Lep pozdrav, moje težave so sledeče: S partnerjem sva skupaj 8 let, imava sinčka (7 let), vzponi in padci, kot pri vseh, ampak še zmeraj sva nekako zvozila vse skupaj. Približno 4 leta nazaj so se začeli telefonski klici zanj. Prijateljice. Sam je večkrat rekel, da se je že kot otrok veliko raje družil s puncami, jih kasneje poslušal, pomagal reševati njihove probleme itd. Jaz sem glede teh klicev imela mešane občutke. 2 leti nazaj je začel aktivno hoditi v fitnes, tam spoznal veliko prijateljev, še več prijateljic, s katerimi si dopisuje preko družabnih omrežij. Sama sem ta sporočila “na skrivaj” videla, mu povedala, da mi to ni všeč. Naj povem, da vsebina ni bila nič posebnega, nobenih “pogrešam te”, “komaj čakam, da te vidim”. Nič sumljivega nikoli, pa vendar mi ni bilo to všeč. Ne vem zakaj, skratka prepiri so se takrat začeli. Nekako se mi ni zdelo pošeteno od mene, da mu dopisovanje prepovem, všeč mi pa vseeno ni bilo. Ko je začel zelo aktivno (vsak dan ali vsak drugi dan) hoditi v fitnes, se je začelo bolestno ljubosumje. Dokaj neutemeljeno, ampak vseeno. Partner mi je velikokrat pojasnil, da me nikoli ni prevaral, da ni tak človek in moj 6. čut pravi, da govori resnico. Ampak vseeno so se mi v glavi vrteli scenariji, takšni in drugačni. Zakaj, ne vem.

Počilo je 2 tedna nazaj, ko je rekel, da ima “težačenja” zaradi fitnesa dosti, da si bo poiskal novo stanovanje (živiva pri mojih starših), v kolikor ne bom nehala sitnarit zaradi fitnesa. Da si sicer želi z mano nadaljevati, da me ima rad, da bi nama rad dal še eno priložnost. V isti sapi je pa povedal, da je problem v njem, da ne ve, kaj bi sam s seboj, da ne ve, ali bi šel ali ostal. Skratka nekako sva se zmenila, da bom nehala sitnarit glede fitnesa, on bo pa omilil dopisovanje. Vse lepo in prav, pravi, da če bo tko, da je to to, da bo on srečen, zadovoljen, da ne bo več hodil s težkim srcem domov itd. Tudi, ko ga vprašam, pravi, da je sedaj zadovoljen, če bo šlo tako naprej bo full dobro.

V meni pa divja nevihta. Vse odkar mi je povedal, da si želi razhoda (v kolikor se stvari ne bodo popravile-tudi to naj povem, da je prvič v 8ih letih dal možnost razhoda), me grabi strah, kaj, če bo res nekega dne prišel domov, povedal, da ne more več in odšel. Ko prime telefon v roke, imam 10 scenarijev v glavi, da si z nekom dopisuje, kaj si dopisuje itd. Ko ne dobim besed potrditve (rad te imam, lepa si, itd.), je moja glava spet polna scenarijev, zakaj je to tako in ne tko itd.

Ne vem, ali je to depresija, samo prehodni strah ali kaj….meša se mi od strahu in skrbi, kaj če…nikoli se mi to ni dogajalo…

Se opravičujem, če sem dolgovezila, hkrati pa vas prosim za nasvete, tolažbo…

Spoštovana lucilu,

skrbi, ki vas navdajajo, vas tako popolnoma zasedajo, da imate že občutek »dolgovezenja«, čeprav ste svoj problem opisali pregledno in jedrnato … In s svojimi občutji tudi prav nič ne pretiravate. Popolnoma prav čutite; v vaših čutenjih, ki se sicer nanašajo na zunanje simptome (partnerjevo za vaš okus preveč liberalno prijateljevanje z ženskami), pa se zrcali vsa praznina vajine nekomunikacije o zares pomembnih stvareh. Kot pravi Jane v filmu Gospod in gospa Smith: »Med nama je ogromen prostor, ki se kar naprej polni z vsem, česar si ne poveva.«

Tako so vam začeli zvoniti vsi alarmni zvonci, ki so tako oglušujoči, da več ne slišite lastnih misli. Tako vas je strah, da sprejemate celo partnerjev pogoj, ki je, kot razumem, naslednji: Vi mu nehate težiti glede fitnesa, on zmanjša dopisovanje s prijateljicami. Pri tem je »teženje« precej bolj transparentna in merljiva zadeva kakor »zmanjšanje dopisovanja«. Kako si predstavljate slednje? Ali vam partner o tem poroča? Ali ga preverjate na skrivaj ali direktno? In predvsem: ali to rešuje vajin problem? Če vas prav razumem, ga ne. Vsaj ne vašega.

Sami tolažbe v svoji situaciji ne morete najti, tako da boste dolgoročno tolažbo težko našli pri kom drugem. Edino, kar bi vas lahko umirilo, je, da začneta oba zavzeto in iskreno reševati zagato, v kateri sta se znašla (in zagata je res velika, saj je grožnja z odselitvijo zaradi tega, ker mu »preveč težite zaradi fitnesa«, preveč nesorazmerna za človeka, ki sta si ustvarila družino; za njo se skriva veliko več kot pa omenjeno teženje). Uporabite svoj strah za to, da stopite v akcijo. Če se boste uklanjali partnerjevim željam, samo da bo ostal dovolj dobre volje, da vas ne bo zapustil, se vam bo nabralo preveč jeze (kar ni slabo, toda morate jo ozavestiti, jo razumeti, primerno izraziti in razsodno uporabiti). Če nista zmožna odkritega pogovora o vsem, kar se vama je v zadnjih letih nabralo, vam predlagam partnersko terapijo. V najboljšem primeru bosta oba začutila, da nista nujno obsojena na enolično rutino, iz katere je treba bežati, ampak lahko najdeta živost, globino in pestrost odnosa prav v vzajemni odkritosti, ob kateri si človek želi ostati v odnosu, ne da bi bil vanj prisiljen.

Želim vam pogumno in srečno!