Prosim pomagajte mi

Ne vem sploh kako naj začnem. 29 let zakona se mi je v trenutku zrušilo do temeljev, tako sem mislila. Zdaj vem da že začetek ni bil iskren z njegove strani.
Prišla sta dva fanta, oba sta me osvajala. Odločila sem se za enega izmed njiju, takoj sem vedela da mi je všeč, mislila sem da sem tudi jaz njemu. Takrat sem ravno končala triletno razmerje in sem mu to tudi povedala. Rekle je da bi midva začela, bila sem zato. Nato ga ni bilo en mesec. Ko je spet prišel mi je rekel da je v tem času imel eno punco, a ga je pustila. Spet mi je rekel da bi midva hodila. Še prej sem ga vprašala zakaj ga ni bilo, pa je rekel da mu je moja mama rekla, da naj eno leto ne hodi, ker bi me še tisti fant, s katerim sem bila tri leta, rad imel naprej. Tokrat sem mu še enkrat povedala da sva končala in zakaj ni poslušal mene, ne pa mojo mamo. Ni mi bilo vseeno, ker je imel to punco, toda vseeno sem pristala, da začneva na novo.
Po treh mesecih poznanstva mi je predlagal poroko. Čez šest mesecev sva se poročila. Bila sem srečna, čez eno leto in pol sva dobila sina. Čez pol leta po rojstvu sem zopet zanosila. Imela sem težave z odvajanjem vode in na ginekološkem pregledu so mi rekli da imam spolno bolezen in da ima verjetno mož ljubico. Vprašala sem ga od kod ta spolna bolezen, pa je dejal da jo je najbrž dobil na stranišču in da nima nobene druge. Spolno bolezen sva si pozdravila, sicer bi se otrok lahko rodil slep. Istočasno mi je tudi sestrična dejala zakaj se ne ločim saj ve da ima mož avanturo s sodelavko. Zopet sem ga vprašala, a je zanikal. Verjela sem njemu in po rojstvu drugega otroka – deklice, srečno živela naprej. Čeprav me je malo motilo da se ni želel poljubiti z mano ko je odšel v službo. Enkrat je rekel da mi smrdi iz ust, drugič da imam predolg jezik. Tako sva s poljubi nehala. Ostal je še samo sex na dva do tri mesece.
Potem sva si zgradila hiš in rodil se je še en otrok – hčerka. Mož je ravno takrat zamenjal službo. Zaradi bolezni punčke sem po letu in pol po zdravniških nasvetih ostala doma. Bil je velik šok. Poleg vseh neprespanih nočeh o bolezni punčke in izgubi službe sem ugotovila da sem zanosila. Mož je rekel da ne bo redil toliko otrok, zahteval je splav. Toda psihično sem bila na dnu. Mož je to videl in rekel, da če bo potem bolje, pa še imej enega. Zanosila sem a sem spontano splavila. Takrat sem se odločila da bom pomagala drugim otrokom in si vsaj malo oprala vest. Odločila sem se za rejništvo. Čez en mesec sem dobila prvega otroka. Mož pa je čedalje pogosteje začel zahajati na zaključke, piknike, komunalne igre, erine dneve, celjske sejme in tako dalje. Po službi je večkrat prišel bol pozno, češ, da je bil v službi. Rekla sem mu zakaj ne grema midva kdaj ven in naj izpusti kako službeno prireditev. Dejal mi je pojdi v službo in še ti hodi ven.
Če sva šla v gost po gobe ali na sprehod, sem si jaz zaželela malo nežnosti a se je vedno izmikal da mu je nerodno če bi ga kdo videl. Tako so minevala leta, mož je užival življenje na veliki nogi, jaz pa sem bila doma.
Za 40 roj, dan smo mu kupili sintesizer, vprašal me je kaj pa si jaz želim. Rekla sem da otroka. Strinjal se je in za moj 40 roj. dan sem rodila otroka – fanta. Potem sem dobila poleg svojih otrok in otrok v rejništvu še nepokretno mamo. Dela je bilo čez glavo in seveda sem si poleg tega želela malo nežnosti, da bi me stisnil v objem in rekel da me ima rad. Zvečer sem ga velikokrat spravljala v spalnico, ni želel, rekel je da v svoji hiši bo tam kjer bo sam hotel. Tako je večinoma zaspal pred televizijo.
Minevala so leta in pred 6 leti sem izvedela da mi je vseskozi prekrival da sem na zaključke bila povabljena tudi jaz. Takrat sem tudi začela dvomiti če je tista spolna bolezen res nastala na stranišču in da se bom tokrat še enkrat sama prepričala. Tedaj pa mi je priznal da je imel avanturo s sodelavko in da naj mu oprostim, češ da se ne bo več ponovilo. Tokrat sem ga zopet prosila naj ne gre na vsako službeno zabavo in naj raje kakšen tisti dan mene povabi ven. Želja se mi ni izpolnila zato sem rekla če me vzame enkrat zraven na zaključek. Rekel je ja, ko pa je prišel ta dan mi je prikril in tudi sam ni šel. Bila sem jezna. Naslednjo leto me je povabil. Plesala sva, bila sem srečna kot že dolgo ne. šel je plesat tudi z neko sodelavko in bilo je videti, da se zelo razumeta. Ko sem tako sedela med njegovimi sodelavci so mi začeli razlagati, da nimajo pojma zakaj si je moj mož izbral ravno to sodelavko. Češ da ni kaj prida, da želi na vsaki službeni zabavi priti do sexa. Seveda sem jaz mislila, da mi s tem želijo povedati da si jo je izbral samo za ples. Niti najmanj si nisem mislila da to pomeni da je njegova ljubica, zato se nisem spuščala v nadaljnje podrobnosti. Kar so mi govorili sem povedala možu, od takrat naprej ni hodil na službene zabave. Začel je mene vabit ven, bila sem srečna.
Pred enim letom pa sem po naključju izvedela, da je s to sodelavko imel avanturo najmanj 4 leta. Skoraj me je kap. Zopet je rekel oprosti in da se kaj takega ne bo več ponovilo. Pred enim mesecem pa sem izvedela da je imel še eno avanturo z neko natakarico iz ukrajine, kupil ji je celo parfum Naomi Cambel. Zopet je rekel, da je samo še ta in nič več, toda jaz mu ne verjamem več.
Moram še povedati da sem se v tem času tudi zaposlila kot poklicna rejnica in zato se bojim na pogovor k psihologu, ker bi bila takoj ob službo. Do sedaj sem jaz pomagala drugim, sedaj vem, da jim ne morem nuditi tistega kar bi jim morala. Zavedam se, da sedaj jaz nujno potrebujem pomoč. Vprašala sem ga zakaj vse to, ali me je sploh imel kdaj rad. Takrat mi je povedal nekaj kar me je še bolj prizadelo. Češ da je z mano začel hoditi samo zato, ker je mislil, da me je tisti mesec ko ga ni bilo imel njegov prijatelj. Ker mu je prijatelj vse njegove punce prevzel, mu je želel enkrat vrniti. Stvar je v tem da s kolegom nikoli nisva bila skupaj, ampak se mu je zlagal. Kakor zgleda me ni imel zaradi tega ker bi me imel rad, ampak se mu je zdelo čudovito da me je nekomu prevzel. Vem da je pismo dolgo, toda če se ti sesuje 29 let življenja, pač premišljuješ o večih dogodkih kje naj bi se zalomilo. Tako sem vsa leta živela v zlaganem zakonu. Ampak življenje je samo eno. Prosim, mi lahko čimprej odgovorite. Povedati vam moram tudi da imam dva prečudovita vnuka. Lep pozdrav

Draga Laura!
Kot ste rekli: 29 let je dolga doba in poskušam sem se čimbolj vživeti v vašo situacijo.
Popolnoma razumem, da si ne morete privoščiti, da bi poiskali pomoč, saj ste v strahu, da izgubite edini vir denarja, ki vam je trenutno na voljo, poleg tega pa tudi vso potrditev, ki jo dobite ob tem delu. Kljub vsemu pa bi vam želela reči:

Ljudje, ki so nagnjeni k temu, da pomagajo drugim, so ponavadi tisti, ki so veliko izkusili v življenju, so tudi občutljivi in jim ni vseeno. Pogosto pa so tudi takšni, da na nek način kompenzirajo pomoč drugim, da se jim ni potrebno ukvarjati s svojimi problemi.
Pogosto je tudi tako, da ženske, ki bežijo od svojih problemov, si pred njimi zatiskajo oči, večkrat zanosijo in rodijo otroke, saj upajo, da jim bodo le ti lahko spremenili življenje. Zakaj vam to govorim?

Zato, ker mislim, da ste vi tiste vrste ženska, ki se nikoli v življenju še ni zares srečala sama s seboj in se je ves čas zapletala v nerodne situacije, v nerodne zveze in kopico dela, samo da se ji ne bi bilo potrebno srečati se s samo seboj in pogledati v svojo dušo in srce.
Laura, stvari se vam bodo zapletale še toliko časa, dokler ne boste sprevideli, da je potrebno narediti nekaj drugače. Morda je to zdaj, morda je zdaj tisti trenutek, morda je zdaj čas, ko še zmorete spremeniti nekaj pri sebi in tako posredno pri drugemu človeku, v mislih imam vašega moža. Morda je zdaj zadnji trenutek, preden boste zgubili vse moči in se zrušili: pod psihično ali celo drugo boleznijo. Nekaj v vašem življenju boste morali spremeniti, ali situacijo samo ali pa svoj pogled nanjo.

Vprašanja niste postavili, zato vam zgolj posredujem svoje mnenje, kaj se mi je dozdevalo, utrnilo, kaj mi je prišlo na misel ob branju vašega pisma.
Prečudovito delo ste opravili s tem, da ste podarili življenja otrokom, zdaj imate že vnuke, poleg tega ste nudili dom drugim otrokom, ki imajo za seboj težke družinske izkušnje. Kaj pa ste naredili za sebe?

Čakate, čakate, čakate na postaji, ali bo morda iz vlaka stopil vaš mož. Bojim se, da če ga do zdaj ni bilo, nikoli ne pride. Mislim, da je vsako upanje preveč, glede na to, kar ste zapisali.
Potrebujete pogovor, potrebujete ljudi, potrebujete ljubezen, toplino, nežnost, zaupanje… Tega vam on v tej fazi ni sposoben dati. Ker nikoli ni spoštoval vas in nikoli ni spoštoval sebe. Njegove avanture, laži, izogibanja samo potrjujejo, da ni z vami nikoli zaživel kot partner.

Vse življenje se že žrtvujete in trudite. Do kdaj še? Za kakšno ceno? Dajte nekaj na sebe in si ne dopustite, da ga tolerirate, sprejemate in celo prosite, naj bo z vami. Poiščite si svoje trenutke lepega v življenju. Bojim se, da se vam drugače ne obeta nič kaj vesela prihodnost in končno, tudi ne lepo zadnje obdobje vašega življenja.

Začnite ukrepati zdaj, poiščite pomoč človeka, ki mu boste lahko zaupali, saj ne verjamem, da boste tako zmogli v nedogled.
To je moj pogled na vaše pismo in na življenje, ki se ga lahko razbrala iz njega. Vzemite tisto, kar vam pride prav.

Lep pozdrav,