POzdravljeni,

točno mesec nazaj mi je umrla mami. Bila je zelo bolna, imela je ALS!
Pomagala sem ji kolikor sem le lahko, vsak dan sem zadnji dve leti preživela z njo, in ni mi žal sleherne ure in dneva, ki sem bila z njo, ji lajšala bolečine, jo tolažila, jo hranila, negovala, vozila na izlete itd.., a ob njeni zadnji uri nisem bila zraven. Po pravici povedano, si tega niti nisem želela, ker je bilo trpljenja pred tem res veliko, in ne vem, če bi to lahko prenesla. Najhuje je bilo to, da se je vsega zavedala, a zadnje pol leta ni mogla povedati tudi besede ne več, a nama, predvsem meni, je vseeno uspevalo, da sva komunicirali, na svoj način seveda, tako kot komunicira mamica z enoletnim otrokom.
Sedaj počasi prihajam k sebi. Priznam, prve štirinajst dni mi ni bilo za živeti,veliko sem prejokala, a se počasi tolažim z mislijo, da sedaj ne trpi več, in da je moj angel varuh. Nekako gre. MORA!
Sama se bom pobrala, vem iz preteklih izkušenj, čeprav priznam, da je izguba matere najhujša izguba, ki sem jo doživela do sedaj. Tako hudo ni bilo niti, ko sem izgubila očeta, prijatelja, in ostale. A se poznam, in vem, da bo čas postavil vse na prava mesta. PRedvsem si dam čas, da žalujem! Na svoj način. IN predvsem poizkušam o tem govoriti s svojimi najbližjimi.

Kje nastane težava?
Imam dva otroka, stara 13 in 8 let. Oba sta bila zelo navezana na njo. Tudi njene bolezni nisem skrivala pred njima. Velikokrat sta šla z mano k njej, smo jo skupaj negovali, hranili, jo vozili na sprehod v inv.vozičku, skratka, pokazala sem jima, da življenje ni samo lepo, da so tudi ljudje, ki potrebujejo našo pomoč, in kako je to lepo, če jim to pomoč lahko damo. Oba sta se ob njeni bolezni močno spremenila. Še posebej starejši.
Sedaj pa:
starejši otrok, ki je zelo veliko časa preživel v preteklosti z njo, sedaj ne pokaže nobenega žalovanja, ne joka, nič Kot kamen! Poizkušam se o tem pogovorit, pa pravi: mami, jaz sem ok. Je zelo čustven otrok, pokaže svoja čustva, nikoli jih ne skriva v sebi, a tule me skrbi. Ne vem….mogoče samo pretiravam. A ne vem, rada bi mu pomagala. NAj počakam, da pride sam do mene? Ne vem,res ne vem.

In potem mlajši otrok, pa neutalažljivo joka zaradi nje vsak dan.
Povedala sem mu, da je mama sedaj naš angelček, da je šla v nebesa, hodimo prižigat svečke, a nič ne pomaga. Naj povem, da sama sem pred njima pokazala svojo žalost prvi teden, kjer nisem skrivala solz, sem jima pač povedala, da mi je hudo, in da bo bolje. Sedaj poizkušam biti vedra, hodim veliko z njima na sprehod, v naravo, poizkušam jih zamotiti, a mlajšemu nič ne pomaga. Vsaka stvar ga spominja na njo, rože, cesta, bližina njenega doma, vse! In kamorkoli gremo, karkoli počnemo, povsod vidi NJO! Kako naj jima pomagam?* Ne vem, ko sem izgubila očeta, sta bila oba še zelo majhna, tokrat je drugače in se prvič srečujem z žalovanjem svojih otrok.
Prosim, kakršenkoli nasvet mi bo dobrodošel.

Maškaaaaa

Draga Maškaaaaa moje sožalje. Glede starejšega sina, ki praviš, da ne kaže nobenega žalovanja: mislim, da se tudi on kdaj razjoka, vendar takrat, ko je sam. Verjetno zvečer v postelji. Morda pa še ni povsem dojel. Lahko je tudi to, da ko vidi svojega mlajšega brata, dobi občutek, da mora biti on močan, ker je starejši in se zato navzven dobro drži. Mlajši pa praviš, da joka in da ga vse spominja nanjo. Naj izjoka svojo žalost. Če boš hotela na silo preusmeriti pozornost, mislim, da ne boš naredila nič dobrega. Svojo žalost moramo predelati, vsak na svoj način. Pusti otrokoma, naj žalujeta vsak po svoje. Svetujem ti, da ne narediš nič. Žalovanje naj gre svojo pot. Če se bo hotel kateri od njiju pogovarjati o njej, se pogovarjajta. Tudi ti se ne pretvarjaj pred njima, da ti ni hudo. Na žalost se morajo tudi otroci srečati z žalostjo. Moja mama je pred mano kar dobro skrivala svojo žalost, ko ji je umrl oče (tudi ko ji je brat), pa sem že odrasla. Mislim, da to ni bilo prav. Sama sem brez mame mesec in pol. Sicer še nimam otrok, ampak doma pred svojimi žalosti ne skrivam. Wdino v službi se trudim skriti svojo žalost, ker delam z otroki (ki pa moje mame niso poznali).
Drži se in se še kaj oglasi.

Vsem lep pozdrav

Z istim vprašanjem, kot ga imaš ti maškaaa se vsak dan zjutraj zbujam. Že na nekaj koncih sem poskusila dobiti pomoč -nasvet, pa se mi zdi, da se je pomoč mladostnikom ob tako veliki izgubi tista, ki jo je najtežje dobiti.

Nam je umrl mož-oče pred osmimi meseci sin je star 12 let in je v podobnem čustvnem pošožaju,kot vaš starejši sin. Nisem še našla knjige. strokovne pomoči, ki bi mi bila vsaj malo v pomoč. (spraševala sem v okviru Hospica, in dva slovenska strokovnajka terapevta.)

lp mama Ana

tudi midva z očetom sva se zelo bala za brata, ko nam je umrla mamica. ni pokazal nobenih čustev, ni jokal niti sekunde, vsaj takrat ne ko smo bli skupaj.
zelo naju je skrbelo, tudi jaz sem mu na začetku rekla da sem mu na voljo vsako sekundo in da se lahko ob vsakem času izpove. pa tega dolgo ni storil, kadar koli smo se pogovarjali o mami je šel vstran, vendar z očetom nisva nikoli silila vanj. počasi pa je začel ostajati kadar sva se z očetom pogovarjala o mami in čez čas se je celo vključil v pogovor… je pač rabil svoj čas in zdaj vem da bi bilo nesmiselno takrat rinit v njega. vsak pač žaluje po svoje…

mOJE SOŽALJE