Pozdravljeni. Prosila bi za mnenje, ker enostavno si dogajanja ne znam razloziti na noben nacin. S tem fantom, s katerim sem v stiku sva se spoznala letos poleti. Nisem imela niti najmanjsega namena se spuscat v karkoli, ker imam zelo slabo preteklost na ljubezenskem podrocju in sem kar malo “zasovrazila” nasprotni spol. Resnicno mi ni bilo do zaljubljenosti, zveze, ljubezni. S tem fantom sva se zapletla. Videvala sva se se po odhodu iz morja domov in videvava se se danes. Ko sva skupaj, je noro lepo. Na splosno je zelo skrben, pozoren, simpaticen, dobrega srca. Ko odidem od njega, se vcasih slisiva kaj vmes, vcasih pa lahko tudi po 4 ali vec dni ni znakov zivljenja. Ce mu pisem, mi naceloma odgovori. Tukaj se pa pojavi problem iz moje strani, enostavno nevem, kaj je prav. Nevem ali je prav, da mu pisem, da ga poklicem ali sem prevec vsiljiva. Kaj menite, je prav, da se pogovorim z njim? Hvala.

Ja, pogovori oziroma pogovarjaj se z njim. Bodi to, kar si, ker tako se je začelo. Do te zveze je prišlo zato, ker nisi ničesar pričakovala. Zato se nisi v ničemer pretvarjala ali se prilagajala. Nisi si želela zveze, zato si lahko ostala pristna. Nadaljuj tako, predvsem pusti pričakovanja in uživaj v sedanjosti, v tem kar je. Naj ti še naprej na nek način ne bo do zveze, vsaj ne do te mere, da bi se pretvarjala. Če želiš mu piši, ker to si ti. Njemu pa pusti, da je to, kar je on in da se odziva manj, da ne piše prvi. Moški smo pogosto taki, da komuniciramo šele takrat, ko se je potrebno kaj zmenit. Ampak ne obremenjuj se s tem.
Seveda tudi ti jemlji njega še naprej takega kot je. Brez pričakovanj ali celo zahtev, povsem naravno. Verjetno so na njemu stvari, ki ti niso všeč, ali pa jih boš še odkrila. Ne laži si, da so ti všeč in ne skušaj jih ignorirati. To je on. Če se bodo pojavile stvari, s katerimi ne moreš živeti, bo čas, da narediš konec. Ampak verjetno je, da takih stvari ne bo.
Na koncu, ne glede na to kaj se bo zgodilo, boš bodisi v zvezi, ki si je nisi želela ampak si v njej, ker ti je lepo, ali pa ti bodo ostali lepi spomini na pristen odnos.
Vso srečo!

Hvala za čudovito napisane besede in mnenje!

Sedaj se pa resno sprašujem v kaj sem se spustila. Namreč, teden dni nazaj sem mu pisala, da bi bilo res lepo, ce bi si lahko vzel vkratkem kaksno minutko casa zame (ker sem tip cloveka, ki zeli resit stvari katere me mucijo). Odgovoril mi je, da si bo vzel cas in na tem je ostalo. Mineva teden dni, od njega ni ne duha ne sluha. Ne pise, ne poklice. Nic.. Na zacetku je bilo vse super, potem je pa vedno bolj zacel z izgovori, da konstantno dela. Ni se oglasal po vec dni zapored. Danes sem mu pisala (v sali) ce je se ziv, dobila sem nekaj odgovorov vendar na zadnji moj odgovor njegovega ni bilo vec. Resnicno ne razumem kaj pri streli jasni se dogaja. Imam 8 let zvez za sabo, raznih spoznanstev in poznanstev, prijateljev vendar cesa takega se nisem dozivela. Tudi ko sva se videla, enkrat je bilo super lepo, drugic je komaj govoril z mano.

Pozabi SMS/chat. Pokliči.

Konstantno se srečujem z ljudmi, ki so skušali reševati medosebne težave preko SMS, pa so še bolj zabredli …

Nimam cilja, da bi reševala zadeve pisno. Daleč od tega. Stvari, če je le mogoče rešujem na 4 oci. Ampak vedno sva se dogovarjala in pogovarjala preko messengerja, ce sem iskrena. Preko sms nikoli prav tako izredno izredno malo preko klicev. In mi je nekako ta nacin ostal. Zato sem mu tudi pisala in ga “prosila” za njegov čas, za katerega je tudi odgovoril, da si ga bo vzel. Nisem pa oseba, ki bi prosila in “tečnarila”.

Ne vem, ampak meni je jasno, da tipu ni kaj preveč mar in ti pač da nekaj drobitinic v upanju, da si kupi nekaj časa oziroma miru pred tabo. Kaj je vzrok ne vem, pa niti ne vem, ali je tebi ta vzrok pomemben. Vsekakor bi bilo bolj ga poklicati in reči bobu bob, v kolikor ti ga uspe dobiti na telefon.

Pozabi in pojdi naprej.

Stvari, ki te mučijo, rešiš v pogovoru na štiri oči, ko je zveza toliko dozorela, da obeta in je tudi druga stran pripravljena vložiti nekaj napora. Trenutno jaz vajin problem vidim tako, da ti hočeš več, kot je on pripravljen dati. Tega pa s pogovorom ne boš rešila.

Čisto na kratko: ni mu do tebe. S tem umikom ti to jasno daje vedet.
Če moškemu res je do ženske, verjemi, da izkaže orenk interes.
Najslabše kar lahko narediš zdaj je to kar delaš- laziš za njim s pisanjem smsov, željami po pogovoru. On ti daje očitne znake, da mu ni. Pusti ga pri miru, ignoriraj kot on tebe.

SMS – messenger, ni bistvene razlike. Mogoče sem staromoden ampak, če se moraš kaj zmenit se pokličeš, če pa hočeš nekomu samo zaželet lep dan, ali mu izkazat pozornost je pa messenger super.

Hvala vsem za odgovore in mnenja.
Da razlozim svoj vidik oz., svoje misljenje. Ni mi do tega, da silim vanj. Vemo, da cloveka ne moras prisiliti v nic. Tako ne v prijateljstvo, kot tudi ne v ljubezen. Tudi jasno mi je, da ce bi clovek imel interes bi ga tudi pokazal. Kar tudi je od zacetka. Vse, kar je me zanima cemu tak preobrat. Nikoli ga nisem zasuvala s sporocili ali s cemerkoli, sem pustila, da se je odzval pretezno sam “ko ni bil toliko zaposlen”. Razen dvakrat, ko sem ga prosila, da si vzame cas, da bi se pogovorila z njim, ker prisegam na komunikacijo na 4 oci. S tem pa mislim, da ni kaj dosti narobe. Sem mnenja, da smo ljudje in bi se rabili znat pogovarjat. O zeljah, potrebah, pricakovanjih posameznika. Nic nebi bila jezna, da bi rekel: ne zelim imet stikov s tabo, zelim da sva prijatelja, rad bi.. zelim si.. itd. Vem, da to ni tako tezko.. Oz., mogoce se motim? Zahtevam prevec? V vsakem odnosu je potrbna komunikacija pa naj bo partner, prijatelj, druzinski clan. Ampak ce tega ni, ne moram cloveku brat misli..

V vsakem odnosu sta dva človeka in vsak ima svojo zgodovino, svoje strahove, svoje želje in svoj način komunikacije. Nekaj, kar je nekomu samo po sebi umevno, je lahko drugemu tabu.
Nič ni narobe s tabo. Ne zahtevaš preveč s tvojega stališča, mogoče z njegovega, ampak tega ne moreš vedeti, če ti ne pove.
Skratka, ničesar ni, kar bi še lahko storila, razen tistega, kar hočeš storiti.
Ne skušaj preveč razumeti, nekaterih plati partnerja še po tridesetih letih skupnega življenja ne moreš razumeti, kako bi ti razumela, kaj se dogaja v glavi nekoga, ki ga komaj poznaš?

Tebi se mogoče ni zdelo, da si ga zasuvala, zanj pa je lahko vseeno bilo preveč. Nikoli ne sodi drugih po sebi, nimamo vsi enakih potreb. Po drugi strani pa ga morda res nisi zasula preveč, morda je samo on imel kakšna druga pričakovanja ali pa ga je odneslo kam drugam. Nikoli ne moreš imeti vsega pod kontrolo, posledično nikoli ne moreš vsega razumeti in vedeti, kaj se drugim podi po glavi. Opusti ta nadzor. Ko se ne moreš zanesti na druge, se zanesi nase.

Pogovor v živo bi moral vedno biti prva opcija. Vendar pogovora ne moreš izsiliti. Za pogovor morata biti obe strani. Komunikacija v odnosu je nujna, to pravilno ugotavljaš, ampak vidva nimata (več) odnosa.
Ja, zahtevaš preveč glede na to, kaj je on pripravljen dat. Tukaj nisi samo ti, tvoje želje, pričakovanja in stališča, ampak tudi njegova. On ne želi pogovora o tem, ker zanj to ni pomembna tema. Razumeš? Ne vidi prav nobenega smisla v tem, da ti še z besedami pove, kar ti kaže z dejanji.
Zakaj tak preobrat? A veš tisto, ko ti je nekdo všeč, izmenjata si cifre/naslove/FB/whatever, parkrat si nekaj napišeš/pokličeš, se morda tudi dobiš, potem pa ugotoviš, da to ni to? No to.

Žal se je ta zgodba končala drugače, kot si pričakovala. To ne pomeni, da si ti (pre)slaba ali da je s tabo kaj narobe in navsezadnje tudi, da je z njim kaj narobe. Tako pač je. Včasih se zaletimo in si potem premislimo. Te pa zelo zelo lahko razumem. Poskusi ne razmišljati več o njem, mislim, da tukaj ni več nekega upanja, in se raje osredotoči na tiste, ki uživajo v tvoji družbi.