Kolk ti flancaš.

Ja, mož se je že odločil zate. pa kaj še.
Zaradi ekonomskih razlogov vse to prenaša. pa kaj še.
Ja, Julija, premalo ga ljubiš. pa kaj še.

Tisoče izgovorov zanj, da ga opereš. Si ti ravno tak pezdetek (po Rugljevo)?

Pa sprehod po onkološkem. Kolikokrat se ti sprehodiš? Jaz sem vsak dan tam. Ampak s takim mišljenjem bi še vedno prebivali v jamah.

Hojla ena!

Ne prepovedujem si razmišljati o neznanem, nedokazanem. Dovolim si predpostaviti neznano, pri čemer me vodi načelo, odloči se za tisto možnost, ki ti bo v sedanjem trenutku naj bolj koristila.

Nihče zanesljivo ne ve, kaj se plete v glavi Julijinega moža in to je neznano. Prepričan pa sem, da bo za Julijo najbolj koristno, če bo verjela, da se je mož odločil zanjo in da želi ekonomsko skrbeti za družino. Iz vsega napisanega od Julije sklepam, da je v resnici tako.

Da Julija premalo ljubi moža, tega pa nisem našel med mojim flancanjem. Po moje ga ljubi po svojih najboljših močeh, tako kot najboljše zna in to nikakor ne more biti premalo.

Moža ne skušam oprati, ni pisal on, pisala je Julija, zato me mož zanima samo kot objekt Julijinega odnosa.

Jaz se ne sprehajam po onkološkem, trenutno pa imam sorodnico, ki umira za rakom in sem precejkrat pri njej na obisku, jaz ji dajem čas, ko jo poslušam, ona pa meni pogled, s katerim si v hipu zmanjšam še tako velik moj sedanji problem – zato mi je ta primerjava o velikosti problema prišla na misel. Včasih, v koncentraciji na svoj lasten problem, pozabimo stopiti korak nazaj in pogledati iz drugega zornega kota. Če sem te s to primerjavo užalil, se oproščam.

Praviš, da delaš tam, ne zavidam ti ej, in vsa čast, vsem vam, ki svoja življenja dejansko podarjate tem bolnikom. Zavedam se, da nikoli nihče, pa je čisto vseeno kaj tam dela, vsega tega ne more enostavno pustiti tam in popoldne živeti drugo življenje.

No zdaj pa k bolj zabavni stvari, ha, ha, vidiš me kot pezdetka – torej sem. Takšnega kot me vidiš, takšen bo najin odnos. Misli ustvarimo sami po lastni volji in imajo neverjetno moč, uresničijo se. Vidiš, zato se tako trudim, da bi Julija o svojem možu mislila dobro.
Vitomir
p.s.
Hvala ena, hvala za trenje – saj veš, samo trenje prinese novo vrednost.

Mislim, da kar vsem ženskam ogromno pomeni, če mož stopi na našo stran kadar pride do konflikta. In mislim, da je tako tudi prav. Žal Julija ni čutila te geste. težko je živeti z nekom, ki vse svoje težave pomede pod preprogo, ker pod preprogo ostanejo. mi pa jih moram puščati za seboj.
Pa še glede onkološkega. Sama sem bila letos s bližnjim sorodnikom tam pogosto. Res je, tam so vse te težave videti drugače. A midva sva tam spoznala kako zelo je pomembna družina in kako so pomembni skupni trenutki, ki jih preživimo skupaj. Vedno več jih preživimo veselo.

Si zelo razumna ženska in si ravnala tako,kot ti je v tistem danem trenutku veleval razum.Kratkoročno si v redu speljala,dolgoročno bo pa potrebna še kakšna sprememba.

Ne kregaj se z njima,ker se nima smisla spuščati na nivo,ki ga obvladata tast in tašča.Ona dva se ne bosta spremenila,ker imata svoje vzorce,s katerimi se tvoja primarna družina nikoli ne bi ujela in bi bilo zmeraj še samo bolj vroče in vroče.Teh vrelišč bi bilo pa vedno več.

Mislim,da bi bilo zelo pametno,da resno tvoj mož premisli-ali še delati ali ne v družinskem podjetju.
Tvoj tast ni od muh.Če pride in fizično napada vnuka in zmerja še tebe….je bolje,da se ga drugič ne vzameš am in ga ignoriraš ob enem.Tašča je pa tudi en čuden patron,če ima takšne komentarje na dan vajine poroke.

Pa si ne dovoli,da bi to vplivalo na kvaliteto tvojega zakona.Tvoj mož,naj presodi,kaj je več vredno.Biti v domačem podjetju in vedno biti živčen in napet,ker so starši tako”originalni”ali odjadrati po drugih poteh.
Upam,da je tvoj mož na tvoji strani in da bosta uredila zadeve,kot se šika in kot si sama najbolj želiš.Žal mi je za tvojega sina,da je spoznal dedka v najslabši luči.Tega,pa ne bo pozabil,naj pa mu poskuša odpustiti v svojem srcu,ker bo sam potem v srcu “lažji.Enako velja zate.

Res čudno,da so tasta tako zmotile stopnice.Morda pa bi se želel videti v njih,pa mu to ni uspelo.Pa bolje je tako,ker bi potem mogel spoznati,kako napačno postopa!

Lahko je reči-ne sekiraj se.Bom pa rekla ne dovoli,da ti tast in tašča uničita družino in na ta način prizadeneta vsakega od vas posebej na svoj način,kot ga znata le ona dva.

Držite skupaj,ker skupaj ste močnejši.Pa ne v zlobi,ampak v ljubezni!

Pozdravljeni,

hvala vsem za vaš čas, ki ste ga namenili da bi podali svoja mnenja in pomoč.

Iz vsakega posebej sem razbrala veliko dobrega, vsem skupno pa je, da bo (bi ) moral tu največjo vlogo in odgovornost prevzeti mož. Problem nastaja, ker mož ne naredi nič! NIKOLI ne bo pretrgal popkovine. Nikoli si ne bo poiskal svoje službe, nikoli ne bo….. Sedaj to vem. Tudi sedaj je vse skupaj lepo pometel pod preprogo.
Sin ima pa večje težave kot se je sprva videlo. Ne more in ne more tega preboleti. Ko smo zadnjič gledali en mladinski film, kjer je bil dedek prikazan kot oseba, na katerega se je moč zanesti, se mu zaupati, stisniti v objem, iti z njim na izlet, se pogovoriti, in nekaj časa gledamo ta film, nakar sin reče: zakaj pa mene dedi ne mara? in je začel ihteti in jokati. Mož je vstal in šel ven, ( prepustil vso stvar meni ) midva s sinom sva se pa lepo pogovorila, nisem rekla ene žal besede čez dedija, niti ga nisem zagovarjala. Stikov z njima ni od takrat, in želim, da tako ostane. Vem pa, da dolgoročno tako ne bo ostalo, da bo zopet prišel dan, ko bo prišel vpit na vrata, razgrajat, kaj da ONADVA nista več toliko vredna, da niti na obisk ne pripeljem več vnukov. Ko vpijeta na mene, sem vedno kriva jaz, vedno govorita, da sem kriva samo jaz, da so taki odnosi, nikoli ne vmešavata moža, njunega sina. Ne vem, kaj bom takrat naredila, ko se bo to zgodilo. Ne želim o tem premišljevati. Nekaj nasvetov sem že dobila: naj se fizično odstranim, naj ignoriram, naj…a mene je že v naprej strah tega dneva. Ker to je že bilo v preteklosti, ko sem se umaknila, da sem imela mir. Ne vem. Po eni strani sem vesela, da imamo sedaj končno mir, po drugi strani pa me je strah že v naprej, ko vem, kaj me še čaka. Želim imeti samo svoj ljubi mir. A res zahtevam preveč.

Odženi strah!Če te je strah,da se vse skupaj ponovi,se zagotovo bo!
Ne se stiti obremenjevati z nekom,ki tega ni vreden!

Ponavljam pa,da mi je posebno žal,da je tvoj otrok prizadet zaradi dedka.Povej mu,da je tako kot pač je in da ti tukaj ne moreš nič in naj se za ničesar ne počuti krivega.
Dedek naj sam prevzame nase svoj način izražanja in sinu povej,da ti njega poznaš in veš,da tisto,kar je “dobil in slišal”od dedka naj sti za sabo.Dedek je pokazal svoj “psiht”in ni potrebno,da se zato joče in sekira.

Reči mižu, da misliš resno, da boš šla ali naj kaj ukrene, če ne bo res idi vsaj začasno…

Groza.

Vsekakor si po mojem mnenju ukrepala popolnoma pravilno.

Vidim pa en velik problem (kot tudi drugi pred mano). Tvojega moža. Dokler bo samo molčal in se ne vmešaval, bo še šlo, ampak če se bo pa obrnil proti tebi in k staršema (te silil, da imata otroke stike ali celo proti tebi sam peljal otroka k njima), potem pa je edina rešitev za vas 3 ločitev.

Zato je nujno, da se dogodek nekje uradno zabeleži (najbolje na CSD in policiji), kajti le tako boš v tem primeru lahko zahtevala popolno (sodno!)prepoved stikov z dedkom.

Sicer pa mislim, da bi morala sinu tudi “priznati”, da pač dedek ni v redu človek, ker ga je pretepel. Mislim, da sina bega to, da ne rečeš nič slabega čez dedka, saj si to lahko razlaga kot tvoje odobravanje ali vsaj dopuščanje njegovega ravnanja. Jasno mu povej, da kar je dedek naredil, je zelo zelo narobe in nedopustno!

Seveda, bobu se reče bob! In če hočemo vzgojiti otroke v bitja realnosti, je zelo narobe, da jim stvari prikažemo drugačne kot dejansko so.

***Katka***

Jaz čez dedka ne rečem slabe besede, sem pa sinu jasno in jedrnato povedala, da to kar je dedi naredil, da ni ok, da se kaj takega ne bo ponovilo, in da se kaj takega ne bi smelo ponoviti. In da to, kar je naredil,da jaz obtožujem, in da je to zelo slaba stvar. Z nobeno besedo nisem zagovarjala dedija, zakaj je to naredil ( slabe volje, psihično in fizično utrujen, ali da je samo bedak in diktator ), ker za kaj takega ni opravičila!
Sem pa šla danes na socialno, tasta nisem prijavila, je pa tam sedaj črno na belem, kaj in kako.

Mož ne bo nikdar peljal otrok k svojim staršem, brez mojega dovoljenja. Pri teh stvareh drži z mano. Sedaj bova šla z možem po pomoč k strokovnjakom, da možu pomagajo se postaviti , mu povrniti samozavest, kar se tiče njegovih staršev, ker mu jaz pri tem ne morem pomagat. Bomo videli kako in kaj. Tasta in tašče se ne da spremeniti. Lahko se pa spremeni možev odnos do njih, da jim enkrat končno pove, kar bi jim moral že najmanj 20 let nazaj.

*****Nato sem klicala moža in od njega zahtevala ( mož je imel včeraj celo rojstni dan ), da naj nekaj naredi, drugače spokam in grem. *****

Kaj pa je mož kriv pri vsej zadevi, da mu lahko postavljaš ultimate in groziš z ločitvijo?

Pusti moža pri miru, dokler je še na tvoji strani. če boš vlekla take poteze se utegne zgoditi, da se bo obrnil proti tebi. Njemu je zaradi teh dogodkov že dovolj hudo in v tem trenutku ne potrebuje še tega, da mu žena rine nož v hrbet.
Kaj naj bi pa mož naredil? Spremenil taščo in tasta?

Oprosti Megaboy,

ampak to so NJEGOVI starši, mi smo pa njegova familija, njegova žena in njegova otroka. Kdo pa bo naredil tukaj red, če ne moj mož? Oprosti, te stvari se dogajajo ravno zaradi tega, ker moj to dopušča. Tasta in tašče zaradi mene ni potrebno spreminjati, so pa tukaj meje, ki bi se morale postaviti, in katere moj mož ne postavi. A jih bom jaz postavljala? Niso moji starši.

Oprost Julija, ampak mislim da se z ultimati takih problemov NE rešuje.

Vi ste ena familija, tast in tašča so pa druga familija. Lahko prosiš moža, da zadevo skuša rešit, ne smeš pa od njega to zahtevati, in to celo z ultimatom.

Čisto možno, da mož problema ne bo rešil, ker se ga rešiti ne da. Bo potem držala obljubo in odšla? Bodo otroci nosili posledice ločitve zaradi tega, ker od moža zahtevaš nemogoče?

Oprosti Megaboy, ampak daj si no preberi zadeve bolj natancno.
Julija ne zeli, da moz RESI zadeve, ker priznava, da so v glavnem
neresljive.
Ima pa vso pravico zahtevati, da se moz postavi na njeno stran, se
pravi na stran svoje lastne druzine….zene in otrok, ko njegov oce
vdira v njihov dom, jih zali in celo tepe otroke…ves kaj…
Tega kot oce in moz pac ne bi smel pomesti pod preprogo, in to
ni noben ultimat, to je neravna potreba druzine po zasciti…

Še to.
Ko se bo mož postavil na svoje noge, mu bodo njegovi diktatorski in agresivni starši sicer očitali vsemogoče.
Hkrati pa bodo začutili in vedeli, da ne morejo več manipulirat z njegovo družino. Česar seveda ne bodo priznali za noben denar, a se bodo sčasoma začeli zavedati, da se morajo lepo obnašati, če želijo obdržati sploh kakšne stike.
Navsezadnje bodo vedno starejši in bodo nekoč morda potrebovali pomoč…
Zato pogumno stoj možu ob strani in ga podpiraj v njegovih prizadevanjih, da se otrese občutka odgovornosti do staršev, ki je lahko grozljiv.To bo tudi v njegovo dobro, vi navsezadnje lahko potrgnete črto in odidete. Mož tega ne bo mogel nikoli storiti, če ne bo razčistil pri sebi in si upal priznati, da so mu starši naredili tudi marsikaj slabega.
Ampak hkrati jim mora odpustiti, ker navsezadnje so mogoče sami imeli enake probleme in je to družinski vzorec.
Bo pa te zadeve težko peljati, dokler bo mož delal v družinskem podjetju, ker bo preveč izpostavljen in še vedno odvisen. Ker služba je pač služba in jo je treba resno vzet.
Tako da bi se zadeve mogoče začele uspešno odvijati že samo s tem, če bi mož zamenjal službo.Vsekakor bi bilo lažje.

Moj moŽ je bil pod velikim vplivom svojih tet. Mama mu je umrla, oče pa se ni vtikal. Znebila sem se jih s tem, da imam moža rada. Jih čim manj omenjam. Kontaktiram kolikor je treba. Čedalje bolj ve, kaj je in kaj ni res. Če se spomnim nazaj nalet po poroki vidim, da greva naprej. Oba. Jaz, ki zorim v smislu, da so tudi oni njegovi in on, da ve, da me njihovi komentarji bolijo. Tako je stresov vedno manj.

Zelo mi je všeč tvoj pristop. Zanima pa me, ali si tudi do tet pristopila na podoben način, kot do moža in ali opaziš kakšno spremembo v njihovem vedenju, če sama spremeniš odnos do njih?

Upam, da stvar ne bo šla tako daleč, da bi zaradi teh psihotov morala misliti na ločitev. Če pa bo do tega prišlo, ti predlagam, da se ne ločiš uradno, ampak samo spokaš in greš. Na misel mi je namreč prišlo, da bo tvoj ex mož seveda lahko hodil po otroke in imel stike z njimi. In kdo ti zagotavlja, da v tistem času ne bosta imela stika tudi z njegovimi starci? Se pravi, popokaš otroka in greš v drug kraj, npr. On pa naj pride za tabo ali pa kakor hoče…
Sicer pa sočustvujem s tabo, res si v nezavidljivi situaciji.

Mislim, da so tudi one začele mene malo drugače obravnavat. Najbolj pa se mi zdi pomemben mož. Želim si imeti z njim lep odnos. Čeprav je to včasih hudirjevo težko. Pravzaprav lahko rečem, včasih je naporno, ko se srečata dva svetova…..

Mar ni žalostno, da ljudje, ki so potrebni zdravljenja, tega ne storijo? Zame osebno so to motene duševne osebnosti. Žalostno je tudi to, da trpijo vnuki, ki niso krivi, da imajo takega deda ali babico. Kaj žene stare ljudi v taka dejanja, ko bi vendarle lahko preostanek svojih življenskih let živeli v sožitju z vnuki, ne vem. Potrebni so zdravljenja predno uničijo še tisto dobro in lepo, kar bi lahko dve družini imeli skupnega.