Pozdravljeni.

Pišem prvič na forumu v želji, da mi vsaj malo pomagate k željenim odgovorom, saj sama več ne vem kako naprej…

S partnerjem kako leto živiva skupaj. Skupaj sva že nekaj let. Že prej ni bilo vse rožnato, ampak so bili lepi trenutki. Sedaj v skupnem življenju pa je vse slabše. Ignoriranje eden drugega, kreganje, jok, je vsakodnevni spremljevalec. Kot da bi se partner spremenil, je čisto hladen, pogovarjati se sploh ne morema. Ko sem prizadeta jočem, ampak njemu sploh ni mar za to… On problemov ne vidi, če pa že reče, da se bodo rešili sami od sebe.

Tako ne gre več. Kaj je ozadje tega vsega mi ni najbolj jasno. Ampak strah me je, da bom obžalovala, če ga bom zapustila. Ali ima on drugo žensko ali pa sem jaz preveč občutljiva.

Upam, da boste podali svoja mnenja…

Hvala.

Lep pozdrav

Spoštovana marsikaj,

očitno se je med vama nekaj spremenilo in najhuje je, da vam ni jasno, kaj se pravzaprav dogaja, čutite samo, da se partner (že spet ali še bolj) oddaljuje iz odnosa. Lahko da je povod res druga ženska, morda pa se je med vama samo nakopičilo toliko neizrečenih stvari, o katerih on – ali oba – ni(sta) pripravljen(a) govoriti, da je odnos obtičal na mrtvi točki. Še v službi in s sosedi se moramo pogovarjati o sprotnih problemih, da zadeve lahko funkcionirajo naprej, kaj šele v čustveno intimnem odnosu dveh oseb! Torej: ni pogovora = ni odnosa. In če se eden noče pogovarjati, potem vzemite to kot dejstvo. Res se noče. Morda misli, da se ne more, ne zna … navsezadnje je izid vendarle ta, da se noče. Niste krivi za to, niste odgovorni za to, to je njegova izbira. Toda noben od vaših dosedanjih korakov, tudi jok ne, ga ni premaknil. Kateri vzorci, ki sta jih prinesla iz primarnih družin, se odigravajo med vama? Zakaj toliko potrebe po skrivnostnosti, nepovezanosti, oddaljenosti, trpljenju?

In: zakaj bi vam bilo žal oditi iz partnerstva, ki se je iz nerožnatega spremenilo v vse slabše? Odgovor na to vprašanje vam utegne razkriti marsikaj.

Vzdevek, ki ste si ga nadeli, daje misliti, da je zadaj več, kot pa ste napisali. Morda boste želeli še kaj dodati in bolj osvetliti svoj problem.

Lepo vas pozdravljam,

Hvala Vam za Vaš čas in s tem odgovor.

Občutek imam, da bi se mogla potruditi in poskusiti najti pot do njega, do partnerja, ampak na žalost nimam več moči.. niti volje. Zdaj sem namreč v tej fazi, da si moram sama sebi pomagati, ne pa njemu, ker sem zgubila samospoštovanje in čutnost zaradi hladnosti v odnosu.

Po drugi strani pa me je strah iti narazen, ker me je strah biti sama, ker kaj če pa najdem še slabšega partnerja…potem pa bi pogrešala zdajšnjega. Strah me je da bi potem spoznala napako, ker bi ga zapustila. Saj ko poslušam prijateljice in znanke vidim, da so drugi slabši..

V zadnjem letu sem imela tudi spontani splav. Po tem nisem več poskušala zanositi (tudi takrat ko sem zanosila nisem ravno poskušala), pogovarjava se ne o tem. Partner si želi otrok, ampak tega ne reče, enkrat v prepiru je to omenil ko me je žalil. Jaz pa nisem ravno navdušena nad otroci. Ampak, če bi mi partner stal ob strani, bi bil lep odnos med nama, bi se počutila varno, ljubljeno, bi lepo pokazal, da si želi otrok, bi najverjetneje tudi jaz pokazala željo nad tem, da bi imela otroke. Občutek imam, da mi v vsem hoče ugodit po eni strani, pa zaradi tega noče omeniti oziroma izraziti svojega mnenja. Po drugi strani pa imam občutek kot da mu je vseeno za naju. Povedala sem mu tudi, da prej nočem imeti otrok preden se najin odnos ne popravi, saj je kar naprej jezen. V njem se kopiči toliko jeze. Jaz sem namreč mnenja, da otrok nekoliko oddalji partnerja, je neka preizkušnja, ne pa da zbliža partnerja. Seveda to velja najbolj za prvo leto. Zato sem mnenja da mora bit odnos preden se odločiš za družino “zdrav”.

Vem, da je prinesel žaljenje, nezmožnost pogovarjanja, iz svoje družine. Ampak kaj naj jaz za to…ne vem…

Čedalje bolj postajam hladna. Jaz vem, da tako jaz ne morem živeti. Žal mi ga je samo, ker vem da je drugače dober človek, ki me je imel rad. A zdaj dvomim da še, tako kot sem napisala že v prvem pismu, razmišljam o možnosti, da ima drugo žensko, saj je drastično spremenil.

Obhajajo pa me dvomi, da ne bom vsega obžalovala, ko ga bom videla čez pol leta, ko po imel drugo žensko, s katero bo predvidevam takoj imel otroka.

Kar ne vem kako se odločiti, ampak vem, da si tako kot je sedaj dana situacija, nisem predstavljala skupnega življenja…