Najprej lepo pozdravljeni!

Piše vam zaskrbljena mamica. Sama imam namreč otroka z motnjami v razvoju. Sama bi rada, da bi obiskoval čisto normalno šolo, da bi se normalno vključil v našo družbo.
Nočem, da bi me kdaj obtoževal, da mu nismo dali priložnosti, da bi bil “normalen v normalni šoli”…

Me pa zanima, če ima kdo kake negativne? izkušnje? S tem mislim predvsem izločevanje s strani vrstnikov, učiteljev…
Ker je moj otrok le drugačen, nikakor pa ni neumen, me zanima tudi vaše mnenje: naj ga raje vpišem v normalno Oš ali v Oš za otroke s posebnimi potrebami?

Sama bi rada naredila to, kar bi bilo za mojega otroka le najboljše!
Hvala lepa!

Pozdravljena Monika!

sama sicer še nimam punčko toliko staro,da bi šla v šolo,gre pa jeseni v vrtec.Če bo vse po sreči v razvojnega.Ima namreč DS.Zakaj pravim “če bo vse po sreči”?Zato,ker tam jo bodo obravnavali individualno in hitreje se bo vsega naučila.Vpisana je deljeno, tako da bo obiskovala tudi redni oddelek in se socializirala.
Ko sem šla sprožit postopek o usmerjanju,sva s predsednico komisije padle v debato tudi okoli šolanja. Rekla mi je,da so sicer otroci s PP vključeni v redno šolo in da na začetku še sledijo,potem pa ne zmorejo več tistega tempa.In pa,velikokrat je to tudi želja staršev in ne kaj bi bilo dobro za otroka. Rekla mi je,da je v Jaršah ta šola,kjer se vključi otroke s PP.Saj najbrž poznaš, J.Levca? Ti otroci so razporejeni po starosti(6-23 let), v majhne skupine in je poudarek bolj na življenjskih stvareh( samostojnost, plačevanje z denarjem,…) pa tudi računanja,branja,pisanja…Nobenega pa v to ne silijo,če še ni pripravljen. Delajo pa take umetniške stvari,da sem kar dol padla ko mi je pokazala,kaj vse zmorejo.
Glede izločanja v rednem oddelku: mislim,da tega ne bi bilo,če bi otrok z njimi bil od samega začetka,saj bi ga sprejeli takega kot je in bi mu celo pomagali.Ne vem pa iz izkušenj:-(

Mislim,da te ne bo nikoli obtoževal,kaj nisi naredila,namreč ti boš naredila zanjsamo tisto kar je zanj najboljein kar zmore in se pri tem izkaže.
upam,da se bo še kdo javil z izkušnjami!

lp.mummy
___________________________________________________
“Naj vas ne skrbi počasen napredek,bojte se le obstanka na mestu.”

Lep pozdrav! Zaposlena sem kot defektologinja v razvojnem oddelku. Rečem lahko samo to, da tudi v rednih skupinah niso samo prednosti, ampak tudi pomanjkljivosti, nenazadnje je število otrok tolikšno, da je za individualno delo z otrokom s pp zelo malo časa, to pa naši otroci (v veliki večini) zelo potrebujejo. Družba je žal naravnana tako, da globoko zakoreninjenih predsodkov ni lahko izkoreniniti-razvojni oddelek za nekatere žal še vedno pomeni nekaj slebega, čeprav to ni! Prav je, da ni tako kot včasih, ko je otrok vse otroštvo preživel v ro, ampak da to počasi postaja le ena od vmesnih postaj, na kateri se otrok s sebi lastnim tempom pripravi na nadaljnje izobraževanje. Sama “svoje” otroke glede na njihove sposobnosti in na dogovor s starši tedensko ali dnevno vozim v redno skupino, ki jim odgovarja glede na starost in razvojno stopnjo-uspešnost pa je žal odvisna tudi od drugih dejavnikov. Enako velja tudi za šolo. Posvetujte se s strokovnjaki, ki delajo ali so delali z vašim otrokom in ga poleg vas in drugih sorodnikov najbolje poznajo, nenazadnje pa prisluhnite tudi svojemu materinskemu čutu in se odločite tako, kot mislite, da bo za vašega sončka najbolje. Če ste v dvomih, da bi vaš otrok zmogel zahteve redne šole, ki so včasih zelo visoke, naj vam povem samo tole-mislim, da je za otroka in njegovo samopodobo, s tem pa tudi dobro počutje v šoli pomembneje, da je otrok med najboljšimi v prilagojenem, kot najslabši v rednem programu. Želim vam, da bi bila vaša odločitev čim manj stresna! Srečno!

Se popolnoma strinjam s tem, kar je napisala frida. Nemogoče je namreč svetovati kar na splošno, kaj bi bilo za otroka s PP najbolje. Za nekoga je vključitev v navaden oddelek prava izbira in se tam lepo znajde, ima prijatelje in tudi v šoli mu kar gre. Za drugega pa je ta izbira naravnost nesmiselna, otrok dobi odpor pred šolo, ki predenj postavlja pretežke zahteve, sošolci se odvračajo od njega, nastopijo psihosomatske težave. Veliko je poleg vrste otrokovega primanjkljaja odvisno tudi od njegove narave, osebnostnih lastnosti, temperamenta…

Če mislite, da bi otrok zmogel dosegati vsaj minimalne cilje osnovne šole in je tudi drugače odprt in ne posebej plah in prestrašen, ga seveda poskušajte vpisati v navadno šolo – še posebej, če pozna kakšnega bodočega sošolca in ima prijatelje. Če pa menite, da bi bilo za otroka pretežko slediti zahtevam navadne šole, če je otrok boječ in občutljiv, dobro premislite.

Vendar pa konec koncev ni ničesar izgubljenega tudi če se zmotite. Prešolanje je vedno možno.

Monika,

kaj več kot so napisale mummy, frida in xxy ni kaj dodati. Preprostega recepta žal ni. Poiščite čim več informacij in se posvetujete z čim več ljudi. Pri odločitvi naj vam bo v ospredju otrokove težave kot tudi njegova močna področja. KJe ga vidite čež 10, 15 let (realno!)?
Lep pozdrav in lep dan, Petra

Tudi sama sem bila pred podobno dilemo, kot vi. Ravno tako smo hoteli poskusiti, da si kasneje ne bi očitali, da nismo naredili vsega. Razred je bil majhen, polovico otrok je poznal že iz vrtca, tako, da večjih problemov nisem pričakovala. Pa so bili. S strani sošolcev sicer ne in so ga lepo sprejeli in mu pomagali. Problem pa je z učitelji, ker imajo več dela in jim tak učenec ovira delo. Mogoče, da niso vsi učitelji enaki, ampak se bojim, da se vsak otepa večje odgovornosti in večjega dela. Problem pa je bil tudi pri njemu, saj v šoli ni dohajal snovi z ostalimi in smo potem presedeli cele popoldneve, da je naredil zamujeno. Bilo je kup joka na eni strani in kup slabe volje na drugi strani. Živa groza pa so bile govorilne ure. Vedno sem samo poslušala, kaj vse ni vredu, da sem bila še cel teden slabe volje.
Z novim šolskim letom smo ga potem vključili v šolo s prilagojenim programom in stvari so se spremenile 100%. Naloga je stvar 10 minut in to brez težav, v šoli uživa in sploh noče iti domov, s sošolci se krasno razume. Ker je kombiniran razred (2. in 3.) se istočasno uči tudi snov od tretjega razreda. Govorilne ure so se spremenile v užitek. Vsakič je vse v redu, ponavadi pove, da zna tudi kakšno stvar, ki paše v tretji razred. Življenje se je celi družini izboljšalo. Otrok uživa v šoli, ji sledi, poklic si bo pa tudi lahko pridobil, da bo samostojen, več pa tudi ne smemo pričakovati.
Odločitev je seveda vaša, tudi jaz ne vem, kaj bi še enkrat naredili, bilo pa je zelo hudo leto in še zdaj ne morem verjeti, ko ga grem iskat v šolo, da ne slišim kakšne pripombe.

Pozdravljeni,

kakšno motnjo v razvoju ima vaš otrok?
Ali gre za kakršenkoli zaostanek v duševnem razvoju?

Če njegov IQ po psiholoških testih ni na nivoju običajnih otrok, OZ. GRE ZA OTROKA Z MEJNIMI SPOSOBNOSTMI, GA NE BOSTE VEČ MOGLI VKLJIČITI V REDNO ŠOLO (Glejte Pravilnik o usmerjanju otrok s PP, g. Milan Zver, Ur. list marec 2006, sem napisala že v temi Pogovor z Milanom Zverom). Za tiste, ki pa so že vključeni v redno šolo po starih odločbah (in gre za otroke z mejnimi sposobnostmi), pa so ukinili vso dodatno strokovno pomoč.

Vem o čem govorim, naš gre namreč v 1.razred šole s PP v jeseni. Smo se pa že prej odločili za to možnost, ker smo z mnogo koncev slišali o možnostih hujših psihičnih poškodb otroka v redni šoli, predvsem ko ne dohaja več programa.

LP
Jous

Draga zadovoljna mama – pod tale mail pa se tudi jaz 100% podpišem – kot bi ga jaz pisala… Razlika je le v tem, da je naša deklica bila tri leta v navadni šoli in to je pomenilo 3 leta “mučenja” za vse – za učiteljice, za nas doma, najbolj in v prvi vrsti pa za njo. Po vseh birokratskih zadevah in pregledih zaradi odločbe – ker najprej je imela odločbo za pomoč specialnega pedagoga v razredu, ker tudi to ni pomagalo, smo morali ponovno izpeljat vso proceduro in dobit novo odločbo, da je jeseni lahko začela hoditi v šolo s prilagojenim programom v Lj. na Dečkovi ulici – to je nasproti POP TV. Razlika je očitna in 1000% je sedaj bolje, kot je bilo prej. Sedaj dohaja in se z lahkoto nauči učno snov, popravila se je njena samozavest, sprejeta je med sošolci, tudi vedenje se je močno izboljšalo, ker zdaj ji pač noben več ne govori, kako da je neumna ipd, kar so bile opazke njenih bivših sošolcev… Prej sem tri leta hodila objokana iz govorilnih ur, sedaj pa hodim z užitkom na govorilne ure, saj vedno izvem, kako dobro ji gre in kje je morda treba še malo povaditi – en kup spodbudnih misli…
Si pa včasih mislim: omogočili smo ji šolanje v redni OŠ in si nikoli ne bomo očitali, da ji nismo dali možnoti in da nismo vsega poskusili. Ampak potem smo prišli da spoznanja, da otrok (za to naše zadoščenje) plačuje PREVISOKO ceno in smo jo prešolali. In ni nam žal – tudi en dan nam še ni bilo žal, da smo jo prešolali!

Vsekar morate vi sami presoditi in dobro premisliti, kaj boste naredili – predvsem pa imejte pred očmi otroka in to, kako visoko ceno mora plačati, če bo kljub teževam moral biti med “normalnimi” – to je zelo relativen pojem! otroci – pri nas je bilo zelo kruto… Pri tem odločanju morate pozabiti na svoj ponos in na to, kaj bodo pa rekli drugi, pa sosedje, pa žlahta itd. itd. Dajte se v otrokovo kožo in se boste lažje odločili.

Lahko pa greste tudi na internet pogledat – meni je zelo pomagalo, da sem si v miru vse prebrala o tej šoli na internetu-Zavod Janeza Levca, mislim da je internetni naslov takle: http://www.zujl.si Lahko greste tudi na internetno stran Zavoda za šolstvo – tam so napisani učni načrti, kaj naj bi se otroci s posebnimi potrebami naučili v katerem razredu… Vse si preberite, potem bo vaša odločitev sigurno lažja.

Jaz sem se tudi z ravnateljico dogovorila, da sva enkrat dopoldne šli obiskat šolo in si jo ogledat od znotraj, zelo lepo smo se pogovorili, potem pa nama je še pokazala njene bodoče sošolce, če bo v jeseni prišla k njim… Takrat sem šla sicer malo s strahom na tisti obisk, ampak se je ta moj strah takoj, ob prvem stuku z ravnateljico, razblinil. Tam so vsi učitelji specialni pedagogi in šolani za to, da učijo in tudi kaj naučijo naše otroke in to same uporabne stvari – tisto, kar bodo res v življenju potrebovali.

Vam in vašemu otroku želim da se boste pravilno odločila.

Še ena zelo zadovoljna mama Pika..

S popolnoma vsem napisanim se tudi jaz strinjam. Toda – dobro razmislite, če je vaš otrok res primeren za PP, kajti tam pristane tudi kakšen primer, ki res ni za tja. Res je tudi to, da ko konča šolo s PP, ima še vedno odprte vse možnosti. Ampak, če niste popolnoma prepričani, ga poskusite vpisati v reden program na šolo, kjer so prilagoditvam naklonjeni in niso “paragrafski”. Verjemite, da takšne šole obstajajo! Govorim iz lastnih izkušenj in jaz bi na vašem mestu razmislila tudi o tem. Če se otrok ne bo počutil dobro, ga pač prepišete na PP.