, ker nisem ekspert!!!
HVALA
LP

Spoštovani g. »valkiri«!

Najprej priznanje, da ste svojo pastorko sprejeli kot hči. Verjamem pa, da ste danes že na koncu z živci in potrpljenjem. Kar čutiti je, kako se »kuha« v vas in je samo vprašanje časa, kdaj vam bo prekipelo… Verjetno na vašem mestu res ni enostavno brez »pooblastil za ukrepanje« (kot očim) spremljati, kaj se dogaja med vašo partnerko in pastorko, še težje pa sprejemate ves nered oz. kot vi pravite hčerino »nemarnost«. Morda bi še nekako »sprejeli«, da njej pač tak nered v njeni sobi čisto ustreza (ki niti ni tako zelo neobičajen za najstnike). Mislim, da tisto, kar vas najbolj moti, je »štala«, ki ostane za njo v skupnih prostorih. In predvsem to, da ne sodeluje pri skrbi za stanovanje oz. urejanju le-tega. Za dodatek pa še napet odnos med mamo in hčerko ter kup tveganih vedenj pri hčerki. Hkrati se zavedate, da je partnerka tista, ki kot njena mama lahko v prvi vrsti ureja odnos s hčerko. Kar vas dela le še bolj nemočnega, saj se po vašem opažanju v vsem času ni nič spremenilo, partnerka pa dopušča, da se hči do nje vede po vašem opažanju izkoriščevalsko in poniževalno.

Kot problem ste izpostavili hčerko – pastorko oz. njeno nemarnost. (in njena »tvegana in ne najbolj primerna vedenja«). Na prvi pogled je hči res glavni problem in bi bilo treba »popravit« najprej njo. A če se malo bolje spustimo v družinsko dinamiko, potem vemo, da otroci pač velikokrat preizkušajo meje (želijo, da jih ustavimo pri tveganih vedenjih – npr. pitju, ponočevanju …), ki jih jim morajo postaviti starši. Hkrati pa odigravajo oz. preigravajo svoja težka in nepredelana občutja na take načine, kot jih vi opisujete (in vas spravljajo v nemoč in celo že v obup). Na ta način v bistvu iščejo »razrešitev in pomoč« odraslih – modrejših, pametnejših in trdneje stoječih od njih.

Zato vas povabim, da se skušava najprej malo vživeti v to dekle in njeno doživljanje. Sicer bi si pogosto raje želeli neposredno spreminjati problematično vedenje (in včasih je to čisto na mestu, ko je zaradi varnosti otroka nujno postaviti mejo – npr. pri opijanju, ponočevanju – skratka, pri stvareh, ki jo neposredno ogrožajo…). A običajno dosežemo boljši učinek in predvsem naredimo ob tem še nekaj za dober odnos z otroci, če skušamo razumeti, kaj nam preko dejanj, ki nam gredo na živce (ali pa se nam zdijo neprimerna oz. nevarna) skušajo povedati o svojem doživljanju in stiskah.

Verjetno se sprašujete, le kaj naj vidite za vso to nemarnostjo in konfliktnostjo? V prvi vrsti vse tisto, kar vi doživljate ob tem, ko vse to spremljate, saj je zelo verjetno, da podobna čustva doživlja tudi »najbolj moteči faktor v družini«. O čem »kriči« vaša pastorka? Če skušam povzeti iz vašega opisa, bi rekla, da se vi (in enako ona – otroci so le »odslikava«) počutite nemočni, jezni,besni, na koncu z živci, malo prestrašeni, ker ne veste kako to rešiti, morda celo osramočeni in ob vsem neredu občutite celo malo gnusa in prezira… Zdi se, kot da je zdaj vaše skupno družinsko življenje na preizkušnji, ali boste uspeli najti skupno pot ali ne, ali boste sprejemljivi drug za drugega ali ne… Pa še kaj bi verjetno sami dodali. Nekaj od tega je čisto razvojnih stvari, normalnih za najstniško obdobje – preizkušanje mej, iskanje načinov uveljavitve v medvrstniškem in nenazadnje tudi odraslem svetu – znotraj družine in izven nje, iskanje same sebe … A dekle potrebuje ob vsem tem varen odnos s starši. In med staršema (oz. med mamo in očimom).

In od kje vse to izvira? Ne poznam vaše/njene družinske zgodbe v detajle, a zelo hitro mi pride na misel – kje pa je njen pravi oče? Ima kak stik z njim? In kako se je začelo vaše skupno sobivanje (torej pri njenih 9 letih) in kdaj je postalo problematično z vaše strani? In kaj zanjo danes pri 17-ih pomeni imeti očima, ki ji nekaj »očita in teži« ali pa jo gleda s prezirom in očitajoče? Kakšen odnos imata vidva? Zdi se, kot da pastorka preverja, ali je za vas res še kot »hči« ali pa jo boste nenazadnje (morda še vi) zavrgli ali pa pobegnili pred njo? (Kot je morda »pobegnil« njen oče ali pa se ji odpovedal, ko je mama odšla?) In predvsem kakšen odnos je v resnici med mamo in hčerko? Se mama že »boji« neobvladane hčerke ali ima občutek, da ji je kos in se lahko pogovorita ter razumeta? Kakšni so sicer družinski odnosi? Je varno in sproščeno, ali je napeto, ker so pogosti konflikti v zraku? Nič niste napisali o tem, kakšen odnos imata sicer vidva s partnerko… Ali se res ves vajin odnos vrti le okoli hčerke? Ali se o tem sploh kaj pogovarjata ali pa je to le ena od »bolečih točk«, ki se jih raje izogneta? Ima pastorka trenutno kakšnega zaupnika v družini ali se vsi z njo pogovarjate le glede njenih problematičnih vedenj, ne dobi pa nobenega pozitivnega odziva za vse ostalo (v smislu, da je prizadevna dijakinja, da jo imate radi, da vidite, da se išče in ji želite pomagati pri tem, da je sprejemate… Da vidite tudi kakšno njeno še drugo pozitivno lastnost oz. močno točko)? In ko pogovor nanese na njene težave – kak tip pogovora je to – očitki in ukazi, ali tudi zanimanje, kje se ji je ustavilo, kaj išče npr. v cigaretah in ponočevanju? Moj občutek je, da dekle res globoko išče eno čisto osnovno sprejetost, samo na napačnem kraju in na napačen način (ponočevanje). Z neredom pa preverja, koliko je v resnici sprejeta in ljubljena doma. Ali koga res zanima, kako je? In da bi se verjetno kar nekaj od tega umirilo, če bi to, kar išče, dobila doma na tak način, da bo to tudi ona tako razumela (velikokrat starši mislimo, da smo otroku vse dali, a on se počuti praznih rok – brez ljubezni in sprejetosti…).

Glede na vaš opis problematike in vse, kar se da iz njega zaslutiti o zapletenosti odnosov v družini, bi vam svetovala, da se vključite v družinsko terapijo in/ali šolo za starše. Mislim, da bi bila to »najhitrejša in najlažja« pot do rešitve družinskih odnosov, saj bi vama kot staršema pri razreševanju vseh teh dilem pomagal strokovnjak.

Želim vam veliko poguma pri soočanju s problemom, saj verjamem, da lahko na koncu vsi pridobite!