Cela situacija me je privedla do tega, da se zdaj obračam na Vas po kakšni spodbudni misli, ideji, usmeritvi, preden naredim kaj nespametnega ali kakšno hitro potezo v napačno smer. Verjamem, da se najde veliko ljudi, kateri živijo v še veliko hujših in bolj bolečih situacijah, da se še veliko bolj hujše stvari na svetu, ko le ta, ampak tudi sama sem resnično obupana. Poskušala bom situacijo napisati kar se da na kratko, ampak upam, da si boste vzeli čas in prebrali mojo zgodbo, četudi bo nekoliko daljša in Vam bo vzela minutko ali dve za branje.

Nisem imela ravno lepega in želje vrednega otroštva, niti mladih let, kot ostali moji vrstniki. Ker je doma bilo venomer kreganje in kričanje, da nikoli ni dovolj denarja ter okrog tega, med staršema tudi kdo je kaj kupil in od koga je kaj~vse kar se tiče materialnih in finančnih stvari, sem prvič pričela delati že pri svojih 15 letih in tako skrbeti bolj kot ne sama zase. Oče mi nikoli ni ničesar kupil ali kako drugače pomagal, niti pripomočkov za šolo ne, zvezkov ali knjig in ostalih stvari, ki so bili potrebni za šolanje, oblačil ali obutve, tukaj mi je bolj kot ne pomagala le mami, čeprav sem venomer strmela k temu, da vse kar potrebujem, si kupim ali privoščim sama, ter da še tako trdo prisluženo plačo raje obdrži in nameni zase in ne zame. Ob začetku srednje šole se je pričelo pod našo streho močno piti: predvsem oče oziroma v veliki meri le on, mami samo po babičini smrti~kar ji sicer ne zamerim in je resnično ne obsojam, saj verjamem, da se je težko spopadala s smrtjo lastne matere, na katero je bila tako zelo navezana in hkrati povezana. Ob trenutkih me je celo bilo strah, da bi zapadla v kakšno depresijo ali katero podobno stanje, saj se z njeno smrtjo nikakor ni znala spopasti. Sama upam, da še na mnoga leta ne bom rabila vedeti, kako je to. Tu in tam je sicer tudi pogledala malce več v pivski kozarček, večinoma zato, da je lažje prenašala vse, kar se je dogajalo doma, da je lažje zaspala ob očetovih izbruhih ali pozabila, kaj je bilo tekom tistega dne.

Oče pa ga je pošteno pil: včasih več, spet drugič nekoliko manj, bili so celo dnevi, za katere lahko rečem, da so bili »normalni«, vsaj v primerjavi s prejšnjimi. Pa vendar tega ni bilo dosti in temni oblaki so prekrivali še tako včasih svetle.
Ampak situacija je odšla še dalje: pričelo se je poniževanje, žaljenje, psovke, razbijanja po stanovanju, zaničevanja in še in še. Fizično se je spravil tudi na sestro, občasno tudi na mami, nad mano se sicer fizično ni, vsaj ne da bi pomnila, najbrž, ker sem še bila toliko mlajša in praktično še otrok, ampak psihično sem bila prva na tapeti. Sestra je nato odšla in dodatni »porcijo« se dobila seveda jaz. Včasih so bili dnevi lepi, spet drugič kot iz grozljivke, včasih že kot iz kakšne prebrane tragedije, spomine na hude dni in prejokane noči pa sem nekako potlačila v sebi in poskušala živeti vsaj dokaj podobno življenje, kot ostali moji vrstniki. Mami praktično ni nikoli naredila nič posebnega, včasih naju je branila ali se postavila nama v bran, včasih mu povedala svoje nazaj, kljub temu, da je nato tudi ona bila na »tapeti« a kaj hitro mi je bilo jasno, da se ga tudi ona boji in da same proti njemu nimamo niti 0.1% možnosti, da nima ne dovolj poguma in ne moči, da bi temu kako naredila konec. Po 25 letih njunega zakona in njegove avtoritete, oblastneži in agresije nad nami niti nisem morala pričakovati, da bo naredila kakšne posebne premike. Kvečjemu, se je mogoče njej že vse to zdelo normalno in veliko krat je dejala, da ni vse tako črno in da je drugod še veliko slabše, kot pri nas. Upala sem, da bo slej kot prej tega konec in čakala na boljše dni tudi zame.

A žal nekako ni šlo ravno tako. Ker sem imela lepega dne dovolj poniževanja, zaničevanja, vse od besed da nisem za ničesar dobra, da ga je sram, da ima takšne otroke, da sem »kurba« in »prasica«, hudičev otrok in da naj že izginem nekam, do tega, da sploh nisem njegov otrok, da kdo bi me pa le imel, sem storila nepričakovano: vzela sem svoje stvari in enostavno, sicer takrat brezglavo odšla živeti k prijateljici, katera je sicer dobro poznala mojo zgodbo in s katero sem delila praktično vse. Ker je sama imela podobno situacijo doma, le da se je tista končala še s hujšim razpletom, sta mi z njeno mamo ponudili streho nad glavo. Ker so se najine poti čez nekaj časa ločili in sva se pričeli oddaljevati, sem se odločila, da je veliko bolje, da grem in nato odšla k sestri, ki mi je po mesecu ali dva obrnila hrbet, vendar sem takrat zaradi lastnega dohodka in že nekaj nabranih izkušenj se odločila, da se dokončno postavim na lastne noge in zaživim povsem zase. Stanje, razmere in volja sta mi le to omogočala. Sreča in veselje žal nista trajala dolgo, saj sem zaradi pomanjkanja dela ostala brez službe in s tem edinega dohodka, ki mi je omogočal, da si rišem pravljico življenja nas svojem. Ker nisem bila več zmožna plačevati najemnine in tekočih stroškov, sem tako bila primorana se vrniti domov, saj drugih možnosti dejansko nisem imela ali nisem poznala.

Slednja zgodba se je zdaj ponovila še enkrat: vso očetovo vedenje, grožnje, besede, ponovno odšla od doma, ponovno sem ostala brez zaposlitve in zdaj sem ponovno doma~v hudičevem gnezdecu. Kot začarani krog trpljenja in mučenja.
Tokrat smo se ponovno pogovorili, kot že nešteto krat prej, obljubila sta mi, da se bodo stvari iz preteklosti prenehale, da bo vse drugače, naše življenje bo potekalo normalno, da bom kdaj in kdaj lahko odšla tudi ven ob vikendu, med tednom na kakšno kavico ali dve s prijateljicami. Čeprav so mi besede in obljube bile znane, sem nekje v srčiki telesa le upala, da se bodo tokrat uresničile.
Žal pa se te besede in obljube niso ravno uresničile in ponovila se je zgodba iz preteklosti. Še toliko hujša, saj so se dnevi pijančevanja pri mojemu očetu pomnožili, grožnje da bom spala zunaj, v kolikor se bom odločila, da bom odšla ven uživati so se uresničile, psihični pritiski in slabe besede so se le stopnjevale. Več kot jasno mi je dal vedeti, da nisem zaželena, da nisem vredna prav ničesar in da bi skoraj da bilo bolje, če me sploh ne bi bilo. Čeprav v preteklosti nisem storila ničesar takšnega, kar bi lahko bilo povod za to: učila sem se pridno, bila odličnjakinja, maturo sem naredila z odliko, ves čas šolanja sem pridno delala in si služila svoj denar ter tako bila povsem neodvisna, doma tako zdaj, kot tudi v preteklosti redno čistim stanovanje, perem in likam perilo, tudi kuham večkrat na teden, pomagam na vrtu in s pridelovanjem hrane, skratka poskušam biti koristna pri hiši. Ampak še venomer ni dovolj, ni prav nič vredno, poslušam, da nič ne delam, da sem nič, da me mora vsak dan gledati doma, da sem le v napoti in da naj že izginem delati, čeprav si zavzeto in marljivo iščem službo že vsaj 2 meseca~a žal brez uspeha. Včeraj je bila končno pika na i, ko se je po več dnevnem pijančevanju stanje le še poslabšalo. Ker nisem več zdržala, da vsak da poslušam, da naj izginem od doma, »mrš prasica«, da se prodajam in da sem »kurba«, naj nekam že izginem, kako me nihče ne bo imel in da mu samo stroške delam, da imam 2 dni časa da si vzamem stvari in da grem, da me sploh niče videti več v njegovem stanovanju ter da tukaj nimam kaj za početi, sem odšla in spala pod milim nebom.

Na mrzlem, na travi, zunaj, obsijana samo z zvezdami. Grenka resnica je prišla danes za mano, da pravzaprav nimam nikamor za iti: ne prijateljic, na katere bi se lahko obrnila in poprosila za pomoč, ne kogar od bližnjih, ki bi mi lahko ponudil streho nad glavo, ne avta ali izpita, da bi lahko spala vsaj na toplem ali kamorkoli odšla, ne službe, prihrankov ali denarja, da bi odšla na svoje. In tako sem ostala sama, povsem sama ena majhna živčna razvalinica, v kateri se je zlomilo prav vse, kar se je zlomiti dalo. Besede so prehude in grožnje prevelike, sama, pa ne morem čakati na to, da bo naslednja njegova poteza zame lahko bila usodna. Kaj bo naredil naslednje, ne vem, a sama vem, da tega pritiska ne bom morala več dolgo zdržati in da se to mora nekako končati.

In kaj narediti zdaj? Kako živeti to življenje? Kaj storiti, na koga se obrniti? Solze mi polzijo po licu, ko se že kot nešteto krat sprašujem, zakaj mi je bilo dano to življenje, prekleto kako iti čez vse to ali misliti na dan, ko bi le malce posijalo sonce v mojem življenju. V mojem srčku se je nabralo preveč, spomini in misli so pridrvele na plan, tesnoba v srcu je postala neizprosna. Mami je rekla, da se bomo zvečer pogovorili, ampak tukaj ne vem, o čemu se sploh da pogovoriti. Oče se ne bo spremenil, v to sem prepričana, le kako bi se, če zadnjih 6 let počne venomer eno in isto in če se situacija le še slabša. Mami več kot očitno ne namerava oditi stran od njega ali kako drugače končati to agonijo: torej vse preostane na meni. Pod milim nebom v nedogled ne morem spati, brez denarja si hkrati ne morem privoščiti prav ničesar in ker sem polnoletna, mu prav nič ne prepričuje, da me vrže iz lastnega doma.
Ali mu uresničiti željo in le končati lastno življenje, se prodajati, da bom le imela denar za preživetje ali biti tiho, na miru, živeti v svoji sobici in še dalje živeti v tej grozljivki?

Toplo pozdravljeni,

zgodba, ki jo pišete in življenje, ki ga živite, je resnično vredno sočutja. Vi ste vredni sočutja in tople besede. Prav kruto in boleče mora biti prenašati vse to, brez občutka moči in vere, da lahko kaj spremenite. Mama, kot tudi sami pišete, bo najverjetneje ostala v tem odnosu na tak način, saj nima poguma narediti spremembe. Vam pa ni potrebno živeti njunega življenja. Zgodba, ki jo pišete še zdaleč ni osamljena, je zgodba alkohola in nasilja vseh otrok, ki so primorani živeti na tak način. Vsako dnevno se srečujem z ljudmi, ki mi povedo vašo zgodbo. Strah, tresenje, nasilje, trepet, groza, nepredvidljivost, udarci… Neskončno trpljenje, ki mu ni konca. Oče se ne bo spremenil in tudi mame ne morete zaščititi pred njim, ker se je sama odločila, da ostaja ob njem. Nujno pa je, da zaščitite sebe. Preveč mu dovolite, on reče, da vas bo vrgel ven in vi mu naredite uslugo in greste spat v mrzla tla. Vem, da je grozno prenašati vse to, vendar boste našli način, da ponovno odidete od doma. Našli boste delo, odločite se, da ga boste. Tudi prostitucija ni potrebna, še manj smrt. Za kaj in koga? Zanj? On bo pa še naprej hodil po svetu pijan in imel še en razlog več, da pije. Ne delajte mu usluge, iz hiše vas ne sme kar vreči. Lahko se tudi obrnete na bližnji CSD v vašem kraju. Ne vem, kako je v vašem primeru z materinskim domom. Povprašajte. Iščite načine, da si življenje uredite po svoje in se za nobeno ceno več ne vračajte domov živet. Saj sami vidite, da to ni rešitev. Veliko ljudi ostane brez služb, z otroci, pa se nekako poskušajo znajti, iščejo rešitve in možnosti. Vi ste se vrnili domov, ker ste mislili, da je to edina možnost. Naslednjič to možnost odmislite. No, sedaj ste tukaj in se toliko umirite v sebi, da razmislite, kako naprej. Našli boste način, ker vaš um nenehno premleva, kako iz te situacije. Doma ne boste spremenili nič, prav nič, alkoholik je alkoholik in se mora sam odločiti, da bo nehal s pitjem. Vi ga ne boste spremenili.

Zaslužite si lepše življenje, ni potrebno kar obupati. Vedno je pot, to vam lahko povem iz lastnega življenja in iz izkušenj, ki jih imam z ljudmi, ki so v globokih čustvenih krizah. Nekaj se spremeni, slej ko prej obrne in življenje najde novo pot, le vas rabi, vašo voljo in hotenje, iskanje drugačnega življenja. Poiščite to moč v sebi, saj ste v sebi močna ženska, poskrbite zase. Mama ni zmogla, ali se ni odločila, kakorkoli že, vi pa se lahko.

Vse dobro vam želim in srečno.