Najdi forum

Prijatelju v slovo

Danes je bil pogreb mojega ljubega prijatelja. Odšel je… za vedno.
Mnogo mnogo let prezgodaj.
Kako mi je hudo… Pred dnevi sva še čvekala, danes pa sem nemo in z bolečino zrla v tisto hladno žaro!! Ko bi le vedela, da je bil sredin klepet najin zadnji, bi si vzela več časa – ga objela… A danes je prepozno. 🙁
Zakaj šele v takšnih hudih trenutkih uvidimo, da si premalokrat vzamemo trenutke za svoje drage in bližnje? Jih premakokrat objamemo in zašepetamo, da jih imamo radi….

….ja vedno nam ostane tisti Zakaj?
Nažalost se premalokrat zavedamo naše minljivosti in nam velikokrat kar zmanka časa za lepe trenutke, ki bi si jih lahko delili z našimi ljubljenimi….pa se moramo, ker nam pač življenje tako narekuje pahati za osnovne potrebe, včasih za golo preživetje…na žalost !!!

Bolečina je huda, sem šla čez to,…dolgo časa si očitala ravno to kar pišeš ti….pa zakaj jo nisem zadržla še kako minuto, pa se ji to ne bi zgodilo, pa zakaj sve se par dni sprle za neumnost, pa zakaj,….
Vendar zdaj…dobrih 19let pozneje se je še vedno z veseljem spomnim, sem srečna da nama je bilo dano biti dobri prijateljici, cimri , zaveznici ….pa čeprav le kratki čas !!

Bolečina se bo “unesla”, navadila se boš nekako živeti z njo , ljubezen in povezanost v vajinem srcu pa bo tako dolgo živa, dokler se ga boš spominjala !!!

Topel pa čeprav sam virtualni objem !!!

Hvala, Daal!
Bolečina je nepopisna… vseeno pa mi skozi možgane švigajo nešteti prelepi trenutki, ki sva jih preživela skupaj!

Res nikoli ne vemo kdaj z nekom zadnjič govorimo, ga vidimo….

To mene spremlja že kar nekaj časa in imam to zapisano v možganih. In se trudim biti prijazna z vsemi in se ne pustim sprovocirati v smislu, da bi od nekoga odšla skregana. Tega še nekaj let nazaj nisem bila zmožna. To te nauči smrt bližnjih, prijateljev, znancev.

Moje sožalje in naj ti bo zadnji vajih pogovor kot ena svetla zvezdica (saj veš tudi tega pogovora bi lahko ne bilo).

Hvala, Joonaa!
Eh, tolažba ali/in samoobsojanje je ena “hecna” stvar. Menim, da je pri vsem šoku in žalosti težko biti trezen in objektiven (predvsem do samega sebe). Vem, da sama sebe obsojam; v smislu, da bi si lahko vzela več časa za klepet, druženje…
Če poskušam pogledati trezno: takšne samoobtožbe so le kot sol na rano. Morda se poskušaš sprijazniti s situacijo in spraviti sam s seboj??!
Ravnokar se na radiu predvaja skladba “Ne, ničesar ne obžalujem” (J.Baez).
🙁 🙁 🙁

New Report

Close