Pozdrav vsem.

Pišem, da se izpovem in obenem tudi upam, da prejmem kak nasvet, s katerim bi lažje prebrodila trenutno situacijo.

Skratka, moja težava je v tem, da sem se nehote zaljubila v prijatelja.
Spoznala sva se pred uh leti na eni fešti, ne vem, vizualno čisto kontra mojim pričakovanjem kakšen naj bi pa bil moj moški. Nekaj na njem me je privlačilo, še sama ne znam razložiti kaj. Takrat sva pristala skupaj, vendar več kot do nežnih dotikov in poljubov ni prišlo. Jaz sem si želela več, domnevala sem, da tudi on, vendar noben od naju ni naredil koraka naprej. Ne vem, očitno sem si sama vse narobe razlagala, ampak imela sem občutek, da ga tudi jaz privlačim (skrivni pogledi, dotik tako mimogrede…) Na žalost sem se kasneje preselila v drug kraj, takrat so se tudi najini stiki končali. Vmes sem imela 2 vezi, ki mi nista prinesli nekega velikega zadovoljstva, tudi on se je družil z drugimi in nekako sem živela življenje naprej, čeprav sem velikokrat pomislila nanj, kaj počne, kako se ima itd… Ker imava skupnega znanca, mi je slednji velikokrat omenil, da me “prijatelj” pozdravlja, sem in tja povpraša kaj o meni, itd… Velikokrat sem se zalotila o tem, da razmišljam o njem na način, da naju vidim v prihodnosti skupaj, vsaj toliko, da bi poizkusila, v nekem drugem kraju, v skupnem stanovanju….
In…zgodba se je obrnila, ko sem se vrnila v svoj domači kraj lansko leto. Ko sem ga videla po toliko letih, mi je spodneslo tla pod nogami. Tista privlačnost, ki je bila očitno v nekem stand by-u je kar eksplodirala.. ne znam opisati tega, ampak nikoli še nisem čutila na tak način.
Zadeve so se začele odvijati v to smer, da sva se zaradi skupnih znancev začela vse bolj pogosto družiti, sama pa sem delala na službenem projektu, za katerega se je kasneje izkazalo, da bo delal tudi on in tako so se najina videvanja še bolj razširila.
Čas, ki sva ga prebijala skupaj je bil meni fenomenalen. Punce takrat ni imel in to mi je bilo super, dokler, ni odšel na neki zmenek..takrat sem ugotovila, da sem čustveno pečena. Ko sem dejansko dojela, da sem se očitno na nek način čustveno preveč navezala, sem se želela odmakniti. Motilo me je, da je hodil na pijače z drugimi, motilo me je, če ga je katera sploh pogledala in ja, imela sem občutek, da tudi njemu ni ravno vseeno, ko se je kateri ´vtkanil´ v mene. Moja dobra prijateljica mi je svetovala, da taktika, da nekoga občasno narediš malo ljubosumnega vedno pokaže, koliko človeku dejansko pomeniš. Ob kakšni priliki, ko smo sedeli na kavi ali delali na projektu, sem z drugimi flirtala, sicer nič konkretnega, tako nedolžno,otroško… imela sem občutek, da mu ni bilo ravno všeč vse skupaj, rekel pa ni nič. Naj omenim, da ima on zelo veliko samokontrole (za razliko od mene), sploh kar se tiče čustev.
Poleg projekta, ki je bil zahteven in ostalih težav, ki so se mi nabrale sproti, sem si vzela 1 teden pavze, spakirala kufre in odšla nazaj v kraj, kjer sem živela preden sem se vrnila domov. Takrat sem si vzela čas za sebe, žurala, spoznavala nove ljudi, brala knjige in se striktno odločila, da se bom vzela v roke, saj pri svojih 32 letih se pa ja menda ne bom obnašala kot najstnica. Skavtsko sem si prisegal, da mu ne napišem niti enega sms-a sama od sebe, kar mi je uspelo. (ob tem naj omenim, da se je občasno sam oglasil, da je povprašal kako sem, če se imam dobro, kaj počnem, vse v mejah normalne in vse v mejah samokontrole-kot on pač zna). Domov sem se vrnila vsa samozavestna, z nalogo, da se ga bom izogibala, kar se ga bom lahko in vedno, ko sem imela pripravljen izgovor, zakaj nimam časa za druženje, vedno se je nekako tako izteklo, da sem nekako morala iti (namreč, omenim naj da imava skupne znance še iz otroštva in da se praktično vseh rojstno dnevnih zabav, srečanj itd.. res nisem mogla izogniti).
Sem pa opazila, da se je nekaj spremenilo…velikokrat je bil zamišljen, kaj ga muči, ni želel pojasniti. Velikokrat je dal pobudo za kak izlet (z družbo), nikoli pa ne, da bi kam odšla sama. Tudi ko je bila prilika, sama praktično nisva bila nikoli… še vedno se me je dotaknil tako, mimogrede, zalotila sem ga, da me večkrat opazuje (ko sem jaz govorila s kom drugim), pač tisti pogledi, ki jih čutiš na sebi…. tako stanje se je vleklo par mesecev..nikoli nisem vedela, na čem sem, kaj vse skupaj sploh pomeni. In ob priliki, na nekem izletu, ko smo se družno zaklepetali, je tema nanesla tudi na partnerske odnose, ob katerem sem izvedela, da si sam trenutno ne želi resne veze, da se bo posvetil športu in mogoče celo sprejel projekt, kateri bo od njega zahteval veliko energije in dela. In sem si rekla, punca, tvegaj, izkoristi priložnost, da ti ne bo enkrat žal in se mu izpovej. In sem… ko smo se vračali iz žuranja in sva celo 10 minut ostala sama v avtu, sem se mu izpovedala.. da ga imam res rada in da me privlači… in potem par sekund tišine in njegov odgovor: tudi jaz te imam rad, vendar ne toliko, kot bi si ti želela…. vendar ne toliko, da bi se kaj odvilo med nama..žal mi je…
Mislim, da mi bolečine, ki mi je stresla telo in bolečine, ki je sedaj občutim, ni treba podrobno opisovati.
Cenim in spoštujem njegovo odločitev, je pa ob tem moja samozavest zopet padla na nulo.
Sama imam zaradi slabega razmerja (kjer je bilo psihično in fizično nasilje) zelo slabo samopodobo in na njej gradim že leta. Moškim se sicer zdim privlačna in zanimiva, sama se niti slučajno ne vidim tako. Veliko sem delala skozi leta na samopodobi in samozavesti, trenutno sem zopet na dnu. Ok, sprejmem to, da nismo vsi vsem všeč, tudi meni niso vsi všeč, ampak takrat, ko me je praktično zavrnil, se mi je razbil tisti mehurček sanj, mehurček, skozi katerega sem si vsa leta nekako predstavljala, da enkrat poizkusiva skupaj, da vidiva, kako bi šlo.
Hja, očitno sem si vse njegove poglede, občasne dotike, ljubosumne izpade napačno razlagala.
Velik problem mi predstavlja tudi dejstvo, da službeno dokončujemo projekt, na katerem se bova morala pač videti. To je neizogibno. Kako naj se obnašam? Od kje naj sploh najdem moč, da komuniciram z njim, ker pač bom morala?
V meni se meša toliko mešanih občutkov, od jeze, žalosti, očitam si, da sem sploh kaj rekla, čustveno izražanje mi je vedno delalo preglavice, ne znam sploh opisati vseh svojih občutkov.
Prijateljice me tolažijo, se pogovarjajo z mano, podporo imam, ampak proces bom morala izpeljati sama. Na žalost sem preveč čustvena že od nekdaj, da bi lahko zavrnitev kar čez noč na hitro pomedla pod preprogo.
Prekinila sem stike, ne želim ga videti več, ker bi me preveč bolelo. Planiram, da odidem na krajši dopust, da se umirim, naspim…
Sicer njegovih notranjih občutkov ne morem predvideti, vendar menim, da mu ni pol toliko težko, kot meni. Očitno sem si najino medsebojno privlačnost sama risala v glavi. Smešno ob tem pa je, da so najino kemijo opazili tudi drugi. Torej, ni bilo vse samo v moji glavi.
Kar je bilo, je bilo. Nočem več razmišljati o tem na tak način. Želim kak nasvet, kako naj delam na samozavesti, kako naj prebrodim to pot.
Hvala!

Ves kaj se ti pune zbije samozavest? To kar sem jaz dozivela, da ti nekdo govori 3leta da si lepa, da te ima rad, sexata in vse, pol pa se gre spraznit v 19letnicona silvestra in te zavrze ko cunjo. Jaz se sama sebi gnusim in nocem vec da se me kdorkoli dotakne v tem lifu, grem na umetno oploditev v tujino drugo leto.

Prvo kot prvo, ti si en velik fenomen, da ti je uspelo tako dolgo držati to v sebi. Zakaj?
Ne razumem, da nekaj takega vlečeš v nedogled in si poleg ustvariš še cel kup iluzij… eskaliraš zadeve v nebo, nakar ugotoviš, da si njemu samo še ena kolegica več.
Meni je smešno, da si vmes celo za en teden šla drugam, da ga spraviš iz glave. Saj pa nista bila niti skupaj, da bi ga mogla prebolevat! Pri 32ih prebolevat simpatijo. Saj nisi stara 15 let! Točno tako kot si napisala – najstniško. Zdi se mi, da si rastla gor ob preveliki dozi romantičnih filmov in knjig in obtičala v tem svetu. In ne znaš hendlat realnih situacij, strah te je zavrnitve.

Res je, manjka ti samozavest. Pri 32ih je že skrajni čas, da se spraviš v red. Ampak samozavest boš pridobila šele, ko se boš začela imeti rada. Ko boš sebi #1. IN ko boš dojela, da nikoli ne boš všeč čisto vsem ljudem. Ker če konstantno funkcioniraš na način, da ugajaš drugim, paziš kako se obnašaš, kaj rečeš… pozabljaš na sebe in daješ drugim prioriteto. What a waste! Ko te ni strah zavrnitev, ko te ni strah samote, ko si sama sebi najboljša prijateljica, ko si srečna s svojim življenjem, ko te ni strah pokazat svojih napak, šele ko boš vklopila tak mindset boš tudi začela privlačit enake ljudi, take ki so vredni tvojega časa. In vse se bo poklopilo. Zapirat se v svoj svet iluzij ti bo prineslo samo bolečino… zapravljaš svoja mlada leta, ženska! Zakaj? Komu na čast? Drugi niso pomembni, razumeš?

Nekje ne polovici tvoje zgodbe sem mislil “o moj bog, vidva se oba obnašata kot najstnika, noben ne upa nič tvegati oziroma narediti za svoje zadovoljstvo”, ampak potem sem videl, da si naredila to, kar je bilo treba. Naredila si to, kar bi sicer morala že davno, ampak nimaš si kaj očitat, pač nisi bila pripravljena. Zdaj si, zdaj veš, kako čuti in lahko greš vsaj naprej.
Toliko bolj boli predvsem zato, ker si predolgo čakala (na njega, da bo on kaj naredil), v tem času pa sanjarila in si v glavi narisala že celo prihodnost. Ko je prišel trenutek resnice, pa je treba to vse pobrisati iz glave, kar boli, kot da si dejansko to izgubil. Drugič samo prej urgiraj, če že on (kdorkoli pač bo) ne bo, pa bo vse lažje.