Prisilno zdravljenje

Mene pa zanima, zakaj se v primeru zdravljenja psihiatričnih bolnikov govori o prisilnem zdravljenju? Tudi marsikateri telesno bolan človek ne gre vedno povsem po svoji volji k zdravniku ali v bolnico zaradi kakšne bolezni, pa v tem primeru ni prisilnega zdravljenja. Primeri:
– otroci, še zlasti majhni otroci, ne zmorejo sami izraziti volje, da bi šli na zdravljenje, pač pa to voljo v njihovem imenu izrazijo njihovi starši, pa kljub temu to ni prisilno zdravljenje;
– težko poškodovano osebo, ki je padla v nezavest, odpelje reševalno vozilo na urgenco v bolnico. Je to prisilno zdravljenje? Ne, in to kljub temu, da oseba ni bila zmožna izraziti svoje volje (nezavest).
– marsikdo morda pozna reakcijo, da ko mu zdravnik na pregledu za kakšno bolezen reče, da bo moral v bolnico, se upre in želi najprej kakšno drugo metodo zdravljenja, pa četudi ne gre za duševno bolezen, ampak za čisto običajno telesno obolenje. Po prigovarjanju zdravnika (in morda tudi svojcev) takšna oseba nerada, ampak vendarle odide v bolnico. Ali je to prisilno zdravljenje? Ne!
– zdravnik brez pacientove privolitve odredi npr. odvzem krvi, preiskavo, itd, strinjanje pacienta pa se izkaže le tako, da se pacient naglas ne upre (čeprav morda globoko v sebi teh preiskav ne želi). Ali gre tukaj za prisilno zdravljenje? Ne!

To je samo nekaj primerov, ko pacient ne izrazi v celoti svoje volje, pa se tega ne obravnava kot prisilno zdravljenje. Zanima me, zakaj se v primeru duševnih bolezni vsako zdravljenje obravnava kot prisilno zdravljenje? Tudi v spodnjih postih na tem forumu berem, kako ni mogoče psihiatričnega pacienta sprejeti na zdravljenje, niti če to sam želi – ker je tudi to bojda prisilno zdravljenje, ker so za to potrebni neki posebni zakoni, ki za ostale, nepsihiatrične bolezni, niso potrebni. Da mora področje psihiatričnega zdravljenja urejati neka druga zakonodaja kot področje običajnega zdravljenja. Zakaj? Tukaj ni nobene logike! Tudi pri zdravljenju telesnih pacientov obstaja mučenje, ne le pri zdravljenju psihiatričnih. Kar pomislite na raznorazne endoskopije – kar srh me spreleti, če pomislim npr. na prediranje bobničev brez narkoze, samo zato, da bi lahko pacientu naredili preiskavo za polžev vsadek. Ali pa gastroskopija, pri kateri pacientu v želodec zarinejo debelo cev, namesto, da bi pogruntali kaj manj invazivnega. Pa punkcija ščitnice. No, to sta samo dva primera invazivne diagnostike v telesnem zdravstvu. Pa tukaj nihče ne govori o prisilnem zdravljenju, četudi oseba glasno nasprotuje tem preiskavam, a se nazadnje po mnogih prošnjah in rotenjih vsa nejevoljna le uleže na mizo, kjer se delajo te preiskave.

Spoštovani,

Verjamem, da nihče ne gra rad prostovoljno k takšnemu ali drugačnemu zdravniku. K temu nas prisilijo takšne in drugačne okoliščine.
– Za otroke seveda takšne odločitve sprejmejo starši, ki so kot zakoniti zastopniki, ki so tudi odgovorni za svoja dejanja. Če je otrok bolan, je bolje, če starši otroka pripeljejo k strokovni osebi in potem ta strokovna oseba, ki je na primer zdravnik, odloči o načinu zdravljenja.
Otrok seveda zaradi svojega (ne)znanja o medicini, ne more odločati o načinu zdravljenja.
Zato, kot omenjam, ima otrok starše, ki so dolžni na pravilen način poskrbeti za otroka.
Če dobro premislim, je otrok skoraj vsak dan v kaj prisiljen…Vsaka vzgoja in postavljanje mej, pomeni, da otroku vsiljujemo neke vzorce obnašanja in razmišljanja.

– Podoben primer je, če oseba pade v nezavest…Ali mislite, da je bolje potem takšno osebo pustiti ležati, dokler, če sploh, ne pride k sebi ?

– Če zdravnik reče osebi, da mora v bolnico, se ta oseba, če je seveda polnoletna, še vedno sama odloča o svoji usodi in izbira med tem, če gre ali ne gre v bolnico.
Če popusti prigovarjanju, je za svojo odločitev še vedno sama odgovorna.
Zdravnik ne more takšne osebe prisiliti, da gre v bolnico.
Isto velja za psihično bolano osebo..Razen, če le-te ne ogroža drugih.

– Če se pacient na glas ne upre zdravnikovemu odvzemu krvi, potem zdravnik seveda ne more vedeti, kaj ta oseba misli.
Človek velikokrat ne more izbrati tistega, kar mu je všeč. Saj nas okoliščine prisilijo, da sprejmemo tudi tisto, kar nam ni všeč.
Če se oseba na glas ne upre odvzemu krvi, potem v sebi upa, da ji bo odvzem lahko pomagal k ozdravitvi, pa čeprav je sam način boleč.
Vendar pa sam način vseeno odtehta upanje k rešitvi bolezni, zaradi katere oseba veliko bolj trpi, kot bi zaradi odvzema krvi.

Odločitev o samem načinu zdravljenja im v rokah zdravnik. Če ti zdravnik ni všeč ali misliš, da ni sposoben, imaš možnost izbire drugega.

Prav tako, če se gre za psihično zdravo osebo, lahko vsak izmed nas vzame v roke knjige in študira vsaj osnove medicine in tako v primeru pojava bolezni sam odloči o načinu zdravljenja.
Lahko greš tudi bioenergetiku….Vendar v tem primeru seveda vsak sam odgovarja za odločitve.

V življenju je pač tako, če nimaš lastnega znanja recimo o tem, kako v hiši napeljati vodovod, potem moraš zaupati samo izdelavo nekomu drugemu, ki to znanje ima. In tisti se bo odločil o samem načinu realizacije.

Za zdravje pa seveda lahko vsak naredi največ sam…..Vendar pa opažam, da je ljudem zdravje večkrat deseta skrb…O zdravju začnemo razmišljati šele takrat, ko ga več ni…Takrat pa je njavečkrat prepozno.
Dandanes je že vsak obveščen o tem, kaj je zdravo in kaj ne..ampak le peščica jih živi na zdrav način.
Če bi nam bilo bolj mar, bi tudi v trgovinah, kjer je sedaj 80% nezdrave hrane, lahko kupovali kvalitetnejšo hrano…..

Torej…za marsikaj, kar se dogaja v tem svetu, smo so-odgovorni…tiho nestrinjanje..pa razna obtoževanja….pa jamranja, ne bodo spremenila naše realnosti…..
Štejejo le dejanja ijn odločitve.

Robi.

Prisilno zdravljenje je v primerih, ko se preprečuje nalezljive bolezni ali za ljudi, ki ogrožajo sebe ali druge ter delajo škodo sebi ali drugim (samomor), pa še s tem se mora strinjati sodišče.
Če pa nekdo pade v nezavest, pa vsekakor to ni prisila, temveč nujna potreba, da se človeka reši in se mu nudi ustrezna oskrba, da ne pride do drastičnih posledic.
Za otroke so starši dolžni po zakonu poskrbeti do 18 leta.

Kar se pa tiče ostalih preiskav, se človek sam odloča, ali bo odšel ali ne. Zdravnik mu ponudi nadaljno pomoč, kjer se izvaja specialistična dejavnost in tu je človek sam tisti, ki se odloči ali bo šel ali ne ali pa bo trpel posledice. Ampak, takrat naj človek od osebnega zdravnika ne pričakuje čudežev, če sam človek noče/ne želi sodelovati z osebnim zdravnikom, ki ga pošlje na specialistične preiskave, kjer bi se ugotovil vzrok neke bolezni.

Zakon o zdravstveni dejavnosti od 47. do 49. člena ravno to lepo opisuje.

Kako je v zakonu opredeljeno, da človek ogroža sebe? Ljudje ogrožajo sebe z raznoraznimi nezdravimi načini življenja, pa jih nihče ne pošlje na prisilno zdravljenje. Npr:
– kajenje;
– prekomerno pitje alkohola;
– izjemno prekomerna telesna teža (ITM > 40);
– neupoštevanje priporočil o dieti (npr. oseba z visokim krvnim tlakom uživa slano hrano);
– uživanje premalo ali nič sadja in zelenjave;
– premajhna telesna dejavnost (ali telesna nedejavnost);
– preobremenjevanje do onemoglosti (in posledični “karoshi”);
– nevarno vedenje v cestnem prometu (tukaj ogrožajo tudi druge) – npr. prehitra vožnja, nevarno prehitevanje;
– kronično premalo spanja;
– pretirana izpostavljenost stresu;
– jemanje dogodkov preveč stresno;
– uživanje preveč izrazito nezdrave hrane;
– ukvarjanje s tveganimi športi;
– neodzivanje na presejalne preventivne preglede (Dora, Zora, Svit);
– itd.

Če je ravnanje, ki je lastnemu zdravju škodljivo, odklonitev zdravljenja ali celo samomor posledica svobodne volje in zavestne odločitve, človeka k drugačnemu ravnanju ne moreš prisiliti.
Prisilna hospitalizacija je dopustna v primerih, ko je človekova bolezen tako prizadeta, da so uničeni tudi človekova volja oziroma zavest, mišljenje, čustvovanje ter razum oz. ne gre za duševno bolezen v hujši obliki. Pri nujni prisilni hospitalizaciji pa je vedno vključen tudi izvedenec, ko oceni dejansko stanje in na podlagi katerega je nato tudi nekdo pridržan ali ne.

Vse zgoraj našteto je torej zavestna in razumska odločitev in ne gre za stanje, ko človek ne razume ali ne bi vedel, kakšne škodljive posledice lahko pri tem pridobi.

Bolj enostavno človek ne more razložiti. Sicer pa obstajajo razni strokovnjaki, ki vam bodo na vaše vprašanje odgovorili v enaki smeri, morda bodo ob tem uporabili malček več strokovnih izrazov, kateri vam bodo še manj razumljivi.

Lp

Spoštovani 123123,

meni se poraja vprašanje, zakaj se sprašujete o tem ?
Se vam je zgodila kakšna krivica ?

Se strinjam, da ljudje počnemo marsikaj, pa čeprav vemo, da nam škodi ali pa je neko izzivanje usode.
Vendar smo vsi takšni.

Ljudje smo razpeti med svobodno voljo in omejitvami, ki si jih postavimo z zakoni. Vsaka razvita družba bi naj delovala na tem, da ima čimmanj raznih zakonov, ki prepovedujejo in omejujejo pravice.

Gre se za to, da ljudje nismo sposobni živeti po tako strogih pravilih, zato bi morali skoraj vsi, ki na načine, kot ste jih zgoraj omenili, škodujejo sebi, na prisilno zdravljenje..
Torej bi bilo 90% ljudi na prisilnem zdravljenju…….

Če malo pomislim, smo vsi na nekem prisilnem zdravljenju in tega nas uči življenje.
Naše življenje, naše telo, naše počutje je tisto, kar nam postavlja meje in nam zrcali naš odnos do samega življenja in našega telesa.
Torej…vsi smo v tem prisilnem “zdravljenju” in spoznavanju samega sebe in učenja preko izkušenj.
Zato je življenje tisto, ki nam postavlja zakone in omejitve…večina nas se še mora marsikaj naučiti, zato nam teh omejitev ne more postavljati sam človek z zakoni.

Zemlja je kot neko bivališče, kjer smo vsi bolj ali manj na prisilnem “zdravljenju”. Smo tu, da se učimo in spoznavamo kdo smo.

Robi.

Da, zgodila se mi je krivica. Skoraj prisilno so mi pred leti vstavili polžev vsadek – sam sploh nisem imel možnosti odločanja o tem, ali mi ga bodo vstavili ali ne. Zdravniki so skrivali informacije pred menoj, mi vlivali lažno upanje in me nategovali, da bom po operaciji res super slišal – vse to le ustno, tako da nimam dokazov. Imam le en dokaz – nobenih pisnih informacij. Po operaciji je sledilo razočaranje – polžev vsadek ni niti 10 % tistega, kar so mi obljubljali.

kdo ste vo robi

Dragi “Mariocaso”!

Robi je najbrž eden izmed vas, ki pridete na forum in poveste svoje mnenje… Domnevam…

Maja