Prosim za nasvet.

Mogoče bo malce več za prebrati, ampak edino tako boste dobili eno sliko.

Sem poročena, z možem se imava rada, imava dva otroka, osnovnošolska, ( 12 in 7 let ), sama imam svojo službo, mož pa je zaposlen v družinskem podjetju, skupaj s starši in bratom.

Vse ok, lepo in prav. Vendar se zadeva zatakne pri njegovih starših. Če rečem, da sta zelo čudna, bo to še mila oblika. Ne bom vsega naštevala, kaj vse sta že naredila, da bi zagrenila življenje meni, možu in otrokom, ( tudi bratu se nič bolje ne godi ), ampak če rečem, da ko sva se poročila, sem se tašči zahvalila za pomoč ( plačala je ½ ohceti ), mi je samo rekla, da ji bom vrnila, ko se bom ločila. Haloooooooooooooooo. Bila sem brez besed. No..pa potem ko so dojenčki pršli v hišo, mi je , ko je izvedela, da sem noseča, rekla samo, da sedaj ni pravi čas za otroke, da ona še nima časa, ker MORAJO FIRMO voditi. Pa sem ji samo rekla, da sva otroka naredila za sebe, ne za njo. V glavnem….toliko in toliko stvari, da smo sedaj na distanci. Vidimo se, otroke peljem ( ona ima čas za njiju enkrat na dva tedna po urco, pravi da ji to čisto zadošča, s tem, da priznam, da ima mlajšega otroka veliko rajši, kot starejšega, dela vidne razlike). Tast je pa druga zgodba. Čudna mešanica, ko je vredno samo delo. Delat je treba. Nič drugega. Saj ga razumem, oz. poizkušam razumeti. Nikoli se ne vmešavam v njihovo življenje, delo, nič. Z možem živiva stran od njih, da imava svoj mir. Pa vseeno. Moje življenje s starši je bilo drugačno, več pogovorov, več skupnega bivanja , lani mi je umrla mami, oče že dolgo časa nazaj, tako da mi je nekako tudi hudo, ker pač z njima ne morem biti tako povezana. A ne gre. Ne morem se samo jaz truditi. Če mene nekdo prizadane, se umaknem, in ne silim več v tega človeka. Ne dopustim, da bi me še kdaj prizadel. Oprostim že, pozabim pa ne.

Že v marcu letos se je zgodilo, da je prišel tast k nam domov, sobota dopoldne, ( moža ni bilo doma, je bil službeno od doma ), in začel, vpričo otrok, vpiti na mene, da če tast in tašča nista tolk vredna, da bi ju prišla pogledat enkrat na teden ( še nikoli do tedaj, v vseh 12 –tih letih, nismo bili pri njiju na obisku več kot dvakrat na mesec, in sta sama rekla, da jima to čisto ustreza, ker nimata časa ), sedaj je pa vpil na mene, kot na žival, bila sem vse ( ne bom se spuščala tako daleč, in ponavljala njegovih besed, ampak izkoristite svojo domišljijo zelo dobro ) skratka; bila sem vse, samo človek ne. Od tega, da kako gnila sem ( imam dobro službo, dobro izobrazbo, sama se borim vsak dan za otroke, mož , ali je službeno odsoten v tujini, ali pa doma dela do 7 ure zvečer ), in vpije in se dere na mene, kako gnila sem, skratka: bila sem šokirana, stala sem tam ko vkopana, potem mu je starejši otrok rekel, da naj neha, da jaz nisem nič naredila, tamal otrok je pa samo jokal v mojem naročju. Potem sem otroka poslala v svoje sobe, in sem mu povedala ta svoje, postavila mejo, da naj se nikdar več ne pride dret v dom, in vpričo otrok, skratka: nisem mu ostala dolžna. In očitno ni pričakoval takega odziva, in me je hotel celo udariti. In sem mu celo lice nastavila, in rekla, da če me želi udariti, da naj me sedaj, in tako močno, da se ne bom več pobrala, ker drugače bo celo življenje plačeval odškodnino, ali pa ga bom nazaj. ( ne vem kaj bi res naredila, če bi me udaril, mislim, da ga ne bi nazaj, ker nisem taka, ampak bi ga pa šla prijavit na policijo ).

In …skratka…, bilo je izrečenih še nekaj besed, kako da sem zanič, ( ker po njihovem ne delam dost, ker imam službo samo od 8h do 16h vsak dan , je treba delat SKOOOOZ, ker včasih trava res ni pokošena vsak vikend, pa stopnice pomite vsak dan. Haloooooooooooo. Imam svoje življenje, moj moto je, namesto da pomivam in drgnem, raje kvalitetno preživim prosti čas z otrokoma, se imamo lepo, da ne govorim, da sem taxi služba, za vse dejavnosti med tednom, edina skrbi za šolo, sestanke, itd. Pa saj vemo, kako to gre, ko je šola in obveznosti.

Mene to ne moti, z možem nama to špila, in to nama ne uničuje zakona. Pač, tako je. No…potem je tast prišel naslednji dan nazaj k nam, se KAO opravičil, in prosil, naj ne povem možu in tašči. Halooooo. Seveda sem možu povedala, in na moje presenečenje, ni naredil nič In to nama je nekako načelo zakon, jaz sem pričakovala, da se bo potegnil za nas, da bo očetu povedal, pa ni. NI naredil nič. Hotela sem že spokati, iti, in potem nekako, sva si vzela čas za sebe, šla na počitnice za vikend, in se pogovorila. In rešila zakon.

Moža imam rada, in on ima rad mene. Otroka sta srečna z nama, in to je najpomembneje. Jaz osebno sem ostala popolnoma hladna. Na obiske sedaj hodim še bolj poredko, povedat nimam kaj, starejši otrok sploh noče več iti k njima na obisk, skratka: oni živijo svoje življenje, mi svoje. Mož se mi smili, ker je med obema stranema, ampak nekako pravi, da gre tam samo v službo, kako mu pereta možgane, mi ne pove, ker sem rekla , da me ne zanima. Sam mora opraviti s tem. Do včeraj. Včeraj je bil starejši sin že doma iz šole ( gre v šoli na kosilo, potem domov ), in me pokliče po telefonu, in pove, kaj vse ima za nalogo, ( napisati spis, poleg tega še govorna vaja, se je naučiti, plus še odgovore na 10 vprašanj iz berila ), in sva se zmenila, kaj vse naredi do 16h ko pridem jaz domov. Hodi vsak dan na treninge (2uri ), in sva se zmenila, da naj naredil vso nalogo do treninga, naučil se bo govorno vajo zvečer. Je pameten, in se lahko uči, samo včasih potrebuje malo pomoči pri organizaciji, kaj naj najprej naredi.

To je bilo ob 14 uri. Potem me ni več klical, in sem mislila, da pač zato, ker dela nalogo, da bo lahko ob 17,30 uri šel na trening, ker drugače ga ne pustim, če ni narejena naloga, tako kot sva se zmenila. Nekaj minut sem šla prej iz službe, po mlajšega otroka v šolo, potem domov, in pridem malo čez 16 uro domov, me pa čaka šok. Starejši otrok leži v svoji sobi, popolnoma psihično uničen, vse kar je bilo spraviti iz njega je bilo hlipanje in popolno tresenje telesa. Ko se končno umiri v mojem objemu mi pove, da je prišel dedi, ( po en material, še sama ne vem kakšen, niti moj mož), in da se je začel dreti na njega, kako je gnil otrok, da ne more pomesti zunaj stopnic ( za mene so bile čisto o.k, prejšnji dan celo pomite z moje strani ), in potem je tast od njega zahteval da naj jih zglonca, in mu je sin rekel, da ne bo, ker nima časa, ker mora narediti veliko naloge, da bo lahko šel na trening( treningi in ta šport so za njega cel svet, in bo naredil vse, samo da bo lahko šel na treninge in na tekme ) , in je potem tast vpil na njega, da je gnil, zanič, pankrt, da naj pogleda kakšno ima sobo,
( pospravljena in pomita v soboto, bile so samo ene legice na tleh od prejšnjega dne, haloooooooooo ), in potem mu je sin rekel, da je vse ok, da so na tleh samo legice, in da naj ga pusti na miru, da se bo lahko učil, ga je pa tast udaril, najprej po ubrazu ( ko sem jaz prišla domov, se je še vedno poznal obris od roke ), in potem mu jih je naložil še po riti ( baje da trikrat ), in potem je sin rekel, da ni jokal, in da je tastu samo rekel, da naj izgine, in mu zbežal v drugo otroško sobo in se zaklenil. Potem je tast še zbijal po teh vratih, in končno šel domov. Skratka: šok z moje strani je bil tako velik, da sem tasta klicala na mobilni telefon, in mu samo rekla, da je zadnjič to naredil, in da mojih otrok ne bo nikdar več videl. Pa mi je samo v slušalko zabrusil, da kaj da ga ščitim mulca, da bom že videla, ko bo mamila prinesel domov, ( lahko da jih bo, lahko da jih ne bo, ampak sem prepričana da jih ne bo zaradi tega, ker hodi na šport, kateri mu pomeni vse, in ko dela domače naloge, ampak prej zaradi takih stvari , kot so se zgodile včeraj ) itd…, pa sem mu potem samo rekla, vi že veste kaj delate, in na kakšen način se vas bodo vnuki spominjali in potem je slušalko odložil brez pozdrava. Nato sem klicala moža in od njega zahtevala ( mož je imel včeraj celo rojstni dan ), da naj nekaj naredi, drugače spokam in grem. IN potem sem klicala tudi taščo, in ji vse povedala,( tudi o tem, kaj je delal v marcu ) in je bila samo tiho, in je rekla, da se bo z njim pogovorila( bla bla bla )

Jaz sem ji samo rekla,d a mi je vseeno, mene in otrok tako ali tako ne bosta več videla. Šla sem kupit novo ključavnico ( tašča je imela ključ od hiše, je imela pred leti tako željo, mislim da ga ni nikoli uporabila, vem pa ne, a ne, dopoldne tako ali tako ni nobenega doma), in mož je zamenjal ključavnico. Jaz imam namen se tega držat, da mene in otrok ne bosta več videla. Otroka sem potem peljala na trening, ker edino tako je prišel malce k sebi, ko je prišel domov, smo praznovali možev rojstni dan, se trudili narediti vzdušje, ( pa ni šlo ravno najbolje ), ob 8h je šel mlajši otrok spat, potem pa sva delala nalogo in se učila do polnoči. Jaz enostavno ne morem tega preboleti. Za sina vem, da ga je močno prizadelo, tast vem da se ne bo prišel opravičit, pa četudi bi se, opravičila ne bi nikdar sprejela.

Kako sinu pomagati? ( do njegovega 10-tega roj.dne je bil tast za njega sveta stvar, ampak otrok ni neumen, bolj ko odrašča, bolj vidi in čuti stvari, včeraj vem, da je v njemu odšlo še tisto morebitno čustvo, ki ga je morebiti gojil do tasta ). ( povem naj to, da sama nikdar ne govorim slabo čez tasta in taščo vpričo otrok, niti v družbi, niti z možem ). NIti včeraj nisem, samo rekla in zahtevala sem, da naj nekaj stori. Tasta bi šla prijavit, pa tako daleč ne upam. Ne vem. Sem razočarana, prizadeta in osebno zelo na dnu. Kaj bi vi naredili na mojem mestu? Ne govorim, da sem jaz idealna, ampak tisti ki me poznajo, vedo, da nikdar nisem nikomur nič naredila, storila, ali želela nič slabega. Niti tastu in tašči, čeprav sta mi zagrenila že marsikatero urico. Vedno se umaknem, in jih pustim na miru, sedaj pa si samo želim, da mi ne bi bilo treba nikdar več jima stopiti pred oči. Niti za Božič.

To temo sem odprla tudi na forumu, življenje, ah to življenje, pa bi tu mogoče dodala samo to, da, ko je bil prvi šok za mano, sem samo začela jokati, skupaj z otrokom. Bilo mi je tako hudo, šok je bil tako velik, pritisk tako nemogoč, da sem mogla spustiti solze. Vsi trije smo objeti sedeli v sinovi sobi na tleh in jokali. JAz sem kmalu prišla k sebi, in ju potem z zgodbo iz mojega otroštva( to vedno rada poslušata), spravila k sebi, in v boljšo voljo, in sama sebe tudi. Ne vem…., imam slabo vest zaradi joka, ampak sem jima razložila, da sem morala jokati, ker mi je bilo tako hudo. Tudi ko mi je umrla mami, nisem skrivala solz pred njima, ampak sem jima samo razložila, da mi je pač hudo, ampak da bo še vse ok.

Prosim, kakršenkoli nasvet, pomoč, mnenje , mi bo dobrodošlo. Trenutno sem , po domače povedano, čisto na psu. Tega pa res nisem pričakovala. Da bo uporabil fizično nasilje nad otrokom? Mož mi je rekel, da je bil tepen samo enkrat, da jih je fasal po zadnjici, ko je kot otrok, star 8 let vzel ključe od avta, šel v avto, ga prižgal, in zapeljal direkt v garažo. Drugače pa nikoli. Baje da njegovega brata ni nikoli udaril, niti takrat, ko so kot 13 letni mulci kradli avtomobilske značke, in so jih zalotili policaji, peljali na postajo, in potem domov dostavili v policijskem avtu. No…smešna storija, ampak kot starš verjetno da ne.

Skratka: sama sem proti fizičnemu nasilju, in tudi psihičnemu nasilju. Doma rešujemo zadeve s pogovorom, tudi včasih s kričanjem, nikoli pa z nasiljem.

Kako bi vi ravnali v mojem primeru?

Na tole se pa moram oglasit. Prvo vprašanje: Kaj je naredil tvoj mož?
Jaz verjamem, da mu je težko, ampak družina je na prvem mestu! Da moj oče kaj takšnega naredi mojemu otroku, me ne vidi nikoli več, še man pa svojega vnuka. Služba, posel..gor ali dol, saj vedno lahko najde drugo službo, otroka pa ne more nihče nadomestiti. Mislim, da se boš morala tudi o tem z možem pogovoriti. Tasta pa ignoriraj, zame tak človek ne bi obstajal več!

Če tašča in sinova lahko kako pomagajo tastu ne vem. Lahko da je bolan, če prej res ni bil nasilen. Je pa očitno, da nekaj že ni v redu, če ti je to rekla ob poroki.
Ti in tvoj mož pa morata zaščititi svoje otroke pred psihičnim in fizičnim nasiljem. Saj bi lahko otroka tudi poškodoval!
Nekaj bo moral reči o tem tvoj mož, lahko ga tudi prijavite, pogovorite se tudi z bratovo družino in taščo.

Čudovita oseba ste! Močna, uravnotežena in ljubeča. Upam, da bo tudi mož prispeval v tej zgodbi.

Se strinjam z vsem, kar ste v tej zadevi naredili.

Jaz bi ZAHTEVALA od moža, da gre takoj k svojemu očetu in mu pove, da nima NOBENE pravice vmešavati se v vaše življenje in v vajine otroke!
Če tega ni sposoben narediti, se mi to zdi še mnogo hujše od tastovega izpada!

julija 73,
močne zadeve so dagajo, že nekaj časa, začenši s taščino izjavo o ločitvi in vračanju denarja.
To pač kaže na čudno mnenje, ki ga ima(jo), pa na to, da očitno nima(jo) mej.
Veš, najtežje je dokazati psihično nasilje. Telesnega se da in ko tvoj mož pravi, da ni bil tepen, to meni ne pove, da pa g. tast prej ni bil nasilen, ker preprosto to, kakšen odnos ima do tebe in otrok, ni nastalo danes. Razen, če je zbolel in ima kaj na možganih.

Torej, nasilje je tastu znano.

Mislim, da si ti dobro ukrepala. Jaz osebno bi sicer že prvič zahtevala od moža, da ukrepa. Sem mnenja, da če človek ne čuti posledic dvojega dejanja, ne bo dobil lekcije in bo šel naslednjič dalje…. in tvoj tast je to lepo dokazal.

Z možem sta šla na lep vikend takrat, da sta rešila zakon. Ampak, me zanima s kakšnimi kompromisi s tvoje stran se je to zgodilo.
Si res sprejela dejstvo, da se je tvoj mož umaknil? Dvomim in prav je tako, ker dejansko se bi moral mož potegniti za svojo družino – tebe in otroke!!!
Jaz bi se počutila izdano.

Za konec pa samo še eno moje mnenje. Mislim, da si tasta in taščo tudi ti postavljala na en piedestal, ne samo tvoj sine. Po mojem si si zatiskala oči pred tem, kakšni so v resnici. Želela si si imeti tak odnos z njima, kot si ga imela s svojimi starši in ker staršev nimaš več, si podzavestno iskala eno toplino pri njima.
In ker si iskala toplino, si morala marsikaj spregledati. Po mojem je bilo že več incidentov vrednih ukrepanja, že zdavnaj zdavnja nazaj. Se motim?

Ma, zdaj, jaz ti predlagam, da jih odpišeš. Usmeri se drugam, h kaki družini, ki imajo otroke in se z njimi družite, pa boš tudi ti ustvarila en topel krog ljudi.

Grozljivka. Zelo prav ste ravnala, ko ste zamenjala kljucavnico in pretrgala stike. Mislim, da bolj ko bosta starejsa, zlobnejsa bosta postajala (po moje se tastu pocasi zacenja mesat od starosti, tudi doma pri nas je bilo podobno, groza, smo imeli tudi take fizicne napade, ne sicer na vnuke, ampak na sina). Noben nima v vasi hisi za ukazovati komurkoli razen vas, saj je hisa vasa in tudi otroka sta vasa. Kdor misli drugace, naj se odstrani, drugace ga vi odstranite ali pa poklicite policijo, ce se noce. Lahko otrokom narocite isto.
Tako zelo toksicni starsi so res sposobni razdirati druzine, povzrocati locitve, do smrti skregati brate in sestre itd. Se zdalec niste edini, ki se jim to dogaja, zal.
In zakaj se to dogaja? Vedno je nekdo, ki tezi, in nekdo, ki si pusti tezit in to sprejema in pozira. V tem primeru je to vas moz. Moj bratranec je bil v popolnoma enaki situaciji – enaka starsa, druzinsko podjetje… Pa je delal in delal, mislec, da ne more dobiti nic drugega drugje, in onadva sta ga ponizevala in zalila njegovo zeno na popolnoma enak nacin kot vas, od prvega dne. Danes je z njima na smrt skregan, ne dela vec pri njima in ja, tudi vec ali manj brez denarja je ostal. Je mislil, da bo izvisel, ce gre na svoje, zato ni hotel iti; na koncu so se hudo hudo skregali in je takointako izvisel. Ampak zdaj ima, pravi, vsaj mir in nikoli vec ju noce videti, zal pa tudi svoje zelo v redu sestre ne, ker je starima zmajema uspelo prav vse spreti.
Mogoce se lahko vas moz kaj nauci iz te zgodbe. Stara zmaja vesta, da mu lahko tezita po mili volji, ker pac dela pri njima, in ga z veseljem drzita v sahu. Sam bo moral razmisliti, ali je vredno, ker s tem ogroza vaso druzino. Ne more pa odlocati sam, ker ni sam. V partnerstvu enakovredno odlocate tudi vi. VI SAMA in vase mnenje morata biti po rangu pred vso ostalo druzino.
Otroku mirno recite, da je dedek ze star, da se starim ljudem vcasih zmesa in da totalno razumete, ce noce vec imeti opravka z njim. Jaz upam, da se bo podobno odlocil tudi vas moz in da ga ne bo doletela enaka zgodba kot mojega sorodnika. Nase zgodbe niso nikoli popolnoma enkratne – mnogim se dogaja podobno in prav bi bilo, da bi pomislili, da nismo toliko enkratni, da se ne bi mogli iz tuje smole kaj nauciti.

Draga Julija!

Čestitam! Boljše ne bi mogla reagirati kot si. Tast si je zaslužil povratno informacijo.

Kadar gre za nasilje, je zelo pomembno, da si vsi vpleteni to priznajo, sami pri sebi in da to povejo tudi drugim. Mislim, da tvoj mož tega še ni sprejel, ne more si priznati, noče in ne more vedeti, da so njegovi starši nasilni. To izvira iz tega, da to nasilje prenaša že celo življenje, iz otroških let dalje in sploh ne loči več, kaj je prav in kaj ni. Na srečo ima tebe, ki to dobro veš in nasilju znaš reči nasilje.

Drugi korak je, da se odpreš navzven. O nasilju povej sosedom, sorodnikom, znancem, sodelavcem, vsakemu, ki te bo poslušal. Tudi na CSD pojdi in povej za težave. Pa v šoli razredničarki in svetovalni delavki. Šele ko bodo prisluhnile zunanje inštitucije in mnogi ljudje, bo tudi tvoj mož morda kaj premaknil v svoji glavi. Morda rabi celo terapevta (ker ima vzorce nasilja in strahu globoko v sebi in to ni enostavno predelati).

Vsekakor pa bo krepko moral razmisliti o svojih starših in zamenjati službo, če vaša družina želi imeti mir. Njegove reakcije in odločitve so ključne. Če ne bo sposoben ukreniti ničesar, boš morala iti stran. Če želiš ohraniti zakon, mu boš morala pomagati.

Naj prebere knjigo “Strupeni starši”. Kar na nočno omarico mu jo nastavi ali pa jo preberita skupaj, vsak večer eno poglavje. Morda se bo lahko odprl in iz njega bodo privrela občutja majhnega prestrašenega otroka, ki je že celo življenje izpostavljen nasilju. Njegova obrambna reakcija za preživetje je bila, da se nasilja ni hotel zavedati in ga je potisnil nekam v ozadje. Preberi še knjigo “Upor telesa” Miller, da boš boljše razumela, kaj se dogaja z možem.

Vse dobro ti želim!

– bi prijavila na policijo – temu bi se reklo napad
– prijavila bi nasilno vedenje na CSD
Ne zafrkavam se, zares, TAKOJ!

Preprečila bi vstop tastu k vam domov.
Kako pride k vam? Ali ima ključe? Takoj zamenjati vse ključavnice.

Mož pa kakor hoče.

sori, tako me je bolelo, ko sem brala tvojo zgodbo, da sem ti morala to napisati preden sem jo prebrala do konca – da ste ključavnico že zamenjali.
Mene in mojih otrok ne bi več videli. Nikoli več.
Mož pa ima samo to možnost – da zamenja službo.

Ja, ampak je nikoli ne bo. Raje bo izgubil svojo ženo in dva otroka.

In tudi kaj prida se ni zavzel za nas. In ,…saj ne vem kaj bolj boli…, to kar je naredil tast, ali to, da mož vse to dopušča. Slednje boli in boli.

🙁

Tudi iz moje strani bi rada povedala,da se mi zdi,da ste ravnali pravilno,ampak se mi zdi,da vsemu temu se ni konec in da boste morali stvari razcistiti tudi z mozem..Mislim,da je dovolj,da ustvarite harmonijo doma in da ne zahtevate,da se odpove sluzbi,toda naj mu bo jasno,da je njegov dom od sedaj naprej locen od njegove druzine in da tukaj ne popuscate.Ce ste drugace skupaj srecni,ne dovolite,da bi vam to unicilo zakon,ce RES drugace z mozem vse “stima” .Mogoce se on ne zmore zoperstaviti svojim starsem in ni pripravljem razcistit,toda dokler tega ne nosi domov je to njegova stvar.Ko pa bodo zaceli njegovi starsi preko njega izvajati nasilje in ko bo vidno da mu “perejo mozgane” in se bo to poznalo pri njegovem odnosu do vas…..Takrat boste morali vztrajati pri tem,da si poisce drugo sluzbo,ce je to vsaj malo mozno.Ce bo prislo tako dalec potem mu dajte vedeti,da ste vi in otroci na prvem mestu in naj tega ne zaigra…
Upam na cimmanj boleco verzijo dogodkov v vasi situaciji in pa zelim vam veliko moci,dobre volje in optimizma..srecno,lp

Iz preteklih izkušenj vem, da nas naslednjih 14 dni nihče pri njem doma ne bo zares pogrešal. Šele potem se jim bo nekako zazdelo, da kje pa so, ALI NISMO TOLK VREDNI DA BI NAS PRIŠLI VNUKI POGLEDAT; takrat se bo pa začelo pranje možganov. V preteklosti je bilo celo tako daleč, da so klicali na dom, ko je bil sin sam doma ( do mojega prihoda ), in mu je tašča prala možgane, zakaj jo ne mara, zakaj nič ne pokliče, itd. In sem mu potem prepovedala, da dviguje telefon. Ko se njim zazdi, da hočejo imeti mir, ( ker še nimajo časa za vnuke, je vse ok ), ko pa se zamislijo, da nas pa res že dolgo ni ( le zakaj a ne=? ), je pa potem na vrsti pranje možganov. Jaz takih odnosov nisem vajena, niti jih ne želim. Da se človek pogovarja samo tako, da nekomu nekaj očita, da mu vzbuja slabo vest, da ga zmerja, ali pa pošilja nekam, itd. KO se človek jim samo približa na pet mettrov, že tast ali tašča vpijeta: kaj ste pa danes delali? A ste pospravili tisto svinjarijo okoli hiše? Pa to je za zrihtat, pa pesek je tam za posut, da ne rečem, ko smo bili na dopustu, je sama kupila rože, in jih postavila pred vhodna vrata, ( čeprav sva se oba z možem letos odločila, da rožic ne bova imela, ker prenavljava , in nimava niti časa, niti pravega prostora za rože. Ko bo hiša prenovljena ( starejša ), sva se pa odločila, da bova vsako leto lično nabavila rožice, jih zasadila, itd. POtem je v tem času, ko nas ni bilo, sama KAO v eno luknjo na dvorišči ( kjer je bilo planirano da se sanira, ko se bo naredil en prizidek ), pripeljala pesek, in potem nam očitala, da se to pa res lahko naredi , samo če človek ŽELI in če ni LEN. Mislim…haloooooooooooooo. Jaz sem rekla, da je nihče ni prosil, in da bi midva že sama to naredila, ko bi bil čas zato. Pa sem jo vidla po obrazu: NEHVALEŽNICA….Skratka: to, da je tast udaril sina, je samo pika na i. Borim se za svoj prav skozi, pa nikoli ne zaleže. Mojemu možu so že zdavnaj oprali možgane, da je ničvreden, da ne zna, itd…meni jih pa ne morejo, ker razmišljam s svojo glavo. In pomoje jim to gre še najbolj v nos.
Kregat se ne bom šla. Vem pa, da bo čez kakih 14 dni mož prihajal domov vse bolj mulast. ( se je že zgodilo, pa sem takrat imela moč, da sem ga z ljubeznijo spravila na svojo stran ), a tega res ne zmorem več.

potem ste pa sama vse povedala – da takih odnosov niste navajena, da se morate stalno boriti za moza in da tega ne zmorete vec.
Nobenemu ni treba prenasati takih odnosov in vam dajem cisto prav. Tudi ni prav, da se morate boriti za moza in ga “spravljati na svojo stran”. Odrasel je in njegova prioriteta bi morali biti vi, ne pa da se kuja, ker vi njegove zlobne in zaj** mame in nasilnega ter mentalno nestabilnega oceta upraviceno ne marate.

Ocitno ne bo slo brez “pogovora” z mozem.Lahko da bo to zelo tezko,saj je ujet v vrtinec slabe samopodobe,ki so mu ga vcepili starsi (glede na to,kar pravite) in to je zelo tezko izniciti in tega vas moz ne bo naredil dokler v to ne bo prisiljen,toda tudi za vas to ne bo prijetno,saj se bo temu vas moz upiral in lahko pride do hujsih sporov med vama,saj bo za vse krivil vas…da ga silite v nekaj,da on tega ne potrebuje,da mu “tezite” za brezveze,da je bolje pustiti vse na miru ipd…Toda ce VESTE,da je to edini nacin potem vztrajajte. Ce je cena tega prevelika,ce res mislite,da bi s tem unicili zakon,potem nujno vztrajajte pri tem,da vi in vas sin nimata stikov z njimi,saj imate vso pravico do tega,da sina zascitite pred kakrsnimkoli nasiljem in zivite le s svojo druzino..Dilema je res tezka,saj lahko le nadaljujete z obstojecim stanjem,ki se lahko stopnjuje,ali pa se podate v boj,ki ima lahko slab izid,ali pa koncno do konca razresite zadevo.Vi najbolje veste kako dalec greste lahko z vasim mozem.Sama ne morete biti tega boja brez mozevega razumevanja.Ce pa moz situacijo razume in vam doma daje potrebno ljubezen,kljub situaciji potem vam zopet svetujem,da zivite po svoje in se poiskusajte cimbolj distancirati od njegovih starsev in se ne obremenjevati vec,kot je potrebno.Nazalost nikoli ni vse popolno in moramo vizati skozi zivljenje in vedno se ne moremo izogniti slabemu dnevu ali slabi situaciji..lahko po gremo dalje in ne pustimo,da nam mori tudi naslednji dan,ki bi bil lahko lep,ce svojih misli ne bi pasli na vcerajsnjem slabem dnevu.Tudi sin bo spoznal,da niso vsi ljudje vedno dobri in da mora zato znati sam sebi narediti najlepse dneve in si ustvariti krog ljudi,ki ga osrecujejo in sproti pozabljati slabe stvari in iti naprej s pozitivnim pogledom na svet,saj drugace enostavno ne gre.Veliko srece 🙂

Saj imaš nekaj možnosti porihtat zadevo.
Ampak.
Mož je tisti, ki mora svoje starše postavit pred dejstvo.
Da nimajo kaj hodit k vama, če vas ni doma- nekoč mogoče, če boste zadeve uredili.
V nastali situaciji pa sploh ne, če jih vidva ne povabita in jim dovolita!
Ga boš lahko pripravila do česa takega?
Bo sposoben sprevidit, da mu starši škodujejo že vse življenje?
Bo sposoben poiskat drugo službo?- kar je pravzaprav nujno!
Če tvoj mož vsega tega ne bo zmogel nimaš možnosti uredit zadev.
Razmisli, kako mu boš to poskušala razložiti, da ne bo tebe imel za svojo sovražnico. Veliko opore in ljubezni mu boš morala nudit ob takih zadevah. Upam, da sta tega sposobna.

Julija,
Vzpostaviti je potrebno spoštovanje, ki govori:
Spoštovanje do sebe: Najprej poskrbi zase, potem pa šele za druge. Odločno za vsako ceno prepreči, da kdorkoli od tebe zahteva, pričakuje, da boš delal njemu v dobro, še predno boš poskrbel zase.
Spoštovanje do drugih:Ne zahtevaj niti ne pričakuj, da bodo drugi skrbeli zate, predno poskrbijo zase.

Moževi starši kršijo pravilo spoštovanja. Zahtevajo, da delaš po njihovo. Tvoja dolžnost je, da zaradi spoštovanja do sebe takšno ravnanje onemogočiš.

Dobro je razumeti, zakaj starši to počno. Razvili so vzorec napadanja, da si pridobijo pozornost. Tega ne delajo zavestno, ampak se svojih dejanj sploh ne zavedajo. Na čustveni napad, pričakujejo čustveno reakcijo, pa niti ni važno, ali jim nazaj poveš kar jim gre (drugi napadalec) ali pa se ustrašiš in postaneš (prestrašeni in ubogi). V vsakem primeru so svoj cilj dosegli. Izsilili so pozornost, ukradli so ti energijo, ker si se vpletla in za nekaj časa je mir. Ker so dobili, kar so iskali, jim to ostane v spominu in takoj, ko bodo spet v krizi vedo kam je prijetno hodit po dodatne količine.

Dobro, bi bilo da v vsakem stiku z njimi deluješ razumsko in ne čustveno. Čustveno ravnanje pomeni, da ravnaš glede na trenutno prizadetost, kadar si zelo jezna, bi vrnila udarec, kadar si malo manj ga ne bi. Včasih bi se zdrla na njih, drugič pa ne.
Razumsko ravnanje pa pomeni, da narediš natančen načrt ravnanja takrat, ko nisi obremenjena s čustvi, načrt uresničuješ dosledno, vedno na enak način in za vsako ceno.

Glede na opisano mislim, da je vsak razgovor s starši brez vsakega smisla – čista izguba časa, pa naj se pogovarjaš ti, ali tvoj mož – čisto vseeno. Ne bodo razumeli besed – samo dejanja.

Za začetek jim ne daj tistega po kar so prišli. Ne bodi prestrašena, niti jezna. Ne daj jim nobene pozornosti, ne pogovarjaj se z njimi, ne odklepaj jim, ne oglašaj se na telefon (ko zaslišiš njihov glas prijazno odvrni – z vami ne govorim, nasvidenje). To lahko obvladaš z malo samokontrole.
Sinu svetuješ enako obnašanje, če je sam, ne odklepa, telefon naj takoj odloži, obrazložiš mu vzrok njihovega vedenja – dopustiš pa mu, da se odloči sam. Podpreš ga v njegovi odločitvi in mu razlagaš, kaj se v resnici dogaja.

Napadalca najbolj razorožiš, če ga razkriješ, pomeni, da mu poveš, da ga razumeš. Ker ima pomanjkanje pozornosti jo skuša pridobiti z napadom. Poveš mu, da pri tebi to ne pali in da lahko pride do tvoje pozornosti samo z normalnim odraslega človeka primernim obnašanjem in takoj nato nasvidenje, nobenih dodatnih besed, razpravljanj, obtožb. Vendar to je hudo težka naloga, ki jo lahko izvajaš šele potem, ko boš popolnoma obvladala čustva, kajti mimogrede se zapleteš v odvečno in neželjeno reakcijo.

Do moža pa ravno tako velja odnos spoštovanja. Nimaš pravice zahtevati ničesar, s tem boš samo poslabšala odnos, dosegla pa ničesar. V poštenem pogovoru mu pojasniš in poveš, kaj si želiš. Prosiš ga za pomoč in mu opišeš kakšno. Nič ni narobe, če on sam hodi k njim na obiske ali delo.

Vstop v vaš dom jim ne sme dovolil – omogočiti, če ga ti prepoveduješ. Tu sta si v nasprotju pravica tebe do svojega doma in pravica staršev, oziroma moža do obiska. Nobenega dvoma ni, da je pravica do doma močnejša, kot pravica do obiska. V smislu spoštovanja do sebe imaš pravico to terjati in se z vsemi sredstvi za to boriti. Strinjam se z napisanim od Dajance – super in LadyLove

Starši so dejansko na zelo nizki razvojni stopnji v primerjavi s teboj. Prepolni so negativnosti.
Kadar srečaš človeka na invalidskem vozičku, od njega ne pričakuješ, da bo pohitel in ti odprl vrata. Veš, da je prizadet in smili se ti. Starši niso na invalidskem vozičku, vendar so invalidi večji, kot če bi bili. Ko boš to uvidela, ne boš več jezna nanje – samo smilili se ti še bodo. In lahko jim boš oprostila. Oprostiti jim nujno moraš (ne pozabiti, oprostiti in jih vzeti takšne kot so), ne zaradi njih. Oni niso pomembni. Zaradi sebe same, vsaka zamera, ki jo imaš do kogarkoli ti povzroča slabo počutje, bolezen.

Ko boš opravila pogovor z možem (samo en pogovor), poskusi vsej stvari posvečati čimmanj poudarka. Ravnaj po načrtu, ki ga še sama dopolni glede na razmere, drugače pa ne razmišljaj o tej zadevi in ji ne dajaj nobene nepotrebne pozornosti.
Dovoli, da odide in odšla bo sama, oziroma zate ne bo več pomembna.
Vitomir

Hvala vsem za odgovore.

Rada bi povedala samo to, da sem sama prekinila vse stike.
Možu sem povedala, kratko in jedrnato, da mene in otrok k njim domov dolgo ne bo, ( nisem rekla nikoli več, ker te besede ne maram, niti je ne želim uporabljati ), in da želim, da me pri tem podpre. Prav tako ne želim, da mi tast in tašča prihajata na obisk ( nikoli ne hodita na obisk, še ko mi je bil sin bolan s hudo pljučnico, nista ne poklicala, niti nista vprašala, kako je, vsega kar sta bila zmožna je bilo, da kako sem ˝gnila˝, da še za otrokovo zdravje ne morem dobro poskrbeti). Sinu sem lepo naročila, da se, v času, ko je sam doma, lepo zakleni, in da nikomur ne odklepa. Iz kuhinjskega okna se dobro vidi na naše dvorišče, in da ne sme nikomur odklepati, in naj se potuhni, kot da je sam doma. Pri sinu vidim, da mu to ni problem, in , res mi je žal, da je v njem umrlo še tisto čustvo, ki ga je imel do starih staršev. Za njega je to hudo, to vidim, ker je iz srca ljubil mojo mami, in po njeni smrti ( 1 leto od tega ), mu je še danes težko. Včasih se kar sam odsebe vsede na kolo, in gre prižgat svečko.

V glavnem, včeraj me je tašča klicala na mobite, in sem se oglasila, in me je vprašala, kako smo, in sem bila kratka in jedrnata, da smo zelo zasedeni. Me je vprašala, če rabim, da kdaj gre v šolo po drugega otroka, sem rekla da ne. In je rekla, da naj se kaj oglasimo, in sem samo rekla: hvala za povabilo, ampak ne hvala, ker je trenutno tako najbolje za mene in otroka. In potem ni imela več besed, jaz pa sem ji samo zaželela lep dan, in adijo ( ne nasvidenje ) in odložila slušalko.

Pripetljaj me ne duši več tako, sem pa trdno v sebi odločena, da prekinem vse stike, vem da bo še borba, kar se tega tiče ampak sem trdno odločena na tej poti. Preprosto imam dovolj.

Aja, pa še to: naslednji teden grem na socialno na razgovor. Želim, da je stvar, pripetljaj, nekje zabeležen, ali bo prišlo tudi do prijave, pa še ne vem. Bom vidla, kakšne možnosti mi bodo ponujali. Zaščititi moram sebe in otroka, v primeru, da bo enkrat prišlo do ločitve ( do katere bo prišlo, če bo prišlo, samo zaradi njegovih staršev), želim, da so stvari skristalizirane. Če nikjer nič ni napisano, je tako, kot da se sploh ni zgodilo!

Kljub dežju, vam želim lep dan, naredite si lepega, jaz si ga bom.

nočem zagovarjati tvojega moža, ampak mogoče je pa tudi on zelooo razočaran nad svojimi starši in ne more dojeti, da so njegov oče in mama, staršiu, ljudje, ki si bili njegov svet, dokler si nista ustvarila svoje družine, taki

ali si se pogovorila z možem – kaj so njegovi starši o tebi njemu rekli, kakšno mnenje imajo o tebi?

mogoče bi se morala pogovarjati z njim o tem, kako mu perejo možgane, ker če se ne motim, si napisala, da nočeš tega poslušati – mogoče bi se morala o tem veliko pogovarjati, da ne bo izgubil zaupanja vate, kot ga je zelo verjetno v starša in je tako zaprepaden, da ne naredi nič in se bo samo vase zapiral in izgubil zaupanje v ljudi na splošno, saj še svojim bližnjim ne more pokazati svoje bolečine

saj, mogoče se motim, vendar o njem nisi napisala nič, ali kaj trpi, kaj on o tem misli, kako on sprejema starše, ali jih ima rad, ali ga boli,k da tebe ne sprejemajo (ok, napisala si,da on pravi, da hodi tja samo v službo)

joj, upam, da bosta to rešila, res zelo žalostna zgodba

verjamem, da pričakuješ od moža, da se bo potegnil za vas, a so konec koncev le njegovi starši in kot si pisala, njemu niso nikoli storili žalega, pa tudi službo mu dajejo in če je malce bolj švoh karakterja, mu še možgane perejo – mogoče mu pri tem lahko pomagaš?

držim pesti zate

Bravo Julija, po moje greš v pravo smer – z vsem napisanim se zelo strinjam, mislim, da si začela reševati svoj problem. Zbodel me je samo tale stavek:

> v primeru, da bo enkrat prišlo do ločitve ( do katere bo prišlo, če bo prišlo, samo zaradi njegovih staršev)

Vsak problem ima lahko samo enega lastnika. V prejšnjem odgovoru sem predpostavil, da si ti lastnica problema. Z omenjenim postopkom rešuješ svoj problem s svojimi močmi.

Tudi tvoj mož ima v isti stvari problem, ki pa ni enak tvojemu. Možev problem je precej večji od tvojega. Prepričan sem, da je tvojemu možu ravno tako hudo ob vsakem izbruhu staršev, da trpi v notranjosti ravno tako kot ti, ali pa še bolj.
Ker je odgovoren človek čuti dolžnost, da finančno skrbi za vašo družino in na ta način je odvisen od svojih staršev, saj je zaposlen v njihovem podjetju. Če se skrega s svojimi starši bo izgubil službo in s tem možnost, da skrbi za družino.

Tvoj mož se torej ne odloča med teboj in svojimi starš, kot bi lahko kdo zmotno predpostavil. Odločen je že zate. Odloča se med tem, kaj je najbolje zate in za družino. Na razpolago ima dve možnosti:
a)Dopustiti grdo ravnanje svojih staršev in ohraniti službo
b)Zoperstaviti se staršem in finančno prenehati skrbeti za vašo primarno družino (izgubiti službo)
Sam pri sebi se je odločil za manjše zlo po njegovi oceni. Za družino in zate in za njega je bolje potrpeti nekaj žaljivk in tisto zaušnico, kot pa izgubiti službo in finančno varnost družine.

Pripravljen je prenašati težave in potrpeti, samo da bo še lahko naprej skrbel za vas. Prepričan sem, da se tisto, kar se dogaja pri vas doma občasno, možu v službi dogaja vsak dan.

Če ob tem upoštevava še dejstvo, da gre vendar za njegove starše, ki jih ima po svoje gotovo rad, ali je vsaj navezan nanje in trajne poškodbe njegove osebnosti (vzorci vedenja, ki jih je opisala že Dajanca) se lahko dokončno vživiva v njegov položaj. Razumeva lahko njegovo stisko in nemoč, hkrati pa njegovo željo, da bi lahko ravnal v vseh primerih pravilno in hkrati razveselil vse vpletene. Veliko breme je nad njim, ki mu jemlje moč in nujno bi potreboval podporo in razumevanje s tvoje strani v teh trenutkih.

Res je, da bo mož moral svoj problem rešiti sam. Odločil se bo, naredil po svoji presoji in tudi nosil posledice.

Če želiš lahko možu pomagaš pri reševanju njegovega problema. To seveda lahko storiš šele takrat, ko si že poskrbela zase in boš imela nekaj viška moči. (če ne kršiš pravilo spoštovanja do same sebe). Če mu nesebično in iz resnične želje priskočiš na pomoč, je to dejanje tvoje ljubezni. Takrat pozabiš nase, na svoja čustva in vse sile usmeriš v eno samo točko – delati v dobro drugega. Vidim nekaj možnosti. Po pogovoru z njim in v samo v skladu z njegovimi željami lahko:
A) Napraviš natančen izračun nujnih stroškov in vseh dohodkov, ki jih vaša družina ima brez njegove plače. Prikažeš mu, da lahko nekaj časa živite brez njegove plače.
B) Pomagaš mu pri iskanju nove zaposlitve.
C) Pomagaš mu ozavestiti vedenjske vzorce.
D) Podpiraš pri vsaki njegovi odločitvi in dejanju, ki se ti zdi smiselno. Dovajaš mu ljubezen (nekje zgoraj omenjaš, da si mu dovajala ljubezen in te je to izčrpalo. Tega ne razumem. Kako je to mogoče? Ljubezen lahko samo okrepi, nemogoče je, da bi izčrpala.)
E) Moževim staršem dovedeš toliko pozitivne moči, da stopiš njihovo negativnost. Realno gledano ta točka ni možna, ker je pozitivne energije potrebno mnogo več, za izenačenje z manj negativne energije, ti pa trenutno takšnih količin nimaš na zalogi, niti še ne obvladuješ svojih čustev v celoti – povem samo, da je to teoretično izvedljivo.

Na vse kar se je zgodilo lahko gledaš, kot na samo eno izmed (ne preveč velikih) težav, s katero se je vajin odnos srečal. Izključno od vaju obeh in od nikogar drugega, je odvisno, kako bosta premagala težavo. Da boš svojo težavo lažje uvrstila na pravo mesto svetujem sprehod po bolnici – najbolj primerni so oddelki za zdravljenje raka.

Recimo, da bi se kljub vsemu odločila za točko E in da ti uspe. Veš kako zelo bi nadgradila svojo osebnost? Ali se zavedaš kako trdna in kvalitetna bi izšla iz te preizkušnje. Kakšno stopnjo obvladanja čustev in samodiscipline bi dosegla? Poznam več kot trideset let stare osebe, ki jim je šlo vse po večini gladko v življenju. Samo slok prst vidijo, pa se teden dni ne poberejo. Nobenih izkušenj. Starost imajo, razvojno pa so na stopnji otroka.

Edino trenje nam prinese novo vrednost. Zato moramo biti hvaležni življenju, da nam kdaj pa kdaj nakloni malo trenja. Trenje nujno potrebujemo. To je naša priložnost, vprašanje pa je, kako in za kakšen namen jo bomo izkoristili.
Veliko sreče Vitomir