Lepo pozdravljeni!

Po dolgem razmišljanju sem se tudi jaz odločila, da vas vprašam za mnenje. S partnerjem nama teče peto leto, imava dve leti starega otroka, ki naju zelo razveseljuje. Problem, za katerega rabim nasvet, pa je partnerjeva služba, s katero je dobesedno obseden. O tem sva že večkrat imela razgovor, a zaman.
Dela namreč pri privatniku, kjer se želi nenehno dokazovati. Saj glede dela je priden, ampak mene moti to, da smo kot družina zelo malo skupaj. Vstaja že ob petih zjutraj in je do 18. zvečer v službi. Zdaj si pa predstavljajte, kdaj je potem z nama, da ne govorim še o sobotah, ko se njegovo delo zavleče tudi do 16 ure.
Jaz delam v šolstvu in imam zelo v redu delavnik, tako da sem s svojo službo neizmerno zadovoljna. Včasih mi celo vrže pod nos, kaj pa vi v šolstvu uživate, pridite enkrat delat v gospodarstvo pa boste videli. Resnično ne vem, kako naprej. Sem mu že milijonkrat povedala, da ima naju z otrokom, ki rabiva veliko pozornosti.
Tudi glede financ je napeto, do sedaj sva imela skupni račun, pred nekaj dnevi pa se je odločil, da bova plačevala vsak pol. Kaj mi svetujete? Kaj naj mu še povem? Ko mu omenim kaj za službo, mi samo reče, da bo šel delat nekam drugam, kjer bo zaslužil očitno manj kot do sedaj in takrat bom baje videla, kako je to. Pa ni vse v denarju, a njemu očitno je. Lahko rečem, da kot partnerica nimam nič od njega. Kar mi je zelo hudo, saj rabim pozornost in ljubezen.

Najlepša hvala, da ste me brali, in najlepša hvala za kakršen koli nasvet.

Spoštovana gospa Maja26,

verjamem, da vam ni lahko preživljati cele dneve sami z otrokom in z občutki zanemarjenosti in nepomembnosti, strahu (verjetno se sprašujete, kje sta se »zgrešila«), jeze in ogoljufanosti, ko imate občutek, da niste slišani in da se situacija zaostruje. Kakor se nam včasih zdi, da je v tem svetu ob včasih dejansko krutih pogojih na trgu dela težko najti zadosti časa za partnerja in družino še vedno velja, da kar/kogar ljubiš, za to imaš čas/boš našel čas. Sicer odgovora na vprašanje, kaj je »zadosti«, vama ne mislim dajati, ker se mi zdi, da mora biti stvar dogovora med vama. A vsekakor mislim, da si vedno lahko človek uredi v doglednem času službo in delavnik tako, da je lahko vsaj nekaj časa tudi z družino. Dejstvo je, da brez skupaj preživetega časa se začnemo odtujevati, počutiti kot tujci, eni se počutijo malo krivi in se za vsako ceno branijo, drugi malo jezni in ogoljufani. A po drugi strani se mi zdi ta »problem partnerjeve službe in denarja« samo »simptom« ene globlje ranjenosti in stiske.

Glavni problem, ki ga jaz čutim v vaši zgodbi, je neslišanost oz. nerazumevanje med vami in partnerjem. Kot da se ne bi smela slišati… Kot da je vsaka beseda ogrožujoča, vsako pogrešanje pomeni grožnjo in obtožbo. Merita moči, ure skupaj preživetega časa … in zdaj bosta preštevala še vsak svoj denar. Oba osamljena in ogoljufana.Vse to pa opazuje in čuti tudi vajino detece.

Ko pa v resnici oba hrepenita po ljubezni in sprejetosti, po tem, da bi drug zmogel videti, koliko se trudim zate, po tem, da bi bila upoštevana. Ne vem, kdaj in kje se je vajina »zgodba ljubezni« sprevrgla v »zgodbo bega pred drugim in obtoževanj«, ne vem, ali je bil tak njegov delavnik že od nekdaj ali se je podaljšal zdaj, ko imata družino in naj bi bili več časa skupaj vsi trije.

Ključno se mi zdi, da se začneta resno in čimbolj umirjeno pogovarjati o tem, koliko spoštovana in upoštevana se čutita v tem odnosu. In če tega trenutno ni čutiti, kam je izginilo to? Zakaj se je kar naenkrat naselilo toliko strahu? Toliko bolečine, zavrženosti in zanemarjenosti? Od kje to? In da pri tem govorita izključno o sebi in svojem doživljanju, brez tega da bi začela drug drugega obtoževati. Ker to zadnje rane pri poslušalcu le še poglobi in onemogoči pogovor in slišanost pri drugem.

Vztrajajta pri tem toliko časa, da bosta z rezultatom oba zadovoljna (rezultat oz. dogovor ni nujno »matematična polovica!!!«). Če je v tej fazi težko oz. skoraj nemogoče, da bi se sama pogovorila o teh stvareh, ne oklevajta in poiščita pomoč (mogoče se motim, a imam občutek, da sta tik pod »vreliščem« in pogovor verjetno ni (več) enostaven). Oba morata dobita ob drugem občutek slišanosti, razumevanja, upoštevanja in spoštovanja. Kar pa bo seveda » proces« – bo trajalo. A nekje se mora začeti. Brez tega odnos »škoduje« vama in otroku.

Vse dobro in vztrajajte, da se stvari začnejo reševati – čimprej!