Dragi Monovci,
Prvič pišem na ta portal, ga pa že dlje časa spremljam in menim, da so vaši nasveti že pomagali marsikateremu posamezniku, ki se je znašel v godlji.
Pišem, ker želim nasvet ljudi, ki niso subjektivno povezani z mojim življenjem in iščem objektivno mnenje, oziroma nasvet, kaj storiti.
Sem v svojih poznih dvajsetih, zaključujem študij, zaradi epidemije koronavirusa sem v službi dobila odpoved, kot mnogi drugi. Tudi to bom preživela in se znašla naprej, kot vsakič do sedaj. Pa da preidem k svoji »težavi«.
S fantom, ki je v svojih zgodnjih tridesetih sva skupaj leto dni. Lahko rečem, da je minilo obdobje zaljubljenosti, spoznavanja. Živiva ločeno, saj ne bivava v istih krajih, trenutno še oba pri starših. Zavedam se, da je to žalostno. Ko sem se zaposlila sem staršem takoj začela prispevati za stroške. Njemu to nikdar ni bilo treba, saj njegovi starši tega ne želijo. Februarja sem računala, da bi se lahko odselila v najemniško stanovanje, vendar se je ravno pojavil nov virus in ker sem vedela, da imam službo za določen čas, sem vztrajala, da s selitvijo počakava dokler se moj nadrejeni ne izjasni o podaljšanju pogodbe. Žal do tega ni prišlo. Fant ima odprto društvo, zato se nisem želela finančno zanašati nanj. Za zagon podjetja, bi potreboval nekoga, ki bi bil pripravljen investirati nekaj deset tisoč evrov za najem prostorov in opreme, ki bi mu omogočala izvajanje dejavnosti. Žal te osebe ni na spregled. Niti je za moje pojme aktivno ne išče, temveč se posveča zgolj nekaj uram treningov na teden. Sama ne vidim možnosti, da se odseliva zase. Njemu lahko stranka vsak čas »odpove«. Jaz prejemam nadomestilo in nisem sposobna finančno vzdrževati najema stanovanja, vseh stroškov in še njega. Pojma nimam, kako si sploh izplača plačo, saj je njegova dejavnost »neprofitna«. Večinoma, ko greva ven kaj pojest, na kratek izlet, nosim vse stroške sama. Ne vem, morda sem si dolgo zakrivala oči, da zadeva funkcionira ampak sedaj sem sama postala brezposelna in vsega tega več ne zmorem. Omenila sem mu, da menim, da bi bilo najbolje, da si najde neko zaposlitev, medtem, ko išče osebo, ki bo pripravljena vložiti finance v njegovo idejo. Parkrat je rekel, da bo. Ne najde nič primernega. Jaz pa ne vidim možnosti, da si urediva skupno življenje. Računam, da bom to jesen zaključila študij in se ponovno zaposlila, pa tudi če ne v poklicu za katerega se izobražujem. Nisem lena, poprijela bom tudi za druga dela. Ampak še zmeraj menim, da moja plača ne bo dovolj, da bi pokrila vse stroške in ob tem lahko še nekako »živela«, ne životarila. Bojim se nesigurnosti njegovega dela. To povem in mi odgovori, da on žal pač pozna samo to delo in da je edino delo, ki ga izpolnjuje in mu omogoča rast. Da je to »on«. Kaj narediti? Rada bi ga podprla na njegovi karierni poti, vendar trenutno ne vidim pogojev za življenjsko eksistenco.
V naslednjih petih letih bi si rada ustvarila družino. Ampak, kako? Bojim se, da kljub temu, da sam pravi, da si želi družino in otroke, da ne bi bil kos svoji odgovornosti. Takrat namreč ne razmišljaš kaj bi delal, da bi družino preživel in ali ti je to všeč, temveč poprimeš za delo, ki je na voljo, mar ne? Sicer je zelo prijeten in preprost, ljubezniv. Vem, da me ima rad in jaz imam zelo rada njega.. Zelo si želim, da bi mu uspelo ustvariti podjetje, ker vem, da bi ga to izpolnilo. Bojim pa se, da mu društvo več pomeni kot to, da si ustvariva skupno življenje in da je ves moj trud zaman. Za dva ne morem prispevati. Kaj vi menite? Vesela bom vsakega mnenja, nasveta. Predvsem pa tistih, ki ste morda bili kdaj v moji koži.

Spoštovani,

Najprej naj povem svojo oceno, da vidim vaša čustva – bojim se nesigurnosti njegovega dela – kot ustrezna. Mislim pa, da ne gre samo za to kako donosen in stabilen je določen posel, ampak za širšo sliko kako nekdo opravlja odrasle funkcije. Freud je nekoč rekel, da je zdrav tisti, ki lahko ljubi in dela. Če ga parafraziramo, bi lahko rekli, da je odrasel tisti, ki živi ločeno od primarne družine, s svojim delom skrbi zase, si ustvari sekundarno družino ter poskrbi tudi za njo. Odraščanje ni lahko, je pa del celovitega kvalitetnega življenja. Kot otroci smo popolnoma svobodni. Takrat je vloga staršev, da skrbijo namesto nas. Na neki točki je pa dobro, da starši izgubijo vse funkcije v našem življenju in jih prevzamemo sami. To pomeni seveda veliko manj svobode in več skrbi. V praksi bi to pomenilo spremembo v hierarhiji vrednot. To, da nekdo kot odrasel partner zagotovi sredstva za življenje svoje sekundarne družine bi postalo pomembnejše od tega, da počne ravno in samo tisto, v čemer uživa. To seveda ne pomeni, da vrže sanje v smeti. Samo na odrasel način izvede zagon želenega posla. Pri tem tudi odraslo ugotovi, kaj mu trenutno manjka, da posel ne zaživi tako kot si je zamislil. Vendar to je tema bolj za partnerja ….

Je pa tako kot je zapisal velikan svetovne psihoterapije Irvin Yalom – čustveno popolnoma zrel človek ne obstaja. Vsi smo na neki točki emocionalnega odraščanja. In to velja tudi za vaju s partnerjem. Lahko se direktno pogovorita o tej temi. Vsakdo se ima pravico odločiti, da bo odrastel samo do določene točke. Danes veliko mladih iz različnih razlogov ohranja del odvisnosti od svoje primarne družine. In imajo vso pravico. Sam sicer menim, da je s tem kvaliteta lastnega življenja močno okrnjena. Takole iz vašega zapisa se mi situacija ne zdi zelo dramatična. Ne vidim razloga, da se ne bi direktno pogovorila, do katere točke namerava kateri od vaju odrasti. Kaj to pomeni v praksi in kaj to pomeni za vajino skupno prihodnost. Pogosto se obnese tudi pristop – skoči v vodo (selitev na svoje, otrok) in je. Predvsem lastni otroci pospešijo trganje vezi s primarno družino in okrepijo občutek lastne odraslosti. Pa tudi selitev na svoje.

Omenim še nekaj. V partnerski terapiji se pogosto srečujemo s situacijo, ko eden od partnerjev prevzema odrasle funkcije drugega. Recimo ga spodbuja, da naj si najde službo, mu ureja razgovore, dodeljuje opravke, mu išče investitorje itd. Če obema partnerjema to ustreza, je vse ok. Ampak pogosto jima ne. In videti je da tudi vam ne. Zato raje svetujemo komunikacijo z jasno začrtano mejo med dvema odraslima. Recimo: »Imam ter rada in ti privoščim, da uživaš pri svojem delu. Vendar, trenutno ne zagotavljaš enega od osnovnih pogojev, da si ustvariva družino. Hkrati praviš, da tega niti ne nameravaš. Rada bi ti povedala kaj to pomeni zame in da se pogovoriva kako naprej …«

Lep pozdrav,
Uroš Drčić