Pozdravljeni,

prosim za nasvet. Naj na kratko opišem zgodbo.
Hčerka je imela fanta (zanjo drugi, ona njemu prva). Skupaj sta bila ca. 3 leta. Vmes sta se parkrat skregala in šla narazen za kakšen mesec. Zdaj sta narazen ca. 3 mesece in hčerka se je zaljubila v drugega fanta. Zdaj pa težava.
Oba hčerka in bivši fant, sta zelo, zelo čustvena človeka. Bivši fant zdaj joće za njo, ona se sikira, ker je njemu tako hudo. Mama od bivšega me vabi na pogovor kako pomagati fantu. Sama enostavno ne vem kaj narediti. Vem, da trenutno nista za skupaj, prvič sta oba še zelo nazrela in bo kmalu prišlo spet do konfliktov, drugič je hčerka zdaj zaljubljena v drugega s katerim se dobro razume. Vem pa tudi to, da če bi šla hčerka z bivšim na pogovor in bi on jokal, bi bila ponovno z njim, ker ne prenese, trpljenja drugih… Danes grem na željo mame bivšega k njima na pogovor, ne vem kako naj fanta potolažim, glede na njegovo čustveno stanje pa se bojim, da si fant nebi kaj naredil, če mu povem, da je takšno stanje normalno za prvo ljubezen, da trenutno nista za skupaj in da je hčerka zdaj zaljubljena.
Naj povem, da je bivši res dober fant, morda malo preveč trmast in veliko preveč čustven in tukaj se bojim, kam to vodi… Prosim za nasvet, kako fantu pomagat, da bo čimlažje prebolel in razumel, da ni konec sveta, zaradi prve ljubezni… Prosim vaše izkušnje, pomoč, nasvet… karkoli… hvala

Spoštovani,

vaše pismo razkriva, da ne vaša hčerka ne njen bivši fant nista zelo čustvena kar tako, saj prihajata od dveh čustvenih, zelo skrbnih in vse prej kot neobčutljivih mam. Ko to pišem, sta se že sestali in pogovorili, morda se počutite bolje in ste si glede fanta oddahnili, mogoče pa se je situacija še zaostrila in vas še bolj skrbi. V vsakem primeru veste, da vam vaša skrbnost in senzibilnost včasih bogatita življenje, spet drugič pa ju doživljate kot breme. Kot občutljiv instrument tanko zaznavate čustvene vzgibe svoje okolice in se nanjo odzivate in verjamem, da vam je zato marsikdo naklonjen kot dobri prijateljici, ki zna poslušati ter razumeti probleme drugih in zanje tudi najti modro besedo.

Naporno postane takrat, ko so to problemi vaših najbližjih, saj si ne morete kaj, da jih ne bi čutili, kakor da so vaši lastni. Hčerkino čustvenost lahko zelo dobro čutite, saj ste tudi sami podobni, in morda vas skrbi, kako ji bo zaradi tega šlo v življenju. To so strahovi mnogih mater, v tem niste sami. In vendar se uresniči samo kak odstotek vseh naših strahov. In otroci odrastejo. Koliko jim lahko pri tem pomagamo? Z razumevanjem in nevsiljivo podporo. Zato ste toliko bolj v stiski, ko se počutite skoraj prisiljeni, da rešujete stisko mladeniča, za katero čutite, da mu je ne morete olajšati, pa če bi si to še tako želeli. In res, to je njegova pot, njegov način odraščanja, njegova zgodba. Nihče ne naredi samomora zato, ker ga zapusti dekle, če ni že sicer nagnjen k samomorilnosti. Še manj ga naredi samo zato, če mu nekdo sočutno pove, kot ste sami zapisali: da je takšno stanje normalno za prvo ljubezen. Vendar je to že stvar obeh mladih, ki sta, sklepam, vendarle že polnoletna? Ne glede na to, koliko bi obe mami radi pomagali in pregnali bridkost, ne bo fant nič manj žalosten, če mu boste povedali, da je hčerka zdaj sveže zaljubljena in da trenutno nista za skupaj (ali to pomeni, da morda kdaj kasneje pa bosta?).

Je že tako, da mnogi starši vsaj prvo ljubezen otrok doživljajo v simbiozi, močno čutijo z njimi v srečnih in nesrečnih trenutkih. Tudi to je del odraščanja – otrok in tudi staršev, pa tudi njihovega medsebojnega odnosa, ki postaja odnos med odraslimi ljudmi. Pomeni, da lahko začnete predajati vse več odgovornosti za odločitve otrokom, kajti to je zdaj že njihova zgodba. Vi pa imate tudi svojo, še daleč ne dokončano, ki čaka, da jo pišete naprej. Vi in samo vi.

Prijazen pozdrav,