prosim pomoč,zmešalo se mi bo
mislim, da si panična.
nekaj drugega te moti na njemu, ne alkohol.
pusti reveža na miru.
hočeš ga imeti pod stoprocentno kontrolo.
tudi jaz rada spijem pivo in zato z mano še ni nič narobe.
razpucaj pri sebi, človeka boš odgnala zaradi tvoje paranooje, ki bi jo mogla it zdravit.
3-5x na leto ?!?
zamisli se, kaj počneš.
g.Melita Čerček,
ko odgovarjate na vprašanja pravzaprav ne poveste ničesar.Tipičen primer je vaš zadnji post (Datum: 20.07.2007 12:04).
Na kratko povzamete vsebino osnovnega posta, skoraj v vsakem stavku, ki ga napišete se nekaj sprašujete, ko bi vendar morali dati odgovor, oziroma se trdo postaviti na neko stališče, ki že po definiciji ne bi smelo biti linija najmanjšega odpora.
Res je, tovrstne problematike, problematike zakonskega svetovanja so izjemno občutljive zadeve, vendar stroka je stroka in če nekdo uradno neko stroko zastopa je potrebno konkreten odgovor tudi dati.
Da, vendar je gospa edina, ki za tem, kar napise, stoji z imenom in priimkom. Tudi jaz bi si zelela bolj konkretnih odgovorov, vendar pa … Pogosto ljudje povedo premalo ali pa nalasc kaj izpustijo, dodajo … In dokler ne poznal celotne zgodbe, tezko … XY lahko napise loci se. YY lahko napise ne loci se. Pa ne bo nic. Tukaj pa uporabnica lahko rece, da ji je Melita Cercek napisala, naj se loci. Upam, da razumes razliko.
Spoštovani g. Vili,
Hvala za vaš komentar. Kakor vas razumem bi si želeli da bi bili moji odgovori precej bolj direktni in eksplicitni. Vašo željo spoštujem in se mi zdi utemeljena.
Vendar, kakor ste tudi sami napisali, je področje, ki ga zajema forum in vsako sporočilo posebej res občutljivo. Iz napisanega vsak razbere nekaj drugega, bolj polaga pozornost na eno stvar in iz tega izhaja in podaja mnenje. Kar je tudi čar forumov, da se krešejo različna mnenja. Žal včasih in v takih občutljivih situacijah do tega tudi hitreje pride, so posti razumljeni kot žaljivi, neprimerni… Morda je to tudi potrebno vzeti v zakup. Nikoli ne vemo, kaj človek, ki je na drugi strani doživlja, lahko le sklepamo po svoje in po svoje si lahko razložimo vsak post. Kar pa pomenijo tudi moja vprašanja, ki jih postavljam. So vprašanja, ki se mi kot terapevtu ob prebiranju posta prebudijo, slika se na ta način širi. O določenih mojih ugotovitvah lahko le sklepam in ne morem dati dejanskega mnjenja, saj mislim, da ne bi bilo fer do osebe, ki je na drugi strani. Smatram, da so vprašanja lahko v pomoč osebi,ki je pisala post, da o svoji situaciji razmisli še malo drugače. Saj ima vsak odgovore le zase. Kdo ima odgovore, kaj je prav za vas? Mislim, da to najbolje veste, čutite sami. Ponujanje neke absolutne resnice iz tega naslova se mi ne zdi primerno. Seveda pa ima vsak možnost podati svoje mnenje. Mislim, da lahko na ta način deloma pripomorem k temu, da posameznik o situaciji v kateri se je znašel, razmisli na širši način, pride do svojih čutenj in doživljanj in iz tega do svojih odgovorov, saj le on ve, kako je v tej koži res biti.
Ta vaša pobuda me je vzpodbudila v tem, da poskušam izboljšati svojo vlogo, ki jo imam in svoje delo. Saj če ti nihče ne pove, kako delaš in kaj bi dejansko rabil, si lahko hitro v slepi ulici, kar pa nobenemu ne koristi. Morda je bilo moje pisanje za vaš okus preveč previdno v tem smislu. Torej bom poskušala biti v svojih odgovorih bolj jasna.
Lepo vas pozdravljam!
A lahko še jst napišem svoje mnenje. Ja? Prou, pa bom.
Sicer se ne spoznam glih na pomoč ljudem v stiskah /sem samo en bk/, če bi se pa že kej, bi verjetno razmišljal nekako takole.
Navečja rakrana človeka je v dejstvu, da prelaga odgovornost /meni osebno izraz krivda ni povšeči, zato uporabljam izraz odgovornost/ za svojo srečo, nesrečo, veselje, bolečino, zdravje, bolezen, ljubezen, osamljenost…skratka, za svoje življenje…na drugega.
Ti si kriv, da se slabo počutim, če bi se ti spremenil, bi bil jst srečen, pozdravi me, saj si zdravnik, zdravilec, terapevt, duhovni karkoli že, zaradi tebe sem bolan, zaradi tebe se mi bo zmešalo…pa tko.
Hej, kaj pa jaz, a jaz nimam vpliva na svoje življenje? A sem res tak bebo, tak butl, da mi boš ti dirigiral življenje, da mi boš ti določal, kdaj naj bom vesel, kdaj žalosten, kdaj zdrav, kdaj bolan, kaj je zame dobro in kaj ne? Ja, točno to se dogaja ves čas, ko krivim druge, ko prelagam odgovornost za svoje reve in svojo srečo na druge. Tak bebo, tak butl sem. Butl brez svojega življenja, žrtev. Lutka v rokah drugih, srotek, ki bi se imel dobro, če bi le drugi delali drugače z menoj, če bi se oni spremenili /ti, partner, sodelavec, starš, otrok, terapevt, kr eden…/. A pa jaz to hočem, mislm, bit žrtev, srotek. Ne. Hočem prevzeti odgovornost zase, za svoje življenje, za svojo srečo in svojo bolečino. Kako? Z zavedanjem, da sam izbiram svoja vedenja, svoje misli in da lahko izberem tudi kaj drugega, pravzaprav, kar hočem. Če se zavedam, da je to kar počnem moja izbira, s posledicami te moje izbire pa nisem zadovoljen, lahko izberem drugačno vedenje, ki bo imelo drugačne posledice, ali pa neko tretje. V vsakem primeru sem jaz ta, ki izbira svoje vedenje /in s tem posledice svojega vedenja, ki se kažejo kot čustveni in telesni odziv/. J a z s e m o d g o v o r e n z a s v o j e i z b i r e, se pravi, za svoje življenje in vedno lahko izberem drugačno vedenje, če s tem nisem zadovoljen /sem hotel podčrtati, poudariti, ker je tako pomembno, pa ne znam/. Kaj to pomeni zdej spet? Da so ljudje taki kot so, da je okolje, da so dogodki ta trenutek taki kot so, od mene je pa odvisno, kako se bom odzval. Da ne morem spreminjati svojega okolja, ljudi, dogodkov, lahko pa spremenim sebe /tudi to bi podčrtal/. Še to. Nihče, ampak res nihče ne more storiti niti najmanjšega koraka namesto mene, lahko mi je rama, na kateri se zjočem, lahko mi je stena, na katero se naslonim, ko sem utrujen, lahko mi je spodbuda, ko jo potrebujem…a namesto mene ne more napraviti niti enega mojega koraka /kot da je podčrtano/.
Zakaj tole pišem? Ker ljudje pričakujejo, da jim bo terapevt povedal rešitev, da jih bo pozdravil, ker pričakujejo od njega rešitev, korake, ki jih bo delal namesto njih. A to ne gre. Vsak bo moral sam pozdraviti sebe, najti rešitev, storiti vsak korak posebej…in prevzeti odgovornost. Terapevt mu lahko razloži mehanizme, zakonitosti, ključe, ga opozori na posledice izbir, ga usmerja /predvsem z vprašanji/, mu pomaga pri soočenjih z vzorci, z bolečinami, s seboj, ga vzpodbuja, ne more pa storiti ničesar namesto njega. Vsak bo moral sam poiskati vzroke, vzorce, vsak se bo moral sam soočiti s podoživljanjem, s spreminjanjem teh vzorcev, vsak bo moral sam izbirati nova vedenja in prevzemati odgovornost zanje. Vsak se bo moral spreminjati sam /podčrtano/.
Pristop, ki ga je uporabila Melita, je pravi, sicer primernejši /vsekakor s hitrejšim napredovanjem/ v osebnem kontaktu, v pogovoru, kot na forumu, ker je potrebno tu dolgo čakati na odziv, a vsekakor pravi, ker vzpodbuja sogovornika, da razmišlja, da se poglobi vase, da išče odgovore in rešitve v sebi. Da dela. Pritisk na terapevta v stilu “ti mi povej, kaj naj delam, ti me pozdravi in če ti ne bo uspelo, si ti kriv, da mi ni, si ti slab terapevt in ti nimaš pojma…pa tko”, le kažejo na to, da sogovornik še naprej žrtvira, še naprej prelaga odgovornost za svoje življenje na druge. V tem primeru na terapevta, v nekem drugem primeru na nekoga drugega, v nobenem primeru pa ne nase, pa čeprav je v vseh primerih odgovoren zase sam.
Lep pozdrav
en bk
hay,
z vsemi posti (malo gor, od mojega dol) se strinjam, so korektno in razumno napisani, vsak iz svojega zornega kota, tudi prav.
rad bi malo razmišljal, ne mislim sedaj na zgoraj omenjeno gospo svetovalko ampak širše, bolj na splošno, glede raznih strokovnih nasvetov, v našem primeru svetovanju ljudi v raznih stiskah.
Posamezno stroko razumem kot skupek v tem času in prostoru veljavnih dogovorov. Danes recimo je smiselno, da se svetuje ljudem naj se ločijo, če ne morejo živeti skupaj, pred 30 leti bi se gotovo svetovalo kaj drugega. Oboje je sprejemljivo, pač času primerno.
Se mi zdi pa smiselno, da se danes našteje paleto možnih ukrepov, ki pridejo v poštev. Recimo pogovor s partnerjem (ta je še najbolj naiven), postavljanje ultimata pred odselitvijo (ločitvijo), da je treba resno misliti kar delaš, da sam dokončaš šole (ki si jih sfalil), da se sam finančno osamosvojiš (to ne škodi nikomur), da si sam vizualno urejen (kar bi itaq morala biti osnova vsega)… Še bi lahko našteval.
Seveda bi bilo idealno in nerealno misliti, da bi bil vsak človek urejen po vseh teh kriterijih, mogoče po dveh, treh izmed njih, vendar stroka bi morala navesti nabor možnih ukrepov (ki v resnici funkcionirajo), posameznik bi se jih pa potem lotil izpolnjevati…
Če bi mu uspelo…
Ampak če je volja je tudi pot..
In če se v resnici lotiš reševanja problema, ga boš prav gotovo rešil…
Če se ga resnici lotiš…………………………..
P.S.
Moje skromno mnenje. Portugalka nič ne pretirava, če ji nekontrolirano pade tema na oči, ko vidi svojega fanta na mrtvo pijanega, pa čeprav bi bilo to samo 1x letno. Tip je definitivno težko popravljiv alkoholik in šlo bo samo še na slabše.
berem vaše zapise.
ob tem razmišljam.
in se sprašujem – ja drži ga.Čerček, vprašanja so v internetnem svetovanju po mojem mnenju edini, predvsem pa najboljši pristop,preprosto zato,ker nihče ne pozna celotne situacije. hvala vam zanje.
in ne,alkoholizma ne pozna moja družina in niti sama, ne od daleč ne od blizu. nikoli nisem poznala človeka, ki bi ne mogel kontrolirati vnosa alokohola vase. res ne.
in ne, ne gre za to. menim, da je problem drugje – vrstniki. Fantje enostavno niso poznali dobrega žura BREZ PIJANOSTI, to ne obstaja. Definicija “dober žur” = kolk smo se ga vlili. To je bistven problem. In ko želi kdo biti drugačen, to enostavno ni tolerirano. “Kaj je s tabo narobe?” “Te žena kontrolira…” “Si slabe volje?” Ipd. Ja, vsi ki imate najstniške otroke, povprašajte malo, kaj je danes pri slovenski mladini dober žur. Tisti, ki se ga pol ne spomniš!
In to je od vedno bilo tako. In to človek potem nese dalje – možje se tega dejstva, da si odrasel in sedaj ti odgovoren za nekoga, še najtežje zavedajo, če sploh…
To je v genih slovenskega naroda in vse opisano zgoraj je posledica vsega tega. Samo poglejte koliko odgovorov je bilo – kaj pa je kaj takega če si pijan, ipd.
Zame je pijanost znak šibkosti, nenadzorovanje lastnega vedenja in ravnanja, ipd. Konkretno: v meni pa se ob tem ruši občutek varnosti,ki jo je mož dolžan zagotavljati ženi, stabilnosti, zaupanja. In če se to dovolj pogosto ponavlja, je zame pač dovolj velik razlog, da se mi meša. Še posebej, če tega nisi od nikjer prej navajen in so pričakovanja na tem področju od moža popolnoma drugačna.
Drži, včasih se ti zgodi. Drži, pretiran nadzor nad samim seboj že meji na vprašanje, ali se sploh sprostiš v družbi.
Nisem pripadnica ekstremov – v nobeno stran.
Ampak, ko tvoje dejanje povzroča škodo drugim – še posebej, ko gre za tvojega partnerja, se to enostavno mora ustaviti. Ne glede za kaj vsebinsko in za koga od obeh gre.
In ne, Mirela, najina zveza ne škripa na splošno. In to ni znak ničesar drugega. Rada se imava, to je dejstvo. In ne, ne slepim se. Sem popolnoma realna. Povsod drugod je VSE ok.
Vem, sprašujete, kako je potem vse to (moje in njegovo vedenje) mogoče.
Ne vem. Ampak že drži, da ljubezen pogosto ni dovolj za življenje v dvoje.
Ne vem, kaj se bo zgodilo v nadaljevanju.
Pozna moja občutja, ve, kaj se mi dogaja.
Težko razume, ker ne ve, zakaj njegovo žuriranje vpliva na naju, kaj ima to sploh veze z nama, saj po njegovih besedah se vede ON neumno in nezrelo,ja tega se zaveda, a s tem ne želi prizadeti naju, najine veze, zakon. Zato je verjetno ozaveščanje in prekinitev tega njegov prvi korak. Moj pa prekinitev s “histeričnim” vedenjem.
In ne, ne gre za to, da sama nimam prijateljev in da jih zato on ne more imeti.
Moji prijatelji mi popolnoma zadoščajo in njegovo druženje z njimi podpiram. Stvar je popolnoma enostavna: Druži se z ljudmi, imej se fajn, alkohol pa pusti na miru.
Ne vem, zakaj je to tak problem.
Pa smo spet v vzorcih slovenčkov, ki izjemno tragično vplivajo na vsakdanje življenje slovenskih družin. Vzorcih, ki so veliko globlje zasidrani v vseh nas, kot si sploh upamo priznati. Vsak dogodek v življenju pospremimo z alkoholom – kje ima potem posameznik mejo, je pa drugo vprašanje. Poglejte vase, k sosedom… sem res edina, ki se sprašujem o tem?
Akcija med mladimi Z glavo na zabavo (al kako je že njen naslov), med mladimi žal zbuja zgolj posmeh in ignoranco.
Priporočam sprehod ob Ljubljanici (Trnovo) kak topel poletni večer – mladi osnovnošolci z litrom v roki, ki se prazni kot za stavo – 12,13 letni fantje in dekleta…
ampak to je že druga zgodba.
lep pozdrav vsem
Se strinjam s teboj, o tej razširjeni problematiki naše družbe.
Osebno imam ravno nasprotne izkušnje od tvojih. Bili smo velika in mešana družba, v kateri nas je bilo nekaj tudi parov, pa smo hodili tudi po lokalih in preplesali kako noč, ampak skoraj nikoli ni bil nihče od nas pijan. Se je popilo kako alkoholno pijačo, pa vendar ne zato, da bi bil potem večji žur, ampak zato, ker ne prijalo, ker je bila priložnost takšna. Odziv okolice, tudi gostincev? Čudaki, kmetje, nevedneži….
Sicer nas to ni ganilo, ker smo se mi dobro počutili in smo bili ponosni na svojo družbo in na to, da se lahko zabavamo (večkrat bolj kot pijani vrstniki) brez alkohola.
No zdaj, ko smo po večini vsi poročeni, imamo družine, gremo še vedno ven, na pijačo, večinoma se pije kaj brez, včasih pa za lušt, nazdravje…tudi alkohol, tudi kako pivo….
Poznam tudi odzive družbe sedaj, tako kot si rekla.
Ne razumem pa, da se ti toliko obremenjuješ s tem zaradi družbe. Tvoje nezaupanje v moža, njegova nemoč, nesamozavest-da se boji prijateljev, te žre in njega tudi. Mislim, da vajin problem ni odvisen od obnašanja okolice, družbe…ampak od vaju. Med vama enostavno ni vse OK; pa če me še tako prepričuješ. Mogoče se morata začeti učiti pogovora (sočutnega, kakor ga opisuje en_bk v več temah). Naj te ne moti okolica, vpliv prijateljev, družbe! Vidva sta samostojni, zreli osebi, odgovorna za svoja dejanja! Če je res, da je obema zato, da skleneta kompromis, ga bosta! Ampak s tem ne bosta rešila družbe, mladine! Rešila bosta vajino vezo in mogoče bila dober vzgled vajinim otrokom!!
LP
Še enkrat – odlično en bk.
Kar si povedal je glavno in edino, kar bi morali ljudje spoznati, prevzeti odgovornost za svoje življenje. Jaz pa bi še dodala, da bi tudi razni terapevti morali spremeniti svoje poglede. Vsi svoje svetovanje pričenjajo z iskanjem zunanjega krivca. (en bk,še kako prav imaš, beseda krivda se zamenjuje z odgovornostjo). Terapevt takoj namiguje na preteklost, kdo in kaj vse okoli nas je moteče vplival na naše življenje in je kriv oz. odogovoren, da se mi danes tako obnašamo ali slabo počutimo. Posledica je, da obdolžimo naše vzgojitelje in vse ljudi, ki so tako ali drugače vplivali na naše življenje. Odgovornost prelagamo nanje, zahtevamo da se spremenijo, se nam opravičijo, oddolžijo in kar je še tega. Seveda to vodi v poslabšanje odnosov z vpeletnimi. Naš ego in nizka samopodoba se malo dvigneta, če končno olajšano pokažemo s prstom nanje. Če bi dobro pogledali v svojo roko, bi videli, da en prst kaže proti drugemu, a kar trije proti nam.
V tej smeri (iskanje zunanjega krivca) potuje večina človeškega rodu, ne da bi opazili, da so sami sebi največji sovražnik. Kadar večina ljudi razmišlja na isti način, temu pravimo kolektivna zavest. K sreči se ta s posamezniki, ki so spregledali, pričenja spreminjati, zato smo na poti, da se spremeni tudi kolektivna zavest. O tem bi se dalo še veliko razpravljati.
Čeprav ni to direkten nasvet portugalki, bo mogoče ob vsem do sedaj napisanem znala pogledati na svoje težave z drugega zornega kota.
Aneja lep pozdrav
Zdej, če sem te prav razumel, meniš, da terapevti ne ravnajo pravilno, če se trudijo iskati vzroke za sedanje ravnanje človeka v njegovi preteklosti, v njegovem otroštvu in v vplivu staršev nanj.
Mislim, da moram malce razjasniti oziroma razširiti tole moje prejšnje pisanje o odgovornosti posameznika za svoje odzive,a ne.
Vsi mi delujemo po nekih vzorcih, ki opredeljujejo naše dojemanje sveta, življenja, naše vrednote, naše misli, odzive, vedenje. Zdej, če je naše vedenje tako, da nam onemogoča vsaj kolikor toliko znosno sobivanje s seboj in okolico ali pa je toliko destruktivno, da ogroža naše in morda še tuja življenja, se bo vsak terapevt trudil vzpostaviti vsaj približno stabilno in neogrožujoče vedenje nas, recimo mene, kot človeka s problemi a ne in se ne bo spuščal v iskanje vzrokov za tako vedenje, ker bi bilo to enostavno nemogoče v tistem trenutku. Kaj pa vem, če bi jaz zelo silno depresiral ali pa bi bil zelo agresiven do sebe in drugih, potem bi me bilo smiselno najprej pomiriti a ne, me pripraviti do tega, da bi okolico sploh opazil, da bi sploh začel komunicirati, da bi terapevt sploh lahko pričel delati z menoj. V takih primerih je uporaba zdravil vsekakor smiselna. V ne tako ekstremnih primerih bi se terapevt zelo verjetno odločil za to, da bi mi predočil pomen takojšnje izbire drugačnega vedenja, manj bolečega, manj stresnega zame. Ne v prvem, ne v drugem primeru, se iskanja vzrokov za moje vedenje, sploh ne bi lotil. Ker najpomembneje je, da se jaz stabiliziram, da se začnem obnašati do sebe in drugih tako, da zaznavam sploh svet okoli sebe in sebe v tem okolju, da lahko skrbim vsaj minimalno zase, da lahko opravljam tiste osnovne dejavnosti, ki jih naj bi opravljal odrasel človek/ da skrbi zase, za svojo higieno, oblačenje, prehrano, da hodi v službo, da se je možno z njim pogovarjati vsaj do neke mere…pa tko/. Šele ko se stabiliziram do te mere, šele takrat se lahko terapevt posveti iskanju vzrokov /vzorcev/ za moje vedenje.
Iskanje vzrokov pa dejansko pomeni skorajda vedno iskanje v naši preteklosti, v našem otroštvu v odnosu s starši ali osebami, ki so nam kot otroku največ pomenile. Tko je, Aneja. Večina vzrokov za naše vedenje v odrasli dobi je nastala v našem otroštvu in to sila zgodnjem, tja do, kaj pa vem, do desetega leta. In ti vzroki, ti vzorci, so posledica vzgoje naših staršev. In ja, oni so krivi /a ne, kako se to trdo, ostro bere, tko, obsodilno, zato jaz raje uporabljam besedo odgovornost, namesto krivda/, oni so odgovorni za te vzorce. Ampak, ej, ni namen tega odkrivanja v tem, da bi prelagali krivdo /odgovornost/ nanje, na starše, ker oni so počeli tako, kot so znali, kot so zmogli, kot so bili sami naučeni, kot so bili prepričani, da je prav.
Ne, namen odkrivanja vzrokov za naše vedenje je v tem, da jih lahko ponovno predelamo /z odraslimi očmi/, preobrazimo. Ker s preobrazbo vzorcev se spremenimo tudi mi in tega ne počnemo več. Ker edina prava sprememba v nas se zgodi le v primeru, ko se spremenijo vzorci, vse ostalo je le drugačna manifestacija nas navzven… mi pa ostajamo v sebi enaki.
Kaj je osebna rast, duhovnost, čustvena inteligenca, ezoterika /a je še kak izraz morda?/. Nič drugega kot iskanje teh vzorcev, ki nas bremenijo in nam grenijo življenje in njihovo preobražanje. To je vse. Nič glamuroznega, nepojmljivega, vzvišenega, onkraj česarkoli že. Da bi to lahko počeli, moramo seveda poznati določene zakonitosti, povezave, mehanizme in ključe, to ja, a četudi vse to poznamo, se pa potem ne lotimo tega iskanja, tega potovanja vase…nismo naredili nič. Nič.
Vse silne resnice, ki se jih naučimo iz knjig, vse teorije, vse vzhodnjaške in zahodnjaške modrosti, vse to je zgolj nepotrebna šara…če…če je ne udejanjamo v našem življenju, tu, sedaj, ta trenutek, v teh vsakdanjih situacijah, v družini, s partnerjem, v službi, s prijatelji, z znanci in neznanci. Ker življenje je tu in sedaj.
En bk
Tako hudo teoretizirate tu neki strokovnjaki, da že boli!
Jaz bom napisala svojo izkušnjo in to brez olepšav! Imela sem fanta, ki je bIl pravi angel kar se tiče lepega vedenja, spoštovanja do starejših, žensk, otrok…kar sploh ni bila vrlina drugih mladcev. Takrat smo veliko žurali z alkoholom ali brez. Bili smo večja družba in skoraj vedno se je kateri napil,Vse je bilo tako luštno. Tudi meni se je enkrat v tistem času zgodilo, da sem bila pijana na mrtvo – groza kakšnega mačka sem imela! Potem sva se s fantom, ki je bil vzor in nikoli pijan, vedno se je ustavil že pri drugem pivu , poročila in hitro dobila otroka. Zamenjal je službo in tam so imeli dva do trikrat letno zabavo. In vsakič je prišel domov pijan ko kanta! pripeljal se je na dvorišče, redko je našel sam vrata, ko jih je je zganjal hrup, sploh me ni prepoznal, govoril mi je grozne reči, ki jih sploh nisem imela kam dati… Ne njegovi ne moji starši niso pili in podobnih izkušenj nisva imela!!!
TO JE TRAJALO PET LET, MEDTEM SEM SE EnKRAT ODSELILA IN VLOŽILA LOČITEV, KER ME JE UDARIL. tUDI JAZ POZNAM PANIKO, STRAH , KI JO OPISUJEŠ. Pri nama se je nekako kar samo končalo. Moža je kakor je prišlo spustilo, oziroma postalo ga je strah svojih dejanj. Po mnogih pogovorih in letih sedaj vem, da ga je takrat dajala negotovost , koliko dober mož je, ali bo zmogel skrbeti za družino, strah ga je bilo zaradi slabih odnosom s tastom, piti pa je pričel na zabavi, ker se drugače ni imel poguma spustiti v pogovore s sodelavci, oziroma se ni znal uveljavljati v plehkih pogovorih, ne mara prepucavanja, kdo ima boljši avto, več ljubic, večjo hišo… o stroki se pa ni hotel nihča pogovarjati, ker so bili na zabavi. Opazil je , da ima velik primanjkljaj v sproščenem neformalnem pogovarjanju. Na živce so mu šle vsem opazne prešuštniške iskrice, ki so letele med sodelavci…Sam pa ni znal in še danes ne zna kontrolirati, če je enkrat popil več kot dva kozarca, naenkrat je izgubil kontrolo in končalo se je na srečo brez hudih žrtev.Kaj če bi se zgodilo kaj hudega takrat?.Zato se je enega lepega dne sam odločil, da ne bo več pil alkohola na zabavah! Sedaj po mnogih letih popije kak kozarec ali dva, več pa nikoli!
To ni recept, hotela sem ti povedati le, da se za takim napijanjem na mrtvo nekaj skriva. Nekaj kar ne prepozna. Mogoče mu v resnici sploh ni do te družbe, pa sam tega ne odkrije, mogoče se čuti manjvrednega, mogoče ima problem s tem kaj si sploh želi za prihodnost… to pa bosta sama mogoče odkrila prepozno ali pa sploh ne. Zato ti priporočam kakega terapevta. Saj ni mus, da gresta takoj oba! Naj da tebi navodila, kako ravnati, ko boš v strahu. Mogoče pa se ti bo mož počasi odkril in pridružil. Moja panika je bila tudi grozna, pa nisem poiskala pomoči, zato se je zgodilo nekaj grdih pack, ki smo jih le počasi izmili. Danes po dvajsetih letih lahko rečem ni me strah, ko moj mož gre na službeno zabavo!