Pozdravljeni, imam ene par vprašanj, na katere rabim nekakšne odgovore oz. vpogled zunanjega strokovnjaka oz. mnenje.

Živim z možem in otrokom (5let). Kot starša sva res usklajena, imava enake poglede na vzgojo, v večini se podpirava, nesoglasja se res trudiva reševati ne v prisotnosti otroka itd. ampak nama zmanjka v partnerskem odnosu. Nikakor se ne zmoreva zbližati, jaz se ne morem zbližat, čutim strah pred ranljivostjo in bližino.

Verjetno si želim živeti v pravljici in biti princeska, in svojega partnerja ljubiti do konca svojih dni. Ker tukaj je že prvi problem, jaz svojega partnerja ne ljubim, ali pa vsaj ne vem, da ga. nato se sprašujem, ker sama prihajam iz nefunkcionalne družine, kjer je oče izvajal fizično in čustveno nasilje nad mano, mama me v tem v večini ni zaščitila. Mogoče mi je zato v partnerskem odnosu premalo zanimivo, ker sem bila navajena več zlorab iz otroštva?In sedaj se sprašujem ali tudi jaz ne vidim, kot moja mama ni, kako nefunkcionalen je moj partner kot oče? Ker me je strah tega, da bi bilo tako.

Čeprav dvomim, ker on se kot oče res trudi, ko je doma. Nato sem jaz tukaj kot mama, in opazim, da ko imava s partnerjem težave, nisem v stiku s sabo oz. sem v svoji zgodbi in nisem tako v stiku s hčerko, kot bi bilo dobro. Sem odmaknjena-kot je bila moja mama večino časa čustveno odsotna. In se v tej vlogi zasačim, in nato grem velikokrat v krivdo, po razmisleku mi včasih uspe, da si pač dovolim čutiti kar čutim in da pač nisem 100%. Sam hčer pa še vedno čuti to odmaknjenost, pa saj ni toliko težava v tem, da sem občasno odmaknjena, ampak da se v tem ne sprejmem. In tudi to me zmoti, ko se zasačim, da sem zopet v svojem svetu, da isto delam kot mama.

Moram reči, da najina hčerka je res zlat otrok, občasno seveda ima svoje slabe dni, trenutke, tako kot vsak normalen človek, ampak me vseeno skrbi, če mogoče ne pokaže vse jeze, žalosti, strahov, trme oz. teh negativnih čustev, ki jih ima, ker jo midva oz. jaz ne morem s tem sprejeti(ker pač jaz sebe ne sprejemam, kako bom potem njo, čeprav se mi lahko zdi, da jo, ampak to ni nujno resnica)? Skrbi me, da ona s tem, če ne pokaže vseh svojih frustracij, skrbi za naju, kar bi bila to totalna zloraba otroka!

Ker imava težave v partnerskem odnosu in ona to seveda čuti, in da se drži nazaj, da ne bo še ona problem…grozni so ti moji občutki, ko ne veš, če povzročaš škodo svojemu otroku in sebi seveda. Po eni strani me je strah bližine, po drugi imam dovolj svojega partnerja (zaradi stvari, ki se nabirajo), ne čutim dovolj do njega. Je to samo obrambni mehanizem, strah pred zavrženostjo, a ves čas odigravam samo to?

In v naši družini imamo generacije žensk, ki so ostali z moškimi zaradi otrok (kar je ena izmed največjih laži kar jih poznam), a vse nesrečne v tri pm… in nočem biti ena izmed njih. Res ne. Predstavljam si, da je res groza za otroka, da gresta starša na razen, a vseeno je lahko še večja groza, da gleda nesrečo mame in očeta skozi celo življenje, kakšna so to sporočila? Nikakršna. Živi s krivdo, ker je mama ostala z očetom zaradi njega. Nočem biti ena teh mam. A ne naredim tudi nič ne-samo jamram(standart in grozno, vem)…bom res morala delati na svoji odgovornosti. Upam, da mi kaj kmalu uspe kaj spremeniti v tej smeri.

Verjetno si večini misli, kaj je z mano narobe-da nisem pri pravih, a to sem jaz, to so moji strahovi.

Spoštovana »janee«,

najprej priznanje, da ste odkrito izpostavili svoje strahove in dvome v svojem prispevku ter da ste se odprto in iskreno pripravljeni soočiti sami s sabo. Ker mislim, da ste tako velik del poti že naredili. Sprašujete, če pretiravate – ne, ne pretiravate, tako pač čutite. In to, da čutite, je vaša tudi vaša vrlina. Hkrati pa to spraševanje ob partnerju pomeni tudi, da vam ta odnos le še nekaj pomeni, da pa pogrešate tisto, kar ste nekoč živo čutili ob partnerju, pa se je v ritmu vsakdana izgubilo. Zdi se, da pa ste se ustavili pa ob tem, ko je potrebno to, kar čutite, ubesediti ob vašem partnerju … Iskreno povedati svoja občutja, dvome, stiske – ali to gre pri vas/vama? Brez iskrene in odprte komunikacije (povedati vse, a ob pravem času in na pravi način, predhodno pa pripraviti sebe in drugega, da bo drugi zgolj aktivni poslušalec, ne nekdo, ki se mora braniti, ker smo ga napadli) ni pričakovati toplega, ranljivega in čutečega odnosa. Vse tisto negativno, kar namreč v sebi nosite potlačeno, prekrije oz. zaduši vaša pozitivna čustva do partnerja. Poleg tega ni pričakovati, da bo ljubezen med vama rasla kar sama, če se je vidva oba ne trudita zavestno negovati (skupni čas samo za vaju – za skupne malo globlje pogovore od vsakdanjih, za skupno uganjanje norčij in vsega tistega, kar sta nekoč rada počela, za zmenke, skupno načrtovanje in delo, poiskati dejavnosti in/ali krog ljudi, ki naju spodbuja pri partnerski rasti – kot so npr. različne skupine za pare, partnerske delavnice ipd.). Ker nas vse vrtinec prehitro odnese in nam zmanjka časa in energije za naju, je neke stvari potrebno skupaj načrtovati, uvrstiti na najin urnik (in po potrebi tudi v družinski proračun). In vi vse to čutite in v sebi premlevate ter pravite, da ne želite biti še ena od žensk od mnogih pred vami, ki v odnosu vztrajajo zgolj zaradi otroka. Ne, tega vam res ni treba, vi imate vse možnosti (če je seveda tudi partner za to), da v vajin odnos spet vneseta življenje in vse tisto, kar pogrešata oba. Občutki, ki jih pogrešate, se lahko vrnejo oz. prebudijo na veliko globlji ravni, če bosta oba delala za vajin odnos in ga zavestno negovala. Ker od doma žal niste dobili modela, kako se to samoumevno naredi, se vam verjetno bo vse to zdelo umetno oz. nenaravno. A samo v prvi fazi. Na tej točki pa je potrebno vklopiti tudi razum in moč odločanja in se zavestno spopasti s strahom pred čustveno ranljivostjo in bližino, tako da o njih odprto spregovorite v varnem okolju. Tako se boste tudi najbolj učinkovito spopadli s strahom pred zavrženostjo, ki se običajno (če zavestno ne prekinemo samoumevnega toka dogodkov) zna pripeljati v svoji sprevrženi logiki ravno do zavrženosti. Potrebno bo na novo v kontekstu vajinega odnosa ovrednotiti tudi vajino lastno predzgodovino – kar vsaj od vaju prinaša s sabo in kako to vpliva na vajin odnos (pa tudi na vajino starševstvo – katere strahove prebuja).

Drugi odnos, ki ga močno izpostavite in ga tudi izjemno dobro čutite, je odnos z vajino hčerko. Ob njej in zanjo ste pripravljeni narediti veliko več kot samo zase in za vajin partnerski odnos. Kar je konec koncev dobro izhodišče in čisto naravno – čutite, da hči nima izbire, v kakem okolju in čustveni klimi bo živela, vi pa jo imate. In ste pripravljeni aktivno prevzeti to odgovornost. In kot dovolj dobra mama (ne popolna, ker takih ni!) ste pripravljeni tudi na tem področju še narediti, kar čutite, da bi bilo potrebno. Ker ji ne želite ponoviti travm, ki ste jih sami doživljali, se zelo trudite. Opažate pa, da vas včasih vseeno odnese v svoj svet (kar konec koncev ni konec sveta, če to ne traja cele ure ali pa ni tako intenzivno, da vas hči ne bi mogla priklicati). In kot sami opažate, tu igra izjemno vlogo tudi vaš lasten odnos do vas samih – ko se začnete kriviti in čustveno obremenjevati še vi, bolj kot bi bilo morda potrebno. Če čutite, da je tega »samosekiranja« preveč, potem razmislite o svoji samopodobi in samozavesti (hm, tudi partnerske težave kažejo nanju) in o tem, kako si ju lahko okrepite. Glede na vaš opis ste izjemno čuteča mama. Lahko pa hčerki in sebi (ter tudi partnerju) polepšate življenje in naredite veliko uslugo, če se sprostite, začnete sprejemati, si odpuščati (tudi tisto, kar ste morda svoji mami težko, pa boste zdaj lažje sebi in njej). Tako boste najprej sebi postali dovolj dobra mama – taka, kot ste si jo želeli kot deklica, taka, ki poskrbi zase, zna potolažiti najprej samo sebe, da nato lahko tudi druge. Tako boste sprostili tesnobo in strah, ki ju čutite, in lažje zaživeli kot mama in partnerka. In lažje kljub težki osebni zgodovini gradili aktualne odnose tako, kot si želite.

Ob vsem tem pa mi ostaja občutek, da potrebujete v prvi vrsti čuteč pogovor z nekom, ki vas bo začutil, vas razumel in zdržal z vami ter tako nudil moralno in čustveno podporo. Tako bi se razblinil velik del tesnobe. Želim si, da bi to lahko v prvi vrsti bil vaš partner. Če pa v tem trenutku to še ne možno (bodisi z njegove ali vaše strani), pa ne oklevajte in poiščite strokovnjaka – sami ali pa še bolje s partnerjem.

Veliko poguma in vse dobro!