Sem oče mladoletnega otroka, ki kot oče samohranilec že vrsto let skrbi zanj. Materi je bil ta otrok iz strani sodišča odvzet , zaradi zanemarjanja in opravilne nesposobnosti (ima shizofrenijo). Otrok je sedaj pri meni že 3 leta in tudi v času , ko sva z bivšo ženo še živela skupaj (sedaj sva razvezna) sem večinoma časa z njim preživel z njim jaz, saj je bila ona velikokrat dlje časa hospitelizirana.
Pred slabim letom , ko sva se z punčko nekako postavila na noge in je prišla v puberteto pa ji je mati , postregla z informacijo , da jaz nisem njen pravi oče. V otroku je to pustilo takšen pečat, da se je od takrat pričelo samopoškodovanje ( rezanje z želetko). Vse skozi sem v stiku z pristojnim centrom za socialno delo in ostalimi strokovnjaki a dosedaj niso storili nič. In naj se jaz trudim po svojim najboljših močeh, ko pride vikend morem hčer , prepustiti materi , kjer se prepričevanja in zavračanje mene , kot očeta samo stopnjuje. Prišlo je tako daleč , da me je otrok pričel zavračati , kot očeta in prebežal od mene k materi od koder so ga začasno napotili v krizni center. svojega otroka ne smem videti, on noče videti mene . In sedaj mati in hčer vztrajata , da bi bilo najbolje da hčer ponovno vrne k njej. V vednost sebi in otroku sem naredil tudi DNK test , ki je pokazal da resnično nisem oče tega otroka. A zal četudi bi hotel tega ker je otrok že dopolnil 5 let več ne morem izpodbijati. Kaj mi ostane? Za vratom imam bivšo ženo , psihičnega bolnika z potrjeno dijignozo ( tudi invalidsko je upokojena prav zaradi psihičnega stanja) otroka , ki me noče več videti . Center za socialno delo in delavci kriznega centra , ki mi prepovedujejo stik z otokom , ker me ta noče videti. Smatram , da me sedaj čaka ponovno plačevanje preživnine , bivši , ki na ves glas pred vsemi institucijami kriči da nisem jaz oče . A hoče denar , ker sama ni sposobna preživeti tega otroka. Izgbil sem voljo , do življenja, večkrat pomislim na samomor, povsem sem na tleh in obupan in iz obupa in žalosti so nastale te nepovezane besede….

Spoštovani »you«,

ko sem prebrala vaš prispevek, priznam, da sem tudi sama začutila najprej šok, nato pa obup, nemoč, ujetost in veliko krivico, ki se vam je zgodila. Dejansko bi lahko rekla, da je bilo zlorabljeno vaše zaupanje (da ste oče deklice, za katero ste po svojih najboljših močeh skrbeli skozi leta, še posebej v tednih in mesecih, ko je vaša (bivša) žena bila hospitalizirana zaradi duševne bolezni). Kot pravite, vam je pravna pot zanikanja očetovstva zaprta. Pravno ste in boste za vedno njen oče (razen če bi se hči po polnoletnosti odločila, da izpodbija vaše očetovstvo – kar pa ne vem, ali bi bila za vas nagrada ali kazen). Do takrat pa vas pristojne institucije in ostali obravnavajo kot očeta glede vseh pravic in dolžnosti. Kar tudi ste. Ker sem prepričana, da ste ji kot oče dali, kar ste čutili, da zmorete. Verjamem, da ste se potrudili maksimalno. In s tem ste dejansko (»priženjeni, posvojeni«) hčerki vtisnili svoj očetovski pečat, ki ga bo nosila za vedno, ne glede na to, da niste njen biološki oče. (Tako kot posvojiteljski starši oblikujejo otrokove »možgane«, ki se v veliki meri razvijajo v odvisnosti od okolja, in ne le genov.)
Je pa to očetovstvo v vašem primeru postalo eno veliko breme, saj čutite, da se hči obrača proč od vas oz. vas zavrača, od kar je zvedela, da vi v resnici niste njen biološki oče. Hkrati pa se bojite, da pa boste »dovolj dobri za plačevanje preživnine«.

Kaj točno se dogaja v hčerki, ne vem in ne vem, ali ve kdo drug razen nje. Ali si je že pred tem kdaj želela »pobegniti od vas«? Vas je doživljala kot ljubečega očeta ali »tirana«? Domnevamo pa lahko, da je ta hčerina reakcija (tudi) odziv na to zlorabo, ki se je zgodila tudi njej: tudi ona je bila zavedena glede očeta (in logično, da »nori«). Domnevamo lahko, da način, kako je bila ona seznanjena s to okoliščino glede očetovstva s strani matere in vsemi posledicami ter verjetno ob nepravem času (prezgodaj (?) – niste sicer zapisali, koliko je hči dejansko stara) sprožilo v njej pravi val uporništva in zamere. Logično, da je vsa ta negativna čustva usmerila proti najbolj »primerni« in psihično trdni osebi v svoji okolici (na tako mamo še jezen ne moreš biti, ker ne veš, kdaj jo njena bolezen spet »odpelje« v njen svet in bolnišnico). Lahko pa da je to tudi odziv na kake stare zamere do vas (ne vem točno kaj pomeni, da sta s hčerko komaj zlezla na zeleno vejo in se je zgodil tale »bum« – verjetno, da sta imela konflikten in težaven odnos že prej? Da je bila tudi hčerka zmedena in razdvojena že prej? Da (je) v sebi nosi(la) vulkan težkih občutkov, ki jih prebuja zgolj mamino duševno stanje? Da je slutila, da ni čisto »vaša« (mnogi posvojeni otroci to čutijo in staršem zamerijo, da niso bili prej s tem seznanjeni)? Da si je v najstniških letih zaželela biti več z mamo, ki je tako kot ona ženska in ji čisto po tej plati blizu, in je zdaj zaslutila način, kako bi lahko to vsaj delno dobila (vsaj hči verjame, da lahko tam še nekaj dobi)? Da je konec koncev lahko ponovno zmanipulirana, je tudi ena od možnih razlag.

Karkoli že je (ali pa vsakega po malo), upam in verjamem, da bo čas pokazal pravo resnico in umiril ta vihar (čustev in misli) pri vseh vpletenih. Verjamem, da lahko tej hčerki vendarle še veliko daste (pa ne mislim finančno), če le vztrajate in vsaj vi ohranite svojo prisebnost in temeljno zaupanje in naklonjenost. Ker slutite, da se ta njen izlet k materi lahko slabo konča, ko bo mater znova ustavila bolezen (kar je pričakovati) in bo potrebovala vas. Verjamem, da je to težko, ker verjetno v tem najstniškem obdobju iz hčere bruhajo težke besede in obtožbe, ki jim morate poiskati ustrezen »prevod«, ne jih jemati dobesedno. Tudi za biološke starše je to obdobje težko, za posvojiteljske pa zna biti še težje, ker je to čas »testiranja«, ali me imaš zares rad/a, da boš zdržal ob meni, četudi te jaz zavržem in pohodim (kot sem bila zavržena in pohojena jaz s strani nekoga drugega). Morda bi vam in hčerki želi prav prišla družinska terapija – ki bi ustvarila varen prostor, da bi hči lahko povedala, kar ji leži na duši, hkrati pa bi tudi vi imeli ob terapevtu prostor, da poskrbite tudi zase in svojo stisko. Tudi če hči ne no želela sodelovati, prosim, poskrbite zase – če vas spremljajo samomorilne misli, prosim, obiščite psihiatra ali psihoterapevta ali psihologa ter poskrbite zase. Najprej zaradi sebe, nato pa tudi zaradi »hčerke«, ki jo imate (ne glede na vse) globoko v sebi še vedno zelo radi in ki vas potrebuje.

Veliko poguma vam želim!

Hvala za vaš odgovor . Morda se nisem izrazil pravilno ali pa moje inf . niso bile dovolj podrobno opisane. Otrok ni posvojen ! Ampak je plod razmerja matere z drugim moškim v obdobju , ko sva živela poročena v zakonski zvezi. Za to razmerje in , da nisem oče sem izvedel , kasneje (3 leta) povsem po naključju .in otroka tudi z tem spoznanjem kasneje vzel k sebi ,čeprav sva se z bivšo partnerico razvezala že pred parimi leti (takrat je otrok bil dodeljen njej). Otroka sem in imam neizmerno rad in me dejstvo da nisem oče ni nikoli motilo. Seveda sem se zavedal vsega , kar to prinaša ampak preprosto nisem mogel pustiti, da bi otrok šel k tujim ljudem , saj druga možnost takrat ni obstajala . Sedaj se počutim , prevarenega , razočaranega , jeznega , obupanega… skratka podrla se mi je vsa prestava , da je dobrota in ljubezen tisto kar se povrne. Sedaj mi je ostalo , zanikanje mene iz strani otroka , da sem njen oče, pritiski iz centra za socialno delo , bivše bolane partnerice , ki mi iz dneva v dan greni življenje. Ostale so mi le pravice, plačevanja vseh računov in tekanje iz dneva v dan do raznih centrov in drugih ustanov , kjer me kličejo , ker morem posredovati ker je moj otrok in dneva v dan v večjih problemih tako , duševnih , ter vedensko.
Sedaj je otrok star 14 let in vsa stiska in obup je pričelo najedati moje zdravje. V upanju , da bom pomagal vsem , sem sebe pahnil v brezno in katerega se ne znam več pobrati.

Spoštovani g. you,

najprej se opravičujem za zmedo z izrazom “posvojen otrok” – s tem nisem mislila, da je dejansko pravno posvojen z vaše strani, pač pa, da ste ga vi čisto naravno tekom dogodkov vzeli hčerko za svojo in tako čustveno “posvojili” zato, ker jo čutite kot svojo in jo imate radi kot svojo. Z izrazom “posvojena” sem le hotela poudariti, da ni vaša biološka hči. S čimer pa sem vas verjetno nehote zmotila in prizadela. Verjetno pa je to tudi tisto, kar vas prizadene v hčerinem govoru in odnosu: da vam pravi, da niste njen biološki oče. Ker to v resnici niste – in to resnico bi ona očitno želela slišati tudi iz vaših ust, pa ne kot zamero do nje ali odpoved njej, pač pa kot dejstvo, da tako pač je, a da jo imate kljub vsemu po očetovsko radi. Da bo ostala vaša, tudi če bo poiskala svojega biološkega očeta in z njim navezala stik ter tako pridobila zase in svojo identiteto pomembne informacije. Priznanje, da niste njen biološki oče, zato ne razvrednoti vašega očetovskega truda in napora ter ljubezni – saj ste ji kljub dejstvu, da ste vedeli, da niste njen biološki oče, zavestno dali vse, kar ste ji zmogli. Kar je vredno veliko več kot zgolj biološko očetovstvo.

Najstništvo je naporen čas za najstnike, ki takrat še posebej iščejo svojo identiteto (pri vaši hčerki pa je tu logično zmeda in razklanost), ki želijo preveriti, kje njihovo mesto tako v svetu kot v družini, ali jih imajo starši res radi, ali zdržijo ob njih tudi,ko najbolj “norijo” in počnejo “neumnosti”, s katerimi prizadenejo druge. Pogosta “tarča” pa so tudi starši, ki se sprašujejo, “zakaj mi otrok zdaj to dela – tako nehvaležen je!” Pa otroci nočejo nič žalega storiti staršem in ne gre za to, da bi bili nehvaležni, pač pa samo preverjajo nekatere stvari (kot je ljubezen in pripadnost svoji družini – to je še posebej kritična točka za “nebiološke otroke/starše” – tako ali drugače “posvojene”) ter včasih preko pretresljivih besed in dejanj izražajo svoje notranje počutje in zmedo, ker tega ne znajo izraziti drugače. Tako dajo odraslim čutiti, kaj v resnici čutijo sami v sebi. In si želijo, da bi jim odrasli okoli njih pomagali razumeti, kaj se jim dogaja, umiriti to notranjo zmedo, grozo in včasih pravi notranji teror, napolniti notranjo praznino s smislom.

Kar pomeni, da pričakujejo od staršev ali tistega, ki to vlogo dejansko opravlja, da se ne ustrašijo, ne pobegnejo, ne obupajo, pač pa vztrajajo pri osnovnih in zdravih temeljnih načelih starševstva (da starši znajo dati otroku čutiti, da ga imajo radi, da ga sprejemajo, da ga razumejo v njegovi zmedi in iskanju, da hkrati tudi vztrajajo pri “varnostnih pravilih” – postavljanju meja v skladu s starostjo in odgovornostjo otroka, da vedno vedo, kam otrok gre, s kom gre, kdaj bo nazaj, kdo od odraslih bo tam ipd.). Pri tem pa je pomembno, da starši znajo in upajo tudi poskrbeti zase in svoje notranje ravnovesje in duševno zdravje. Če tega ne zmorejo sami, poiščejo pomoč pri ali določenih uradnih inštitucijah ali pa nevladnih organizacijah.

Spoštovani g. you, mislim, da je zdaj vaša naloga, da najprej poskrbite zase, da se boste zmogli umiriti, začutiti sočutje do sebe in hčerke, nato pa ravnati še naprej kot oče. Ker je ta drža in želja v vas. In ker vas hči (četudi “posvojena”) potrebuje, saj ste se ji tudi vi že drugič v življenju zavezali tisti trenutek, ko ste jo vzeli k sebi, ko je bila na tem, da gre v tuje roke. Takrat je postala še na poseben način vaša. Le vi veste, česa vas je ta odločitev stala. In zdaj ste pred tem, da to odločitev ponovno potrdite. To pričakuje od vas tudi vaša hči, četudi vam v obraz kriči čisto druge besede, ki jih nato ponavlja tudi drugim. Ostanite zvesti samemu sebi in svoji odločitvi. Pa četudi to pomeni, da boste morda potrebovali vsaj posvet ali s psihologom na CSD-ju ali pa morda z vam najbližjim družinskim terapevtom, da boste zmogli zdržati še ta preizkus ter sebi in njej dati to potrditev- da je vredna, da ste jo vzeli za svojo in da vi to zmorete. Kar pa ne pomeni, da morata imeti idealen odnos. Niti ne pomeni, da bi bila ovira za to njena odločitev, da bi trenutno raje živela pri materi, če bo tudi presoja odločujočih strokovnih delavcev taka, da njena mati to nalogo zmore opravljati.

Pogumno naprej in vse dobro vam želim!