lep pozdravček

jaz pa se oglašam prvič na tem forumu,čeprav večkrat ga pogledam.ne vem kje bi začela,ker zgodba je tako dolga,da bi jo lahko pisala cel teden.moja prva ljubezen,katero sem spoznala že v srednji šoli mi še vedno hodi po glavi,notranjosti srca,duši.spoznala sva se pred dvanajstimi leti in oba imava družino.on poročen že nekje pet let,jaz pa skoraj dve leti.pozno sem se poročila,ker se nisem hotela navezat na nobenega drugega.potem sem spoznala sedanjega moža in sva se poročila,lani junija se je rodil najin prvi otrok,a v meni živi še vedno on,Robi.slišala in videla sva se pred tremi leti in pol,ko je bil na terapijah tu na obali in bilo je zelo lepo.ne bom pisala podrobnosti,ampak sva se imela oba rada.za tem me je še kaj poklical,ampak jaz sem potem spoznala mojega sedanjega moža in pol se je vse končalo tu.Robija poskušam pozabit,a ne gre,ni to eno,dve leti,ampak kar precej let.moj zakon ne čuti te stiske,niti otročiček,ker moj mož ne ve za Robija.mislila sem,da,ko se bom poročila ga bom pozabila,ni šlo,potem se je rodil otročiček in sem upala,da bo pa zdaj in niti to ni pomagalo.rada bi ga poklicala,kaj dela,kako je,povedala mu,da še vedno živi v mojem srcu,a bojim se,da bo kaj narobe z mojim zakonom.jaz vam odkrito povem,da že 12 let vsaki dan pomislim na njega.ne najdem rešitve.kaj naj naredim,da ga pozabim?vem,da bo zelo težko,ker ga imam neskončno rada in kaj bi dala,da bi ga vsaj videla.res a pogrešam

prosim za pomoč

Spoštovana Tanja,
niste bolni ali v stiski, kot po vsakem rezu, ki gaje za vas pomenila ločitev od Robija, pa preostajajo brazgotine, ki bodo še nekaj časa skelele.Vprašajte se, kako ob tem trpi vaš mož, otrok pa tega na srečo vsaj za zdaj še ne občuti.Vaše bolečine se bodo polegle, končni spomin na celo romanco pa bo lahko celo prijeten,če boste le začeli sprejemati sedanjost in boste prenehali živeti v preteklosti.

Tanja, čas je da odrastete in nehate sanjariti. Za svojim prvim vedno sanjarimo in žalujemo, toda to kar počnete vi je pa že pretiravanje. Če je tako hudo se ločite, pokličite Robija, loči naj se še on in se vzemita. Mislim pa, da tako preprosto to ni.
Sicer je pa to nepošteno tudi do vašega moža, da sedite na dveh stolih. To dejansko počnete, ko sanjariti o drugem moškem očitno tako intenzivno, da praktično na trenutke z njim živite. Kaj bi rekli, če bi to počel vaš mož? Morda na drugo mislim, ko se z vami ljubi? Si to želite? Torej ne delajte krivice tistemu, ki vas ljubi.
To, da ne čuti tega ne verjamem. Samo povedal vam še ni. Bo že prišel čas, če boste nadaljevala. Le ne želite si, da bi takrat šlo že vse narobej. V odnosu moraš biti “na polno” sicer začnete zveza počasi a vztrajno propadati.
Želim vam, iskreno, da bi Robija pozabila za vedno oz. bi ostal le še spomin ob katerem bi se nasmejala in si rekla: “bilo je lepo, bila sva mlada in sedaj sem najbolj srečna ker imam čudovitega moža in njegovega otroka”