Problemi z domačimi zaradi punce
Pozdravljeni!
Trenutno sem v točki ko res ne vem več kaj naj še poskusim oziroma ne morem več objektivno razmišljati o zadevi. Poskusil bom čimbolj na kratko opisati moj problem in upam da mi boste znali svetovat:
Vse se je začelo, ko sva se spoznala (cca. 5 let nazaj). Prvi vtis pri mojih starših je o njej takorekoč naredila moja babica, ki je vse po vrsti iz njene družine “spljuvala” in na splošno označila za resno slabe in pokvarjene ljudi (trdi, da je osebno poznala babico od punce in tako ji lahko verjamem na besedo kako “slaba” oseba to je). Tako sem tudi punco pripeljal domov, da jo tudi uradno predstavim ampak odziv je bil, mlačen, zaigrano prijazen. Tudi moja mam je potem “prevzela” stališče moje babice in “ugotovila” da njena mama ni kaj prida. tako lahko verjamete da sem počasi izgubil vnemo in se tudi nisem več ukvarjal z družino, ampak sem raje užival s punco. Edino kar jaz vidim kar bi bilo lahko potencialno narobe, je dejstvo, da je puncina mama ločena.
Punca ne hodi k meni domov, pri meni je bila v petih letih samo 4x. Vedno greva skupaj ven, ali pa jaz pridem k njej. Sicer pa sva med tednom tudi oba v LJ (študij), Prideva pa za vikend domov k svojim družinam.
Moje vprašanje je, kako približat punco moji družini (in ali se moram s tem sploh ukvarjati, saj mi gre že pošteno na živce tole obnašanje). Kot primer naj omenim to, da moja mama punce niti ne pozdravi v trgovini, če se slučajno srečata. Obnaša se kot da je ne vidi.
V bistvu sem že sit takega tretiranja iz strani moje družine, saj to ni normalno.
Kaj mi predlagate, naj poizkusim najti nek kompromis, ali naj vse skupaj pošljem v deželo za devetimi gorami? (mislim na družino, s punco niti slučajno ne misliva it narazen)
Lp James Brown
James Brown
Ne bom pisal na dolgo in široko ter tudi ne kaj dosti razlagal. To kar počneta vaša mati in babica je skrajno neodgovorno in nezrelo. Ne samo da do vaše punce nimata nobenega spoštovanja, ampak ga nimata tudi do vas. Zanju kot oseba sploh niste pomembni. Zato ne poskušajte najti kompromisa, ker ga tukaj ni in ne more biti. Vidva s punco imata vso pravico, da živita in odločata po svoje. To se vaše mame in babice čisto nič ne tiče. Če bosta to začeli spoznavati, boste morda nekoč imeli drugačen odnos. Ampak na vrsti sta onidve, predvsem mati, saj babica za vas ni toliko pomembna. Vi se s tem poskušajte čim manj obremenjevati in nadaljujte svojo pot v samostojnost. Svoje izvorne družine pa ne boste mogli poslati »v deželo za devetimi gorami«, ker bo na nekl način vedno z vami. Tega torej ne boste mogli narediti, lahko pa se čustveno osamosvojite in odidete od doma, pa čeprav boste še vedno čisto blizu »pod isto goro«. Kako boste vedeli, da vam je to uspelo? Ko boste zelo mirno prenesli nezrelo obnašanje mama in babice in vam to ne bo omajalo prepričanja, da počnete prav in da tudi če ne, imate do tega vso pravico. Vse poti, ki vodijo do teh občutkov so pravilne. Kar korajžno naprej po njih!
Lep pozdrav
Mislim, da si za razliko od mnogih slovenskih sinov v taksni situaciji vreden pohvale, saj vzrokov zanjo ne isces pri punci, temvec pri sebi doma.
Celotna zadeva seveda nima nobene veze s tvojo punco in je zato tudi brezveze, da hodi k tebi domov. Predstavil si jo in to je to, kako bo sla vajina zveza naprej,je itak odvisno od vaju. Upam, da se nameravas po studiju financno in stanovanjsko osamosvojiti in zaziveti na svojem stran od starsev in ne eno nadstropje nad njimi.
Tvoja popolna neodvisnost je namrec pogoj za to, da se zadeva s sikaniranjem punce (in takrat morda tvoje bodoce zene) dokoncno uredi. Zadeva se bo namrec vlekla natancno toiko casa, dokler je ne bo kdo uredil, in lahko jo uredi samo en clovek. To si TI SAM, in sicer tako, da starim kokam zagrozis, da te v primeru, da z njihovim obnasanjem do svoje partnerke ne bos 100% zadovoljen, ne bodo vec videle, in to po potrebi tudi uresnicis. Potem srecno zivis svoje zivljenje s svojo druzino, dokler se njihov odnos korenito ne spremeni. POnavadi stare koke potem dokaj hitro zamenjajo plosco (najkasneje ob vnuckih, s katerimi bi pa rade mele kontakt), toda to naredijo le, ce resnicno uvidijo, da mislis smrtno resno. V nasprotnem primeru bodo s sikaniranjem veselo nadaljevale – in to ob vsaki tvoji partnerki, ker bodo domnevale, da si v bistvu prevelika reva, da bi kot odrasel postavil mamo, kamor spada – in veliko moskih nase male dezelice to tudi je.
Jaz te se enkrat pohvalim, imas potencial, da resis to zadevo. Zaenkrat se ne obremenjuj, pa punca tudi ne, bo pa treba po tvoji osamosvojitvi orenk nastopit in uredit odnose tako, kot tudi sam ves, da je prav, za tebe in za tvojo partnerko.
Ljudi moramo spoznati preden podajamo mnenja,to bi morali storiti mama in babi,preden sta punco etikirali..pa še nekaj,kaj ima tvoja punca s tem ,da je njena mati ločena in s karakterjem puncine babice-popolnoma nič.Punca je svoja osebnost,staršev si ne izberemo-ne ti tvojih in ne ona svojih,izberemo pa si zase svoj način živlenja in ljudi s katerimi smo povezani čustveno,prijateljsko itd..in samo to šteje tvoja izbira..jasno jima daj vedeti,da te tračarije o puncini družini res ne zanimajo,da imaš živlenje za živet.
mislim, katastrofa od mame in babice. pa kaj se grejo te ženščine?!
zelo dobro ti je sicer že Izidor napisal in odgovoril, pa ne bi ponavljala vsega, a vseeno, da se še enkrat poudari:
to je tvoje življenje! in s kom ga boš ti preživljal, je povsem tvoja stvar in naloga drugih družinskih članov je, da to sprejmejo, pa če jim je ta oseba všeč ali ali. če pa tega niso zmožni/pripravljeni sprejeti, je to njihov problem, ne tvoj. zato jima kar pogumno (a prijazno) povej, da te tako vedenje žali in žalosti. da si želiš lepega odnosa med vsemi, da pa ob takem obnašanju resnično ne vidiš kake osnove za kvaliteten odnos. in da če ne sprejemata nje, ne sprejemata tebe ter naj se kar odločita, kaj želita. tebe in punco v kompletu ali nobenega od vaju.
huh… kok me to pojezi… da pozna babico in mamo in sklepa iz tega kaka je hčerka. jest bi popenila.
Živjo!
Odnos tvojih staršev do tebe in tvoje punce ni ok in to veš. POleg tega, da ti gre to na živce, te verjetno tudi boli. KOnec koncev si želimo, da bi nas starši spoštovali in da bi spoštovali tudi osebo, ki smo si jo izbrali in s katero smo pripravljeni deliti svoje življenje. Boli, če nas starši v tej pomembni življenjski izbiri zavračajo in ne slišijo.
Pomembno je, da si to bolečino priznaš in da se o njej s tvojo punco pogovarjaš. Ne skrivaj te bolečine pod preprogo in ne poskušaj od tega pobegniti, ker bo skrita bolečina živela naprej in ti grenila življenje. Bodi do te bolečine odkrit in če je le mogoče, o njej spregovori tudi staršem. Danes, jutri, na poroki, čez pet ali deset let… Tudi najbolj nedostopnih staršev se z leti kaj malega dotakne 🙂
Pomembno je, da vztrajaš pri svojih izbirah in da od svojih staršev zahtevaš spoštovanje. Odločno zagovarjaj svoje izbire, za katere si se odločil in mirno ter odločno povej: “Mama, prosim če me v tem spoštuješ!” Četudi te bodo starši v tej zahtevi zavrnili, si jim jo sporočil in za začetek je to dovolj. Potem se pa z vztrajnostjo marsikaj doseže – vmes pa mora preteči nekaj let in tisto, kar bo vzdržalo, se bo pokazalo resnično. Če bosta vidva s punco vztrajala skupaj kljub vsemu, bosta živ dokaz, da so se starši v svojih sodbah zmotili in to bo največja spodbuda, da bodo tudi starši pri sebi kaj spremenili. Zaupaj vase, odločno zahtevaj spoštovanje in zvesto hodi svojo izbrano pot!