Pozdravljeni,
na samem začetku tega foruma sem sodelovala,takrat sem tudi predstavila svojo takratno situacijo. Nisem žena,ne hči osebe s takšnimi težavami,temveč mama dvaindvajsetletnice,ki v tem začaranem krogu se mi zdi že umiram na obroke….občasno vstanem,že izgleda bolje,sledi znova nizki udarec ….posledično po tolikih letih bojevanja s tem tudi pomanjkanje energije,volje,…

Zanima me:
– ali ostala družba izven doma sploh prepozna,da ima nekdo te težave (prijatelji,sošolci,sosedje,…) in kako reagira ponavadi?
– ali takšna oseba sploh kdaj uvidi,da ima težave?
– kaj lahko naredim kot starš,da se v tem na “utopim”,hkrati pa s svojimi dejanji še dodatno ne poslabšujem situacije?
– ali je tukaj še kakšen starš,ki ima podobne izkušnje?

Hvala!

Težka vprašanja. Na večino ne vem odgovora, mogoče pa lahko samo malo pomagam pri prvem.
Po mojih izkušnjah normalna okolica prepozna (zasluti), da s takim človekom nekaj ni ok (tudi če se vsi lepo obnašajo do njega in če deluje priljubljen), ampak se v zadeve ne poglabljajo. Z njim / njo imajo površinske stike, česa več pa si niti ne želijo.
Težava ni v tem, da momovci okolici kažejo najlepši obraz (ker človek vseeno zasluti, da nekaj ni ok), ampak v tem, da njihove žrtve navzven igrajo lepo družino. Ker potem si ostali misliijo, da je vse ok. V stilu: meni je tip odvraten, ampak ona ga ima očitno rada. No, mogoče pa vidi kakšne skrite kvalitete, ki jih jaz ne opazim. In potem se s tem ne ukvarjajo več.

ostalo družbo bolj malo zanima, kaj se pri vas doma v resnici dogaja. Oni imajo možnost distance, ti pa malo manj.
Dobro je, da vsaj komu poveš, kaj se tebi v resnici dogaja.
Druga zadeva pa je, da se boš morala počasi distancirati od hčerinega ravnanja.
Je polnoletna in odgovorna zase. Ne vem sicer, če imaš še kaj drugih otrok.
Zavedati se moraš, da nanjo ne boš mogla nikoli računati, zato si naredi načrt, da bo tvoja starost znosna.

Najprej hvala obema za mnenji,dobrodošlo še kakšno,prav tako če je le mogoče mnenji moderatorke in dr. Dernovškove.

Kar se tiče ostale družbe je tako,da mogoče sčasoma že uvidijo,da nekatere stvari niso takšne kot se predstavljajo (nehote,saj ona sama vidi/doživlja vsakodnevno nekatere stvari najbrž -kar je najbolj kruto in me dela nemočno-drugače).Ni pa nikakor prijetno,ko imaš občutek,da te imajo ljudje za neko slabo mater,ki počne nevemkakšne vse grodbije lastni hčerki.Marsikaj sem že tudi slišala od drugih,da sem od AdoŽ in potem me določena družba,ki po mojem tudi ni najboljša,skupaj obravava kot nek izmeček in jo še dodatno nafila s kontriranjem in zavestjo,da ima ona svoje pravice itd. Ne morem se distancirati od nje na tak način,kot bi se v primerih”nizkih udarcev”,če ne bi živeli skupaj,saj je še študentka.

Imam še dva otroka,mlajša,ki to gledata in zaradi svoje starosti še ne moreta dojeti kdo je “kriv”,kdo funkcionira “narobe”. Ona se nemalokrat spusti na nivo pod njuno starost.
Zase pravi,da si sama postavlja okvirje v katerih bo živela,jaz da ji ne bom “dirigirala” kdaj pride,kam gre,s kom se druži,kakšno ima sobo (katastrofa na 2)… Drugače sicer občasno kaj pospravi,zelo dobro skuha,ima ogromno lepih lastnosti,žal pa samo sebe ne ceni preveč.Nazven je močna oseba,v resnici šibka.Težave ima s prehranjevanjem,vidi se debelo,po drugi strani pa ima trenutke ko na veliko je,potem pa obratna situacija.Ni debela,ampak če se nekdo nič kaj ne giba,rezultati seveda so. Hobijev nima.Včasih je volje za izvoz,spet drugi trenutek nobene. Šolo zdaj redno opravlja in ima dobre ocene.
Ko so se začele težave pojavljati,sem se v sredini srednje šole zaradi odnosa med name obrnila po pomoč – žal sem izpadla jaz tista slaba,saj dotična ni mogla dobiti uvida v našo situacijo,niti po mojem ni bila izobražena o teh težavah.Tako je bil zaključek skoncentriran na to,da sem se hčerki z nečim močno zamerila. Z njenim očetom sva ločena,stikov kolikor vem nekih kvalitetnih ni,razen občasih dvakrat na leto v kakšni gostilni,podpore pri njemu nisem nikoli imela.Nasprotno,s hčerko sta v kritičnem obdobju pubertete skupaj parlamentirala kako slaba sem,tako da je hči ob tem takrat še dobila krila.Takrat,danes sama pravi,da se boji,da bi takšne informacije in usmerjanje vezano name, v svojih šibkih letih dobila tudi brata.

Čeprav je polnoleta zgodba tako ni enostavna,in moram priznati,da pridejo dnevi,ko sem na tleh.Takrat občasno dobim še dodatno razlago,da ne ve kaj se z mano dogaja,da se ji zdim zagrenjena….

In prav zavestno se moramo odriniti od tal,da znova uravnovešeno letim,zaradi sebe in sinov.

Ljudje se takih ljudi izogibajo, ker nočejo priti v konflikte z njimi. Priznajo pa ne, da je z njimi kaj narobe, ampak za vse krivijo druge, pa naj bo to partner, svojec, sodelavec, prijatelj.. Zato si večina niti ne najde pomoč. Od sebe odženeje vse, ki so ga imeli radi, pa so še vedno prepričani, so so oni super in da je problem v njih. Svojci prav trpijo ob njihovih izpadih, ampak oni se ne obremenjujejo s tem.

Svetujem ti, da se pridružuš skupina za pomoč svojcem oseb z MOM v Ljubljani ali Mariboru, ti bo odprlo oči in na marsikatero vprašanje boš dobila odgovor.

Nisem mama, sem pa sestra ženske, ki ima po mojem mom, je pa visoko funkcionalna … odlična manipulatorka.
S starši že nekaj let nima več stikov zaradi nekega banalnega prepirčka z mamo, s tem da je bil njen odnos s starši že od nekdaj napet. Jaz v bistvu šele v zadnjih letih odkrivam, kaj je narobe z njo. Svoj pravi obraz je seveda znala pokazat samo najbližjim, medtem ko v okolici velja za angela. Zelo zelo redki so dobili okušat njen drugi obraz -par sorodnikov, ki so nehali plesat, kot je ona igrala, in je bil takoj špetir, mogoče kaka njena “prijateljica” – tega ne vem, jih ne zaslišujem, samo vidim, da nimajo več stikov, mogoče kaka kdaj meni kaj namigne, pa spet ne preveč naravnost (jaz pa tudi ne upam nič reči, ker ne vem, komu lahko kaj povem). Ima pa svoj krog ljudi, jaz jim rečem kar vazali, ki ne vem … se mi zdijo mogoče malo izgubljeni, osamljeni in so veseli, da se lahko družijo (vsaj) z njo in jo posledično seveda vedno božajo po dlaki. So pa to bolj površinski odnosi a la sodelavke, starši sošolcev, sošolk in podobno.
Otrok na srečo ne maltretira, ker želi biti idealna mati in da jo drugi tako vidijo – in tudi jo. Vedno govori v pomanjševalnicah, čeprav so otroci že praktično vsi iz OŠ, vedno samo v superlativih, kako so pridni, dobri, uspešni in vse.
Ima moža s konjskimi živci, ki zna marsikaj požret, ne da bi trenil z očesom. Se je pa tudi on ujel na njene limanice … če gledam po zunanjosti, je on par razredov niže od nje in zato ga je po mojem tudi lahko tako zasužnjila. Ker pred njim so se zanjo recimo zanimali tudi lepši fantje, pa so na hitro vsi obupali (med njimi je bil moj kolega, ki je rekel, da je zmešana in da je edina ženska na svetu, ki se je pa dejansko boji, da mu je šel kar srh, ko sta se začela spoznavati in malo resneje pogovarjati). Samo jaz sem takrat mislila, da je pač tako hladna ali kaj vem kaj … ker ravno neki einsteini tudi oni niso bili (in tudi ona ni ravno biser načitanosti in razgledanosti).
Oče je ne omenja, ker nista nikoli imela nekega posebnega odnosa in ga je po mojem tudi načrtno spravljala ob živce, mu je čisto v redu, da je ne vidi. Mami se seveda sekira in mislim, da vedno znova upa, da bo dala kak glas od sebe. Jaz mislim, da je vseeno bolje tako, brez stikov, brez sekiranja, brez pretresov. Meni tudi ni hudo, ker mi je v otroštvu naredila preveč hudega … in ker je tako prizadela starše. Moja mami je iskala pomoč, ma to je bilo res že pred par desetletji, in je seveda ni dobila, ker nihče sploh ni pokapiral, v čem je problem, razen ena učiteljica v OŠ je sprevidela, da je nekaj narobe, ampak spet ni bilo tako izrazito, da bi se kdorkoli strokovno ubadal s tem (itak se ne bi znal).

Kako to, da se hči ne more odselit oziroma ti ne od nje?

Ne vem, meni so ti ljudje tak strup. Ko samo pomislim, kako zna biti moja sestra mrtvo hladna in ti zabrusit res take stvari, da vidiš, da je hudič v človeški podobi. Mogoče je grdo, da tako pišem, ampak jaz sem si v otroštvu res želela, da bi umrla, da bi me dali v zavod ali v rejo … samo da mi ne bi bilo treba biti z njo.

Imam otroke … in mogoče si okvirno lahko predstavljam, kakšne muke morajo biti, ko spoznaš, da je tvoj otrok robot (če je tak kot moja sestra). Samo jaz ne vidim druge rešitve kot distanca in občasni površinski odnosi o vremenu, oblekah, šopingu, sosedih in podobno … pa kimanje, kimanje, kimanje. Midve zdaj funkcionirava po tem ključu z vmesnimi trenji – zadnjič sem se nekaj nedolžno pohecala na njen račun in NI BILO KUL!!!!

Resnično sočustvujem… Ti ljudje žal ne funkcionirajo enako kot ostali. Ko sem to dojela, mi je bilo veliko lažje, saj sem nehala projicirati lastna pričakovanja o tem, kako naj bi se “normalen” človek obnašal, na svojo taščo, ki ima NOM.

Meni je zelo pomagalo to, da sem zelo omejila stike (čeprav živimo v isti hiši), tudi na njene sms-e ne odgovarjam več, če je njihova vsebina namenjena izzivanju. Pa direktno sem ji povedala, da vem za njeno “skrivnost” in da se je ne bojim več.

Kadar še vedno kdaj poskuša izzivati in manipulirati, se ji le nasmehnem in odidem stran. Njim je namreč v veliko zadovoljstvo, ko vidijo, da imajo na drugimi moč, pa čeprav je ta moč le to, da vidijo na obrazu osebe žalost, jezo ali prizadetost. Tega ji več ne dam.

Poleg tega pa sem si (za lastno mentalno zdravje) v koledarček, po datumu začela zapisovati vse njene absurdne stvari, ki jih reče ali pošlje po sms-u, s katerimi si želi zanetiti spor oz. povleči pozornost nase. Ko jih potem pogledam kot celoto, je vse skupaj precej tragikomično – zanjo, ne zame.

Upam in želim vsem, da se vam situacija čim prej izboljša. Poskrbite zase, postavite se zase in ne dajte jim užitka ob manipulaciji. Tudi če vas kaj prizadane, jim ne pokažite. Bodite mrtvo hladni, vsaj navzven, tudi če se boste potem kje na samam morali zjokat in kričat. V največje zadovoljstvo jim je, ko vidijo, kako vas lahko par besed razbesni, prizadane ali drugače vpliva na vas.

Pozdravljena Po dolgem času . Bom poskušala odgovoriti tako kot jaz vidim, glede na moje izkušnje z MOMsterji, ki sem jih imela kar nekaj v svoji bližini in tudi v družini.

” ali ostala družba izven doma sploh prepozna,da ima nekdo te težave (prijatelji,sošolci,sosedje,…) in kako reagira ponavadi?”

Ne samo okolica, tudi v družini traja kar nekaj časa, da vse skupaj postane jasno, ker se o tem do sedaj ni veliko vedelo in so ti ljudje pač veljali za “težavne” , pa tudi zato, ker delujejo, razmšljajo, čustvujejo tako zelo drugače, kot večina drugih in včasih tudi na načine, ki so osatlim povsem nezamisljivih ( hude manipulacije, sprevračanja, nezmožnost sočutja, hud egocentrizem…itd) zato delajo eno najbolj pogostih napak, da dejanja, vedenje in vse ostalo ocenjujejo glede na to, kar bi oni storili, mislili, čutili v podobni situaciji in prihaja do napačnih zaključkov. Nrp. če ji bom pokazal, kako me s tem prizadane, potem bo s tem nehala. Osebi z mom bo to verjetno vseeno ali pa bo celo preobrnila, da si ti kriv , da si prizadet ali pa, da jo manipuliraš ali pa, da ….večinoma karkoli, da ne bi prevzeli odgovornost za nekaj, za kar menijo da niso odgovorni, ker so večinoma prepričani, da z njimi ni nič narobe) Oni so preprosto drugačni in dokler ne doživiš nekaj res hudih stvari si je to težko priznati, še posebej če gre za nekoga tebi bližnjih.

Okolica se večinoma ne vpleta ( tako kot tudi pri ostalih težavah, tako pač je) razen v primeru, da tudi sami padejo v drame momsterjev. Ker večinoma vidijo samo podobo momsterja, ki jo ima za “javnost” in ki je večinoma precej drugačna, kot tista, ki jo ima za tiste bližnje, na katere se spravlja, lahko celo velja, da so super ljudje, Seveda vse do trenutka, ko sami padejo v kakšno zanko momsterja, potem pa so večinoma precej šokirani. in še takrat se lahko zgodi, da pričakujejo od tebe, da stvari razrešiš, da se jim s tem ni treba ukvarjati. Tako, da od okolice ni veliko pričakovati , včasih tudi od strokovnjakov ne. Sama sem doživela, da me je eden od psihiatrov, ki je delal z mojo mamo skoraj direktno obtožil, da sem slaba in brezčutna hčerka, ker ne popuščam svoji materi. Končalo se je sicer tako, da je po nekaj mesecih sam doživel skoraj živčni zlom , ko je pokazala svoj pravi obraz. Potem sva lahko sodelovala in smo zadeve zelo hitro rešili v korist vseh. Torej na okolico se ni preveč zanesti, kar večinoma ne razume ali je celo zmanipulirana, vendar na dolgi rok tudi oni slej ko prej dojamejo. Vsaj večina od njih.

“ali takšna oseba sploh kdaj uvidi,da ima težave?”
Moje izkušnje so takšne, da ne priznajo niti drugim, niti sebi, da imajo kakršne koli težave. Lahko sicer trdijo in mislijo, da se slabo počutijo, da imajo kakšne težave, vendar so prepričani, da je vzrok za to okolica in ne oni sami. Večinoma ne prevzamejo nikakršne odgovornosti za svoja dejanja in ostalo, razen navidezno, kadar jim grozi, da bi drugače izgubili kaj, kar jim je pomembno. Takšni njihovi “uvidi” večinoma trajajo zgolj do trenutka, ko je grožnje pred izgubo česa pomembnega konec. Potem je vse po starem.

“kaj lahko naredim kot starš,da se v tem na “utopim”,hkrati pa s svojimi dejanji še dodatno ne poslabšujem situacije?”
Meni je bilo najtežje sprejeti, da so oni sami odgovorni za svoja dejanja, da jih ne morem rešiti pred njimi samimi in da če se želim vsaj jaz rešiti, da moram potaviti jasne in trdne meje, pa četudi to pomeni, da se povsem umaknem iz njihovega življenja in jih prepustim posledicam njihovih lastnih odločitev. Bolj ko sem ravnala tako, kot bi s kom drugim, ki mi je blizu ( sočutja, podpora, pomoč, razumevanje…) večje sranje je nastajalo. Tako da sem se ( sicer težko) morala naučiti biti totalno “neodzivna” na njihove manipulacije, četudi je navzen to lahko izgledalo precej kruto in četudi me je okolica pri tem obtoževala, kako sem grozna. Na dolgi rok so se sicer stvari postavile na mesto in je tudi okolica razumela ( vsaj večinoma) vendar je za tisto vmes dobro imeti suport in podporo ( strokovno ali prijateljsko) ker je precej težka pozicija, ko moraš vleči poteze, ki se na videz zdijo krute ( še posebej če to tisti bližnji razglaša naokoli) so pa edino, kar lahko pomaga, da preživiš ti in da se omilijo manipulacije momsterja ( večina zgolj zato , ker ne deluje več in začnejo iskati druge načine)

– ali je tukaj še kakšen starš,ki ima podobne izkušnje?
Kolikor se spomnim je bilo nekaj takšnih sporočil, vendar zelo malo. To ne pomeni, da jih ni veliko, saj je vsak od teh o katerih govorimo na tem forumu imel starša. Se mi pa zdi, da je staršem najtežje prepoznati, da je z njihovimi otrokom nekaj hudo narobe in še težje kaj storiti. Če si je težko priznati, da v resnici nikoli nisi imel starša ( kot v primeru če je mom starš) in da je nekdo , ki bi te moral varovati in te imeti rad sposoben narediti tako krute stvari…je še težje dojeti, da tvoj otrok ni tisto, kar misliš da je.

Težko je drugemu govoriti, kaj bi bilo najbolje, ker je on tisti, ki najbolje ve in ker je on tisti, ki se mora odločiti, katera dejanja bodo najbolje, zato bom napisala zgolj svoja razmišljanja, kaj bi morda jaz storila, ti pa se odloči po svoje.

Najprej bi piskala dobrega psihoterapevta, ki bi mi stal ob strani, da bi lažje prepoznala situacijo in da bi mi bil v oporo pri sprejemanju odločitev in predvsem pri delu na samem sebi, ker brez tega pri soočanju z momsterji ne gre. Naše slabosti in šibke točke poznajo bolje, kot mi sami in jih zelo spretno izkoriščajo. Če se ne ojačamo nas zlahka zmanipulirajo. Pri pishoterapevtih, psihologih in podobno je treba paziti, da imaš nekoga, ki razume osebnostne motnej ( takšnih je malo) in ki izvaja učinkovite terapije, ker zgolj sedeti na kavču in sam s seboj razpredati, kaj se dogaja večinoma že počnete. Če že nekaj mesecev delate s terapevtom in ni učinka to pomeni, da je ali neprimeren terapevt ali pa ste vi tisti, ki se v resnici ne želite spremeniti. Če torej res delate na sebi in premikov, potem poiščite drugega.

Potem bi razmislila koliko je še zdravo, da imam jaz ali moja družina stikov s to osebo ( njih ne morete spremnijati, lahko spremenite samo sami sebe) pa tudi v kakšni obliki in določila tudi jasne posledice, če mom tega ne sprejme. To je v bistvu postavljanje mej. Potem bi začela tako živeti. Če so pravila, da si lahko skupaj bivate zgolj v primeru, da mom pomaga, prispeva in ne manipulira z ostalimi…..( itd) drugače pa naj si ustvari svoj dom, kjer bo živel ( živela) tako kot on ali ona misli, da je prav, bi to storila. Pri postavljanju mej najprej pride do finalnega izbruha, kjer oseba poizkusi vse, kar je do sedaj delovalo, da bi meje porušila. Če dosledno vztrajaš se začnejo premiki, ki lahko vodijo v to, da se ta oseba vsaj delno prilagodi ( vendar ves čas preizkuša ali te meje še držijo) ali pa prekine stike, ker od odnosa nima več takšnih koristi, kot si jih želi.

Kar pa se mi zdi najbolj pomembno je, da se o tem kar se dogaja vseeno pogovoriš z ostalimi otroci, ker skrivnosti in neizrečene stvari uničujejo odnose. Povej jim na njim razumljiv način in četudi sedaj ne bodo razumeli, bodo kasneje začeli slej ko prej razmišljati ( če ne drugega takrat, ko bo njim storila kaj hudega) in takrat bodo vedeli, da se lahko o tem pogovorijo s teboj in lahko skupaj začnete iskati rešitve.

To je na kratko, če boš ostala z nami, pa ti bomo poskušali pomagati pri vsaki situaciji posebej.

GittaAna

Te

Hvala vsem zaenkrat! Res je,vidim,da res potrebujem pomoč,sama dvomim,da bom zmogla. Kam se lahko na primerno osebo obrnem na štajerskem koncu? Hvala še 1x.

V Mariboru je skupina za pomoc svojcem z MOM. Piši na [email protected]. Toplo priporočam.

Pozdravljeni ponovno,pri nas se drame vrstijo vsak dan,resnično je že rdeči alarm. Oklevam,ali bi se obrnila na go. Zalokar ali na go. Jelen – če ima kdo kaj več o tem za povedati,dobrodošle izkušnje in namigi.
Me pa še nekaj akutnega zanima,če se grozi s samomori v primeru izselitve in drugih drastičnih ukrepov,kako reagirati in kaj to dejansko pomeni. Ta konec življenja in nesmiselnost se v določenih trenutkih spodnjih nihanj velikokrat omenja, posluha za pogovor in napredka ni nobenega,enostavno se drugi dan obnaša,kot da prejšnji dan nič ni bilo,zato ne vem kako naj odreagiram-oziroma kako osebe z vedenjskimi motnjami dejansko to izrekajo ali celo naredijo. Meja je namreč zelo tanka – kako zaščititi njo in sebe v primerih takšnih izjav.
Drugače pa npr. danes misliš,da je bolje,ni tako hudo,naslednji trenutek znova razočaranje,obup ,saj si že premnogokrat verjel,da je ta faza mimo…