Pozdravljeni.

Smo sestavljena družina. Jaz z dvema otrokoma (5 in 7) partner z dvema (5 in 12). Zadnja dva meseca se vrti svet samo okrog otrok. Predvsem 12letnice. Ne vem kako postopati z njo da bo ok. Mi imamo svojo hišo, oni pa svojo. Ne živimo skupaj. Ko sem prihajala k partnerju urejat, čistit hišo sem vedno vse uredila, pospravila. Vendar njegova hčerka ne sprejema tega in vsako stvar v hiši za mano prestavi. To so lahko Kozarci, košara v kopalnici za pribor. Zdaj božične okraske prestavljala.. Vse mozno. Nasprotuje meni oz imam občutek da ona želi prevzeti mojo vlogo. Doživi izpad če ležim ob njenem očetu. Ne govori z mano.. Vse to sem sprejela.. In se odmaknila tudi od tega da bi v njihovi hiši naredila kaj po svoje.

Občasno pa tudi se spreva s partnerjem ker če mu kar koli povem okrog hčerke.. Mi zameri oz išče napake v mojih otrocih. Na koncu pa trdi da bi jaz mogla biti tista katera spremeni odnos. Samo kako naj če je nedavno v sporočilih sama hčerka njemu navrgla da me ne bo nikoli sprejela in naj se ne vmešavam v njihov posel in hišo.

Ima kdo podobno situacijo? Kako ste rešili? Vse to me dela že obupano.. Žalostno. Sploh ne morem normalno delovati ker me take stvari prizadenejo.

Pozdravljeni,

hvala za to, da ste delili vašo stisko. Verjamem, da je težko zdržati v takšnem ozračju.

Ste v obdobju, ko se združujeta dve družini in najmanj šest oseb je tukaj, ki se morajo navaditi na novo realnost, nove vloge in dinamiko.

Verjetno je za vas težko že to, da imate za samo prekinitev prejšnjega razmerja, obenem se trudite, da si bi ustvarili novo življenje. To je veliko sprememb, ki od vas terjajo veliko energije in prilagajanja.

Otroci pa so tukaj nekdo, ki čuti še več stisk, strahov, nezaupanja. Najprej doživljajo in predelujejo žalovanje za družino kakršna je bila prej. Za njih je to velika kriza in otroci se na to odzivajo zelo različno. Nekateri postanejo pridni, tihi, vodljivi. Drugi pa se na stisko odzivajo z uporništvom, zavračanje, besom.

Hčerka je stara 12 let in je torej očetov prvi otrok. V sebi  nosi eno odgovornost in občutek, da mora poskrbeti za družino, očeta. Vse to na nezavedni ravni. Pri tej starosti tudi zelo žaluje za svojo družino in težko kar sprejme, da sedaj več niso skupaj oziroma je kar naenkrat vse drugače.

Razumem, da vse to njeno početje in reakcije vam povzročajo bolečino. Poskusite na način dvojnega zavedanja si zamisliti, da je vse to njena globoka bolečina, ki jo izraža na način, da zavrača vse novo. V bistvu ne zavrača vas, pač pa zavrača novo obliko življenja, ki njej ne predstavlja veselja, pač pa vir stiske.

Pustite ji čas in prostor, da izžaluje. Bodite nežni do sebe in do nje ter ostalih otrok, ki se prav tako navajajo na novo življenje.

Dejansko vsako premikanje stvari v hiši, za njo predstavlja nevarnost. Težko si je to predstavljati, ampak verjamem in upam, da vam bo supelo zbrati toliko moči in poguma, da ji bosta skupaj z očetom dovolili in ji prisluhnila.

Ni potrebno na vsako besedo ali dejanje narediti odziva, dovolj je, da se zavedate, da ste skupaj v procesu navajanja in obenem žalovanja. Še posebej otroci.

Poskusiti tudi najprej poskrbeti zase. Poiskati načine kako se boste umirili, poskrbeli za svojo dušo in telo, kako si boste nabirali moči. Vsak dan posebej.

Želim vam vse dobro ter veliko poguma in moči na novi poti.