Pozdravljeni,
pisalo se je verjetno že veliko, pa vseeno. S partnerjem sva skupaj tri leta, vse super, vse štima. Sva oba okrog trideset, živiva vsak na svojem, vendar se vidiva skoraj vsak dan (razen kadar je služba vmes), saj sva zelo blizu. Problem pa je sedaj pribilžno deset dni, s strani partnerja in je posledično slabe volje zaradi tega, je razočaran. problem ima z erekcijo, in to že celih deset dni. Po nekaj minutah mu pade, ali pa se mu sploh ne dvigne, čeprav si zelo želi. Do sedaj ni bilo nikoli problema, res nikoli. Fant ne kadi, ne pije, za druge ženske sploh ni skrbi, pa vendar je meni težko, njemu pa se bolj, se zelo sekira.

Spoštovana mihelca1,

prva misel, ki me prešine ob vašem opisu, je: Saj, problem je ravno v tem, ker je vse super, vse štima. Naj pojasnim. V resnici vam čisto verjamem, da je med vama vse v redu in da so vaju težave z erekcijo neprijetno presenetile. Ne mislim, da bi se pod vsako mirno gladino morale skrivati ne vem kakšne pošasti. Toda pri vama se nekaj dogaja, in ker organske vzroke vsaj na prvi pogled lahko izključimo, bi bilo dobro pogledati pod to gladino.

V vsakem čustveno intimnem odnosu prihaja do manjših ali večjih kriz, preprosto zato, ker se človeka tako zbližata, da se možganom zazdi odnos dovolj varen prostor za odpiranje tudi kakšnih potlačenih vsebin. Pogosto se to dogaja nezavedno, zato nas preseneti. Če se nismo navajeni pogovarjati o čustvenih problemih, ampak jih »uspešno« krotimo recimo z delom, športom, projekti, seksom itn. itn., pokukajo na dan kje drugje. Za moškega so težave z erekcije razumljivo eden najbolj alarmantnih, čeprav zdravstveno povsem neškodljivih načinov, ko telo opozori na kaj, kar je še skrito v duševnosti. Erekcija namreč ne dokazuje samo, kako možat je moški ali kako dobro se partnerja ujameta, ampak jo narava uporablja tudi za to, da se moški začne zavedati občutljivejših delov svoje psihe.

Glede na to, da v vajinem odnosu »vse štima«, bi na fantovem mestu izključila morebitne organske vzroke (se pogovorila z zdravnikom), potem pa z močnim žarometom posvetila vase, če se kje ne skriva stiska, ki je morda sploh še nimam ozaveščene. Ker pa problem ni samo njegov, ampak vajin, bi se preprosto začela »pogovarjati«. Tudi na partnerski terapiji, če je treba. Vedno znova me prevzameta čar in moč terapije, ko v na videz popolnoma navadnem, mirnem pogovoru pridemo do stvari, ki se zdijo morda čisto vsakdanje, a jih o sebi in partnerju nismo vedeli – in odpre se nov, svež pogled na odnos, s katerim se je mogoče težav lotiti povsem drugače.

Obenem pa je to za vaju dobra priložnost, da se navadita reševati težave, ki tudi nastanejo v odnosu. Življenje jih namreč prinaša – in v njih se kalimo.

Lepo vas pozdravljam,