prosim za nasvet
Pred 2 mesecema je mojemu fantu umrla mama. Glede na to, da je živela kar daleč stran je nisem imela možnosti osebno spoznati (slišali sva se preko telefona), prav zato jo tudi fant ni tako pogosto obiskoval (2x do 3x na leto po kak teden).
Naredila je samomor, živela je sama in vem da je bila zagrenjena, saj ji je mož umrl že pred leti, otroci pa so šli vsak svojo pot, saj niso imeli doma možnosti zaslužka.
Zdaj se dogaja da se je čisto zaprl vase (moram povedati da sva imela že brez tega nekaj problemov, saj tudi midva nisva iz istega mesta in se bolj redko vidiva kot če bi bila blizu, se pa slišiva in sva vsak dan večkrat v kontaktu) in je odrinil tudi mene stran. Ne vem ali ima občutek krivde ali je to način žalovanja, v glavnem hoče biti sam in sam in sam. Ko sem ga prosila, takoj po smrti naj se odpre, naj govori, ni mogel, bolje rečeno, obnašal se je skoraj kot da ni nič, le sem ter tja je govoril sicer od nje ampak nikoli v smislu žalovanja, le spomine. Ker sva vse najine probleme postavila na stranski tir sem jaz po 2 mesecih obnašanja v stilu ” vse je v redu, z nama in našimi plani se nikamor ne mudi ” dojela da to tako ne gre in sem mu rekla naj se odloči kaj želi in kaj ne in naj se mi takrat oglasi. Dala sem mu čas za razmislek on pa me je začel čisto ignorirati. Ko sem videla da je res na tleh sem ugotovila da to ni bil moj najboljši način in sem poskušala s pogovorom, vendar še vedno nič!!! Na vsa vprašanja odgovarja mlačno z ne vem, ne vem in ne vem.
Vem da me ljubi (ali me je ljubil, saj ne vem več če me), vse prijatelje je dal na stranski tir, ne more govoriti z menoj, tudi videti me ne želi, komunicirava preko sms-ov in interneta.
Ne sprašujte me kako funkcioniram ker ne vem, poskušam mu biti v oporo in ga pustiti pri miru, vendar bo zdaj 1 mesec odkar se tako obnaša in se sprašujem ali ga pustim in mu dam prosto pot, po drugi strani pa vem da je trenutno v stiski in tega ne morem storiti.
Ne vem, kako naj ti odgovorim, in ne vem, ce ti bo kaj pomagalo. Pravzaprav ga lahko cisto razumem. Jaz sem se v zadnjih mesecih zaprla vase, in o tem, kar cutim, ne govorim tako rekoc z nikomer. Ker ne morem – ker vem, da skoraj nihce ne razume. Ne sili ga, da se odpre – ga pa poslusaj. Tezko je o tem govoriti z nekom, ki nima te izkusnje. Pravis, da komunicirata le prek interneta in sms-jev. Nekateri tako laze komuniciramo. Jaz se vec mesecev sploh nisem oglasala na telefone – vem pa, da bi odgovorila na sms ali na mail, ce bi ga le kdo poslal. Se nekaj, en mesec je morda zate veliko, za nekoga, ki zaluje, tudi pol leta kar mine, ne da bi se sploh zavedal cesar koli okrog sebe.
Tudi sama sem se zaprla vase, pogovarjam se le z najbližjimi, vsem ostalim ne dvigujem niti telefona. Ne vem zakaj toda ne morem, ne prenesem besed, kako si, je že kaj bolje oz. saj more biti menda bolje, itd, zato se takim raje izogibam.
Pusti ga, bo že sam prišel do tega ali te potrebuje ali ne, vedi pa, da taka izkušja za vedno spremeni človeka.
Saj ga ne silim, tudi kličem ga ne, ker je prosil naj ga ne. Na sms-e mi odgovarja, na maile tudi, samo težko je ko tako odprt in ljubeč človek naenkrat postane čisto druga oseba. Nočem da mi odgovarja ker misli da ima neko obveznost do mene in me ne more pustiti ker mu je žal, ali kaj jaz vem. On vsaj ve da žaluje, kaj hoče (mir) in kako se počuti (bedno), jaz pa hodim okoli kot kura brez glave, oglašam se mu, probam se pogovarjat z njim, včasih je odziv dober, včasih slab. Ne vem več kaj naj naredim, sploh glede na to, da je veliko stvari storil narobe in to ga zdaj tudi žre, ampak je v bistvu dober človek. Kako naj ga prepričam da ni mogel storiti nič da bi bilo bolje, če še sama 100% ne verjamem da je tako, saj bi lahko naredil več za mamo, ampak je zdaj tako prepozno in s tem se mora sprijazniti.
Kaj naj storim? Naj mu naredim “uslugo” in ga pustim, ker sem del njegove preteklosti katera vključuje tudi njegovo mamo, in bi rad vse pozabil ali naj čakam kdaj me bo, če me bo zares potreboval, ker to kar se sedaj dogaja ni nič. Jaz govorim, on je tiho, zavedam se, da se mu je svet sesul, prosila sem ga naj govori o tem, pa se je nekako pretvarjal da je vse ok in da je pač tako, zdaj pa mu je udarilo ven. Vem da ne more žalovati ko jaz hočem, ampak sem vedela da bo slej ko prej prišlo na plan in zdaj ne vem kaj naj, on pa ne kaže nobenega interesa po napredku. Vem da je še zgodaj ampak je sam, nima nikogar, jaz pa sem čisto nemočna.
Ko je mojemu fantu umrla mami, jaz nikakor nisem razumela, da me on enostavno noče imeti ob strani, zakaj ne, počutila sem se odrinjeno, pri njemu ni dolgo trajalo a ko je umrla meni, sem vedela kako mu je bilo takrat.
Včasih eni želijo pokopati preteklost tudi s tem, da pustijo fante, punce, prijatelje….drugi ne…
Verjetno je le tako žalosten in nekako ne najde smisla za življenje, bolj pa mu boš težila, bolj drezala vanj slabše bo…mora se sam najti in priti do tebe… mislim, da je čakanje dobra rešitev… a ne odmakni se čisto, enkrat na teden ga vseeno pokliči…mu kak sms pošlji, pusti pa bolečo temo na strani in ne sili ga da govori..moj brat zelo težko kaj pove…jaz pa bi skoz le o mamici govorila, ker se mi zdi lažje…
Sigrno te ima fant rad, toda v tem času ne more drugače.
Jaz sem tudi odrinila nekaj ljudi stran, ker so del preteklosti, pa ker se mi zdi, da v času najhujšega niso bili preveč pripravljeni na pomoč, tako se mi najboljša prijateljica ni javila od pogreba dalje, pa sem ji mail napisala, da sedaj vidim kaka je in da jo pač nočem imeti ob sebi, potem pa sva se nekaj pomenile, zakaj je tako, neka stara zamera in pač ni vedela kako in kaj, ali hočem družbo ali ne, pa je še rekla, da je ona ponudila naj jo pokličem kadar želim a jasno jaz tega nisem naredila preprosto zato, ker se mi je zdelo trapasto, da bom prosila za družbo in pomoč, če bi ona želela to potem bi stopila v stik in ker je bila najboljša prijateljica bi lahko tudi gladko malo vprašala če si jaz to želim ali ne. No in sedaj si resnično ne želim več tega in nje.
Drži se, ne odidi čisto a ne rini preveč.
Bučka hvala za tvojo zgodbo, vem da ne morem razumeti kaj se mu plete po glavi, to odrinjanje pa tako boli. Pustim ga pri miru, sicer si dopisujeva vsak dan preko sms-ov, ampak boli vseeno. Šla ga bom obiskat, omenila sem da živiva kar precej narazen, seveda sem mu povedala da bi rada prišla, ter naj računa na to, zdaj med prazniki, ni ne potrdil ne zanikal, je rekel da bo videl kako je z dopustom. Žal mi ga je, pa ne vem kaj naj naredim, pač čakam kaj bo on storil, dala sem mu prosto pot.
Ja sej tako je tudi prav.
Plete se mu marsikaj in ni lepo. Hudo je in ne znamo se obnašati, ko enkrat izgubimo ljubo osebo. Vso jezo pa mečemo na druge, ki v bistvu niso nič krivi, ponavadi ravno na fante ali punce.
Lahko pa je srečen, da ima tebe in ko bo pripravljen bo sigurno prišel prvo k tebi.
Malenkost pa javi se še kaj.
Upam pa, da bo fantu kmalu malo bolje, čeprav ni za računati, ker mislim, da to nikoli ni bolje.
Držita se!
Zopet se oglašam, nekaj časa me ni bilo, saj so stvari kar stale na mestu, tako da niti nisem imela kaj pisati.
Za vse ki ne veste, je vse napisano v zgornjem mailu, no sedaj pa je še nekaj novih stvari in v bistvu se celotna situacija kar zaključuje počasi. Naj omenim da mi je vmes zbolel še oče, tako da imam tudi s te strani dodatni udarec, ljubezenske težave pa so tudi še vedno tu. Poskušala sem na vse načine, govoriti o tem, biti tiho, pustiti ga pri miru, prositi da se dobiva, da grem k njemu (sva iz različnih držav), ma ne vem kaj nisem vse poskušala,….. ali mi odgovori, ali ne, večinoma je tiho, kratki odgovori, ponavadi pove da ni dobro ipd.
Včeraj pa sem mu rekla, da bi rada prišla, da ne morem tako naprej, naj mi pove kdaj si lahko vzame čas (pomoje nisem iskala preveč po 3 letih veze) in mi odgovori, da mu ni do pogovora, naj ne prihajam, da ne ve več kaj čuti do mene, ne ve ali me še ljubi, da je očitno oddaljenost in izguba mame naredilo svoje, da si nič več ne želi, ter da je vse brez smisla.
Pomoje da sem hotela kar umreti…….
Zdaj pa se prepričujem da je tako najbolje in da je mogoče prav da vsaj vem, da me ne ljubi več in da hoče čisto na novo začeti življenje in najbolje da ga pustim pri miru. Boli pa.