Pozdravljeni!
Jaz imam pa problem, ko ne vem več kaj naj naredim.
Stara sem 20 let in se dijakinja zadnjega letnika.
Moja zgodba je taka. Ko sta se mami pa oči ločila, sem se odločila iti z mamo, saj sva si bili v tistem času bližje, kot z očetom. Nekaj časa je bilo vse vredu, nato pa sem se morala odseliti od nje, ker me je dobesedno vrgla iz svoje hiše. Zaradi študija, nisem mogla k očetu, ker je bilo predaleč in sem šla na svoje. Nekaj časa sem zmogla, nato pa mi finance niso znesle in mi je fant ponudil svoje stanovanje. Kasneje so se začeli prepiri še z strani njegovih staršev (niso me sprejeli).
Od mame sem bila kasneje deležna dobesednega zaničevanja in mi plačuje samo preživnino. Oče pa želi, da se vrnem k njemu, (sedaj ko se šolam živi čisto na drugem kosncu slo), vendar me nikamor ne pusti in je tako rekoč starokopiten. Ima še mamo, ki živi z njim in živeti tam bi bilo zame huje kot karkoli. Vendar pa mi pomaga in mi daje denar. Kako naj mu na lep način povem da hočem biti drugje stran od njega. Na lep način sem že poizkušala a vstraja in mi reče domov pridi. Doma pa je mora. Kaj naj naredim?

Težka situacija, saj kamorkoli prideš, se ljudje želijo s teboj prepirati oziroma se ne počutiš udobno. Verjetno o sebi nimaš izdelane najlepše slike zaradi preteklih odnosov v družini. Problem je s tako sliko mirno živeti s katerimikoli ljudmi. Zdi se ti, da so do tebe vsi zlobni, te ne spoštujejo in vse to te tako obremenjuje, da nimaš niti moči pogledati/spoznati, kako se ti vedeš do drugih.
Zapomni si le to, da drugi ravnajo s tabo tako, kot ti z njimi. Mogoče si lahko s tem kaj pomagaš in spremeniš odnos do drugih, če želiš, da ga drugi spremenijo do tebe. Ti si še mlada, kar pomeni, da lahko v odnosu do ljudi pri sebi spremeniš marsikaj, če ti trenutna situacija ne ustreza. Starejši kot je človek, težje se spremeni.

Lej punca, biti odrasel ne pomeni, da je vse tako, kot si ti želiš.
Ravno nasprotno…treba se je prilagajati, tudi če ti služba ni všeč, pa šef te sekira, pa otroci te ne
ubogajo….vedno je nekaj, veš?
Ti bi zdaj najraje, da te vsi na veliko financirajo, da bi lahko delala točno tisto, kar ti paše…ne bo šlo.

A kako to vem? Mama te je vrgla iz hiše? Kar tako? Brez razloga? In potem si hotela zastonj živeti
pri fantu, pa “so se začeli prepiri” – tudi brez razloga verjetno? In oče je pa – o groza – starokopiten,
kaj hujšega in res ne moreš živeti tam….
Ne vidiš? Ti si tista, ki dela probleme povsod, ti bi rada vse po svoje, prispevala ne bi pa nič, drugi
so na svetu samo zato, da tebi ustrežejo ali kako?
Pri dvajsetih je pa že počasi čas, da odrasteš in dojameš, da je življenje daj-dam….ne samo daj…

Se ne strinjam s tem.

Starša sta sprta in v takih “sprtih razmerah” je rasla tudi avtorica kar ni ravno enostavno. Sedaj sta še ločena in pri takih je mnogokrat tako, da ne vedo več kako bi drug drugemu nagajali in njun “otrok” je več kot primeren za to, da dokažeta svoj prav….
“Tašča”…. kako je z njimi vemo, (pre)redke sprejmejo z odobravanjem, da ima “njihov sinček” misli in srce pri drugi ženski, kakršna koli že je in (nevede?) storijo vse, da bi se znebile “tekmice”.

Torej ta mnenja teh ljudi so zelo pristranska kakor je tudi tvoje mnenje o avtorici, ki se hočeš nočeš mora soočit s kruto realnostjo, ki jo prinaša odraslost.

Največji problem tega je, da je padla v to realnost z nekim razlogom, h kateremu so res največ pripomogli starši. Ampak vsi vemo, da staršev kriviti ne bo prineslo nekih pravih rezultatov, ker bi to pomenilo, da ne sprejema sebe takšne, kot je in bo želela druge prilagoditi sebi, namesto, da bi se prilagodila tudi sama. Če se človek prilagaja, namreč ne pomeni, da sebe ne sprejema. Človek, ki se ne sprejema, je navadno upornik. Mislim, da gremo nekako vsi skozi to fazo, jeza, zamera in oproščanje (staršem). Nekateri pa tudi ostanejo za zmeraj v fazi jeze ali pa zamere. Podobno se nam lahko zgodi ob slabi izkušnji v ljubezni. Eno razočaranje je lahko dovolj, da smo jezni na vso populacijo tistega spola. Temu primerna je potem tudi naša realnost. Če nam torej realnost ni všeč, imamo moč, da jo spremenimo.

Ma, Obupani20 res ni lahko, doma nobene zaslombe, razumevanja, ker imata starša še s sabo nerešene probleme, pri fantu ji tudi niso ravno naklonjeni, finančno je odvisna od drugih, šole še nima končane….. :/
Vse “taboljš” na kupu.

Težko je karkoli pametnega svetovat, ker v vsakem primeru bo nosila neko breme, ki ji ga bodo drugi naložili, vsaj dokler ne konča šolanja, potem pa naj se čimprej postavi na lastne noge.

Želiš si, da ti oče še naprej daje denar, a da od tebe ne zahteva, da živiš z njim oz. ti ne postavlja pogojev.
Razmišljam, a res nimam pojma kako ga prepričati v kaj takega. Predstavljam si, da ima človek pač zdravo pamet, ki mu govori naj ne meče stran težko prisluženega denarja iz razlogov, ki jih vidva poznata zelo dobro. Ali ti na njegovem mestu nebi ravnala enako?
Jaz vidim razumno rešitev problema le v tem, da se pač vrneš domov k očetu teh nekaj mesecev, ki ti manjkajo do diplome, če nimaš drugih sredstev za preživetje. Za vse tri (tebe, očeta in babico) je to lahko nova priložnost, da se bolje spoznate in si dovolite v vaš odnos vsaj malo ljubezni in razumevanja.
Ne samo ona dva, sedaj si odrasla in lahko enakovredno gradiš vaš skupni odnos. Saj veš, z nasmehom dobiš nasmeh in z objemom dobiš toplino nazaj. Kar boš sejala, to boš žela.

Žalostno je, ko morajo otroci učiti starše ljubezni. Kako vendar, ko pa imajo tako slab vzor? Težko je, ampak se da, počasi in vztrajno.

Marko, z vsem spoštovanjem, a moram pripomniti da avtorice pri dvajsetih ne smatram več kot otroka.
Vse je odvisno od tega, kaj si človek želi in kakšen načrt naredi, da do tega pride.
Pomilovanje in prelaganje krivde na slabe starše ne koristi ničemer, oziroma pelje stvari samo še navzdol. Bodi sama tista lučka, ki utripa in spreminja stvari na bolje v svoji okolici. Ne čakaj na druge ali celo na maj 🙂

Marko, z vsem spoštovanjem, a moram pripomniti da avtorice pri dvajsetih ne smatram več kot otroka.
Vse je odvisno od tega, kaj si človek želi in kakšen načrt naredi, da do tega pride.
Pomilovanje in prelaganje krivde na slabe starše ne koristi ničemer, oziroma pelje stvari samo še navzdol. Bodi sama tista lučka, ki utripa in spreminja stvari na bolje v svoji okolici. Ne čakaj na druge ali celo na maj :)[/quote]
No, seveda je otrok (od svojih staršev) in to bo vedno, dokler bosta pač živa. Tako je bilo mišljeno, in ne kot otrok po letih, da se razumemo.