Pozdravljeni,

Nas dvoletnik je dobil sestrico, katero ima rad in jo večkrat omenja. Do nje še ni pokazal negativnega čustva. Se pa pozna, da se lahko njemu jaz posvečam nekoliko manj. Trudim se, da obema nudim kar potrebujeta, a včasih ne zmorem vse naenkrat in največkrat je on tisti, ki mora počakati. Sinko je vidno prizadet in včasih jezen, jezi se name. Ko vidi, da v rokah nimam sestrice, se prilepi name. Ponoči se zbuja in govori ‘mama’. Začel se je cartat pri vsaki ženski, ki pride na obisk oz. če gremo mi kam. To si razlagam tako, da drugje išče blžino, katere pri meni ne dobi več kadarkoli. Trga se mi srce… Vedno sva se dosti cartala, objemala, božala.

Ne vem ali delam kaj narobe oz. sploh ne vem kako postopati v takšnem primeru…?

LP.

Spoštovana Kikky,

to, kar se dogaja, je čisto normalno, saj je prihod novega člana v družino velik dogodek, pomembna prelomnica in se vsi odnosi nekako “preurejajo” in postavljajo na novo. Če gledamo družino kot sistem, vsak sistem pa naravno teži k ravnotežju, si lahko predstavljate, da je pred rojstvom sestrice v družini vladalo določeno ravnotežje, ki pa se je nato zamajalo in se zdaj na novo vzpostavlja. Prav to obdobje neravnotežja zdaj doživlja vaša družina. In ker je to naraven proces, je pravzaprav vprašanje, kako bi ga kar najbolje izkoristili, da bi ga doživeli kot obdobje zorenja, ne pa zaskrbljenosti in strahu.

Zdaj imate idealno priložnost, da pomagate sinku, da začne svoja občutenja prizadetosti, žalosti, strahu, jeze, hrepenenja po vaši bližini ubesedovati. Kadar ga vidite, da je prizadet, to nagovorite, poslušajte ga, kar ima povedati, in to mirno sprejmite. Naj ve, da ga razumete, da je jezen, ker nima več toliko vaše pozornosti, kot bi si želel. Predvsem naj ve, da so vsa njegova čutenja v redu in sprejemljiva, da se vi z njimi udobno počutite, da ste jih kot mama zmožni sprejeti in predelati, da ste temu kos – ne pa da ste zaskrbljeni in negotovi (kar je čisto razumljivo, a za te probleme potrebujete empatične odrasle sogovornike).

Ne omenjate partnerja/očeta, morda zato, ker sin pač pogreša vas in mislite, da je to vaš problem. V resnici pa je on prvi vaš sogovornik, vsaj upam, da je. On je tisti, ki se lahko malo več posveti dojenčku, da se boste vi lahko samo sinu, in on je prav tako kot vi tisti, ki se z njim lahko pogovarja o njegovih občutkih. Vprašanje pa je, koliko se vama obema ob začetku novega obdobja v vajini mladi družini prebujajo tudi neizpolnjena, morda čisto skrita hrepenenja iz otroštva, ki jih imata ob sinovi prizadetosti prvič priložnost nasloviti in razrešiti.

Želim vam veliko veselja na skupni poti,