Presodite!
Zdravo!
Odprla bi še eno temo.
Pred letom smo se z družino silom življenjske usode, preselili iz mesta v vas.
Tu pa začne rasti problem. Po eni strani sem vesela, saj je v tem kraju se mi vsaj zdi bistveno manj nevarnosti za otroka, kot v bloku v centru mesta_ slaba družba, droge…čeprav je tega vsepovsod pa vendar.
Izstopa pa nekaj kar me moti. Dve družini finančno zelo izstopata, težki obrtniki. Obe familiji se mi zdi da kar tekmujeta med seboj kdo ima več, en kupi mercedesa drugi bmv, en kupi jeep za ženo, drugi tudi…tako da imata za sabo svoje pristaše v vasi, ki držijo z njimi in zvajemno delujejo, po načelu, tko je jači taj tlači druge.
Žal je eden izmed otrok iz te družine sinov sošolec v prvem razredu. S tem pa se začnejo težave, sin je predsednik razreda, starši so v svetu staršev, mati in teta sta zaposleni v šoli….Otroci pa se neprestano spopadajo z dilemo; kaj dela denar.
Otrok se neprestano skuša prilagajati sošolcu, da bi mu ugaja. Ta mu nekaj reče, naš pa to stori in potem jih sliši on, ta isti ki pa ga je napotil se pa zanj potem sploh ne oglasi. Želi imeti take igrače kot on, ki mu jih ne morem privoščiti, pa ne da smo finančno tako na tleh, v življenju so pač druge stvari, ki jim dajem prednost.
Kako naj otroku na njemu sprejemljiv način dopovem, čeprav to poskušam vsak dan, da tovrstno tekmovanje ne sodi nikamor. Zakaj ne želi ugajati nam doma tako kot želi ugajati temu sošolcu? Kaj otroka tako priklene na druge prijatelje, da je zanj pripravljen storiti čisto vse? Bojim se zato, ker take stvari lahko vodijo v marsikatero zlorabo??::
v pričakovanju vaših mnenj vas lepo pozdravljam
Pravzaprav si si kar sama odgovorila. Morda nima velike izbire glede prijateljev, ker ste pač na vasi? A mu lahko – s tem, da si iskrena glede finančnega stanja vaše družine – pokažeš, da so na svetu ljudje, ki imajo več in taki, ki imajo manj, pa zato niso prav nič manj pomembni kot ljudje. Če pa se vi doma obnašate kot da ste nekaj manj, ker pač niste finančno močni in “politično” vplivni, potem se bo tudi sin počutil manjvrednega in se bo še bolj navezoval na prijatelje, ki nekaj pomenijo.
Dejstvo je, da so na svetu takšni in drugačni ljudje, sekirati se in biti zelen zaradi tega, česar nimaš in nekdo drug ima, je samo slabo za samozavest odraslih in otrok.
Mi živimo na deželi (igra usode), z možem delava v Lj, živimo v 40 m2 hiški, ki bo zdržala še nekaj zim, potem bo pa treba zidati. In to spet majhno ljubko stvarco, ki bo topla zaradi tega, ker se bomo imeli radi in si bomo pomenili cel svet, ne pa zaradi najnovejšega glasbenega stolpa, treh soban za otroke in kupov igrač in kaviarja v hladilniku. Imamo pa prijatelje, ki imajo hišo 200m2, ki jim ni potrebno razmišljati o tem, ali bodo šli na dopust, pač pa se vprašajo samo, kam bi pa letos poleteli. A smo zelo dobri prijatelji, ker smo si osebnostno zelo podobni. In se, ne jaz, ne mož, ne obremenjujeva z njihovim denarjem oziroma pomanjkanjem našega. In verjamem, da se tudi najin otrok ne bo.
Svojemu sinu razloži, da denar še ne prinese sreče, da morda nudi kako udobje, vendar ne prijaznosti. Vprašaj ša se tudi, ali te sinovo prijateljstvo z otrokom, ki mu nič ne manjka, ne moti zato, ker ti nimaš. Potem ni nič narobe s tem prijateljstvom, pač pa s teboj in tvojo samozavestjo, ki jo vrednotiš po materialnih dobrinah, ne pa duhovnih!
T.
Zdravo Tinkara,
Imam občutek, da sva se narobe razumeli, z igro življenja nisem mislila nič slabega. Nikoli nisem živela na veliki nogi, prej v pomanjkanju, sedaj sem bolj stabilna. Preselili smo se zaradi zdravstvenih razlogov pri otrocih, čeprav smo hoteli zidati hišo v mestu,,
Pa vendar naj ti povem, da otroka skušam vzgajati, da denar ni vse, da je veliko drugih stvari, ki imajo večjo težo vrednt v življenju. Nikoli vsaj tako mislim, mu ne dajem vzgleda, da naj se druži z nekom iz koristoljubja, tudi sama tega ne delam. Prijatelje imamo takšne in drugačne, nekateri imajo vsega dovolj drugi malo manj. Nikoli nisem nikogar izbirala zato ker nekaj ima.
Moti me,da otrok dela nakaj zaradi tega, ker želi ugajati prijatelju. Občutek imam,da njegovi starši gledajo zviška na vse ki imajo manj. Mene osebno to ne moti, želim pa otroku dati prave smernice, da bo sam jasno razločil in razsodil s čim manj razočarnji da je to nesmisel.
Živjo, poskusi se z otrokom pogovarjati o prijateljstvu, o prijateljih, takih, resničnih, ki niso to le zaradi denarja ali dobrin.
Z mojo 5-letnico sva že imeli take pogovore; v skupini v vrtcu je deklica, katere starši so finančno zelo močni, otroka oblačijo v (pre)draga oblačila in mu kupujejo igrače, za katere jaz doma pravim, da so predrage in predvsem poneumljajoče. Ta deklica se ne zna normalno vklopiti v družbo otrok, oziroma hoče biti glavna, od drugih pa pričakuje, da jo bodo malikovali kot idola in ji nosili drobna darilca kot dokaz prijateljstva. Torej- po dolgih pogovorih je hčerka ugotovila, da se za to deklico enostavno ne bo zmenila oz. jo upoštevala, ker ni vredna njenega prijateljstva, ki se pač ne meri v denarju in dragih oblekcah ter raznih Furbijih in Game boyih. Enako ravna še nekaj otrok, ki so zaradi tega pri deklici slabo zapisani, vendar se skupinica zaradi tega ne vznemirja.
Pogovarjaj se s sinom o prijateljstvu, otroci so neverjetno razumni, če si le vzamemo čas za njih.
Lep dan – na, pa tudi v Ljubljani sije sonce, ju-hu!
Ali
Gorenjka, morda sva se res narobe razumeli. Nisi povedala, kako dolgo ste že na deželi. Naj pa te pomirim, da taka prijateljstva – če starši znamo nekako pokazati otroku, kaj v resnici prijateljstva pomenijo – kmalu izzvenijo. Slej ko prej se bo tvoj sin uprl, kajti zahteve tistih, ki se zanašajo na priljubljenost, se nenehno povečujejo. Takrat boš imela priložnost razložiti mu, da si ljudje sicer med seboj delamo usluge, ker smo eden do drugeg pozorni, da pa te prijatelj ne sme izsljevati. Da torej prijateljstvo ni pogojeno s tem, da nekomu nenehno delaš usluge. Poznam fanta, ki je svoji punci (7. razred) pisal naloge, da bi ostala z njim. Pa mu je kmalu prekipelo.
Predvsem pa ne smeš poskušati sama prekiniti prijateljstva, čeprav ti še tako ne ustreza, ker se bo otrok obrnil proti tebi. Tega, da starši hočemo samo dobro, namreč ne vidijo. Počakaj, morda se ti bo pokazala priložnost, da se pogovoriš s sinom o domnevnem prijateljstvu in seveda, kje je meja izkoriščanja. Kajti pravi prijatelj, tisti, ki te ima iskreno rad, te ne bo prizadel.
Včasih berem v Pil-u kakšna pisma od deklic, katerih nekoč najboljše prijateljice so se nepričakovano navezale na kakšno drugo punčko, ki ima bolje igrače in več denarja. Vidim, da je tudi pri fantih problem podoben. Ah, ta svet, kjer je vse več razlik je včasih res težaven za odraščanje.
T
pozdravljena!
Ko sem prebirala sporočilo Gorenjke, sem se spomnila svojega otroštva. Tudi sama sem imela dve prijateljici-sestri, kjer so doma imeli veliko. Vedno sta imeli kako igračo, ki je drugi nismo imeli in vedno je bila nevoščljivost tu. Če sklepam po sebi, imam zaradi njiju še danes posledice, v smislu, da postanem kar alergična, če ima kdo kaj več ali boljše kot jaz, še zlasti pa sem na to občutljiva pri svojem sinu (noben otrok ne sme imeti kake igrače, ki je on nima).
Težko kaj svetujem, pa vendar. Pri otrocih je tekmovalnost izredno pomembna. Prav tako je pomembno, da si boljši, ker potem se počutiš ta glavnega, še zlasti s kakimi pripomočki-npr. igračami, avtomobili. Drugi otroci imajo take otroke raje, ker bodo preko njih vedno lahko izkusili kaj posebnega in se jim zato prilizujejo.
Najbrž je treba otrokom pokazati tudi drugo plat, ki je ti “bogati” otroci včasih niso deležni-npr. da se starši premalo ukvarjajo z njimi, vendar če so otroci že starejši to tudi ne vžge več. Težka bo.
Poskusite lahko s tem, da bo vaš otrok morda kdaj dobil prvi kako pomembno stvar-to ga bo vsaj za trenutek zadovoljilo, saj bo v očeh ostalih ta glavni (občutek, ki ga očitno tako potrebuje) in morda zmanjšalo potrebo po ugajanju bogatinom.
Če se še česa spomnim napišem. Pa nikar obupati. Otrokom so take stvari lahko tudi vzpodbuda.
LP, Marjana.